Za tesno zaprtimi vrati je general Kadijević v Ljubljani na predvečer prvih demokratičnih volitev odkrito grozil.

Prve demokratične volitve – zmaga Demosa in Kučana

Za tesno zaprtimi vrati je general Kadijević v Ljubljani na predvečer prvih demokratičnih volitev odkrito grozil.

27. marca 1990 so v prvi resni zaostritvi predvolilnega spopada postale nekatere stvari še jasnejše: na eni strani Šubičeve ulice v Ljubljani konvencija SDZ in ključni govorec Dimitrij Rupel s Projektom uresničitve slovenske samostojnosti, na drugi seja Centralnega komiteja ZKS-SDP z uvodničarjem Milanom Balažicem in Novo jugoslovansko politiko. Od tega dne naprej se je govorilo, da sta v slovenskem strankarskem življenju v obtoku dva glavna nacionalno-politična programa: prvi, ki ga za združeno opozicijo Demos snujejo demokrati, sledi cilju odcepitve in neodvisne Slovenije, ki se lahko pogodbeno povezuje z drugimi (jugoslovanskimi) državami; drugi, pripravljen v prenoviteljskem vrhu, pa se zavzema za konfederativno Jugoslavijo in odcepitev v primeru silobrana. Opazovalci med programoma niso videli kakšne posebne razlike, saj bi oba povzročila isto politični dinamiko. Težko je bilo namreč verjeti, da bodo druge jugoslovanske republike pristale na konfederacijo ali konfederalni status Slovenije: v razmerju sil tudi prenoviteljska formula hočeš nočeš vodi v odcepitev. Konfederalna formula demokratov zaradi Miloševića tudi nima velikih možnosti, tako da se Slovenija prej ali slej spet sooči z odcepitvijo. 


Iz Beograda so tajno curljale preverjene informacije, da Milošević uspešno prepričuje generala Kadijevića, naj izvede državni udar pred volitvami, v Sloveniji razglasi izredno stanje in s kombiniranimi političnimi ter vojaškimi ukrepi spodnese slovensko oblast. Tako bi armada dosegla cilj, se pravi, »ohranitev neodvisnosti, suverenosti in celovitosti Jugoslavije«, vojaško posredovanje »proti političnemu kaosu in državljanski vojni« pa bi slej ko prej podprl tudi Zahod. V prenoviteljski stranki so zato zahteve dela Demosa po takojšnji odcepitvi razumeli kot posledico pomanjkljivih informacij in predpostavk, ki niso upoštevale celotne jugoslovanske in evropske politične realnosti. Ob samem zaključku predvolilne kampanje je na nenapovedani tajni obisk v Slovenijo prispel sam Kadijević: na »rutinski in strokovni pregled« nekaterih enot JLA in oceno »varnostno-politične situacije« se je zvezni obrambni minister povabil sam in v prenoviteljski Partiji skušal najti »zdrave sile«, ki bi jim ponudil »pomoč«. Vrh stranke je takšne pogovore zavrnil in njen predsednik Ciril Ribičič je izjavil, da se bo »stranka odločno uprla vsakim grožnjam in tudi dejanjem, ki bi hotela izničiti rezultate volitev, ne glede na kateri strani bo ZKS-SDP po volitvah: na oblasti ali pa v opoziciji. Stranka bo branila legitimnost volitev ne glede na izid…«. Za tesno zaprtimi vrati je general Kadijević v Ljubljani na predvečer prvih demokratičnih volitev odkrito grozil z ukrepi proti sleherni politični stranki v Sloveniji, ki bi pod vprašaj postavila ozemeljsko celovitost Jugoslavije.

Opozicija, ki je Beograd in armado že tako rekoč odpisala, je bila lahko radikalna, saj ni bila soočena z napetimi razmerami ali pa jih je lahkomiselno puščala vnemar. Nič ni bilo lažjega kot volivce na shodih vzpodbujati z besedami o smrti Jugoslavije v trenutkih, ko je ta mrtvak še kako opletal. 8. aprila 1990 so se v mirnem in prazničnem vzdušju v Sloveniji odvile prve svobodne volitve, toda armadni vrh ni miroval. Proti voditelju – kot je kazalo – zmagovite opozicije Demos Jožetu Pučniku je provokativno sprožila kazensko ovadbo in tako neposredno posegla v drugi krog volilne tekme za predsednika slovenskega predsedstva. Novi aferi je botrovala premišljena objestnost beograjskih vojaških krogov, ki so bili prepričani, da se lahko v Sloveniji vedejo kot v kakšni vojaški guberniji. Na volitvah je koalicija Demos dobila 54,7% glasov, posamično pa sta bili najmočnejši stranki ZKS-SDP s 17,5% in ZSMS s 14,7%. S tem je Demos postal daleč najmočnejša politična sila, toda za kogarkoli, ki bo sestavljal novo slovensko vlado, je bil mednarodno-politični položaj Slovenije zapleten med neprikrito agresivnost Beograda in nasprotujočo držo Zahoda. V takšnih razmerah bi se verjetno katastrofalno končal avanturizem tistega dela Demosa, ki je pred očmi imel zgolj takojšnjo uporabo pravico do samoodločbe in bil slep za okoliščine, ki so bile spomladi leta 1990 enoznačno uperjene proti slovenski samostojnosti. Slep bi bil tudi tisti, ki v teh okoliščinah ne bi prepoznal določenih možnosti, toda v evropskih prestolnicah so velik korak slovenske demokracije razumeli v okviru začetka demokratizacije celotne Jugoslavije.

Evropska komisija v Bruslju je stališča, naj si svoje notranje zadeve Jugoslavija ureja, kakor ji najbolj ustreza, vendar tako, da navzven še vedno ostane ena Jugoslavija, sposobna nastopati v imenu vseh svojih delov. ZDA se pridružujejo razmisleku, da raje vidijo eno Jugoslavijo kot šest: Washingtonu nista všeč niti Miloševićev komunistični nacionalizem niti Demosov demokratični separatizem. Rezultati slovenskih volitev z zmago opozicije odpirajo vprašanje, do katerih skrajnosti bo šla Slovenija s svojimi zahtevami po neodvisnosti. Italijanski zunanji minister De Michelis je bil zato ob slovenskih volitvah povsem neposreden: »Želeli bi si, da bi samozavest, ki se poraja iz procesa demokratizacije, slovenske ustanove uporabile ustvarjalno in pozitivno v evropskem političnem okviru. Znane so naše simpatije do Slovenije, mislim pa, da bi morala vaša republika dobro razmisliti o prihodnjih potezah, dobro razmisliti, kaj bi lahko bila vloga Slovenije, ne pri dezintegraciji Jugoslavije, temveč pri njenem integriranju, kajti vsi Jugoslovani, ne samo Slovenci, potrebujejo reforme in vključitev v Evropo«. K temu bi pripomoglo tudi dejstvo, da so se na skupnem terenu – ne glede na različne predstave o konfederaciji – znašle vse ključne slovenske politične sile: Demos je bil za konfederacijo ali za odcepitev, za pot od prve k drugi stopnji slovenske samostojnosti; ZSMS-LS je bila za konfederacijo po vzoru na Evropo ali – če ne gre drugače – za odcepitev; in prenovitelji v ZKS-SDP so bili za konfederacijo, potem ko so opustili koncept asimetrične federacije, v skrajnem primeru pa so tudi oni pristajali na polno osamosvojitev Slovenije.

18. aprila 1990 stranke Demosa sprejmejo predlog Programa narodnega soglasja, v katerem ugotavljajo, da na aprilskih volitvah ni zmagal Demos, temveč »slovenska demokracija«. Na tej podlagi Demos povabi vse stranke nove opozicije - prenovitelje, liberalce in socialiste – k sodelovanju pri uresničevanju tega programa. Med njegovimi temeljnimi točkami je najti tudi sprejem nove slovenske ustave, ki bo izhajala iz postavitve Slovenije kot suverene države; sklenitev nove konfederalne pogodbe z ostalimi jugoslovanskimi republikami in razveljavitev zvezne ustave; ter, nenazadnje, vzpostavitev lastne zunanje politike in obrambnega sistema. Pučnik pri tem ne računa, da bo do takšnega sodelovanja v vladi narodne enotnosti res tudi prišlo, zalomijo se tudi pogajanja z ZSMS-LS glede vstopa v vlado. Dokument je bolj v funkciji Pučnikove kampanje v drugem krogu volitev za predsednika slovenskega predsedstva, ki ga krepko dobi Kučan: slednjemu zaupa svoje glasove 58,4%, Pučniku pa 41,6%. 7. maja se na konstitutivni seji sestanejo poslanci nove demokratične slovenske skupščine in na svojem drugem zasedanju 16.maja s prepričljivo večino glasov izvoli prvo demokratično slovensko vlado strank Demosa, katere predsednik je krščanski demokrat Lojze Peterle.

Demos je z zanesljivo zmago na volitvah ujel evropski zgodovinski trenutek, česar so se zavedali tudi nekateri v opoziciji. Peterletova vlada je bila v skupščini izvoljena s presenetljivimi 186 od 240 glasov (77,5%). V njej je bilo osem ministrov, ki niso bili predlagani s strani strank vladajoče koalicije – med njimi celo trije aktivni člani ZKS-SDP. Povezovalno je bil intoniran tudi Peterletov nastopni govor: »Temelj moje odločitve za sprejetje mandata je prepričanje, da moramo in smo sposobni stopiti v družbo suverenih narodov Evrope, katere del smo po geografiji, zgodovini in kulturi… Temeljna zahteva Republike Slovenije je njena suverenost. Namen vlade je doseči tako suverenost po ustavni in pogovorni poti. Zavzemamo se za konfederativno ureditev Jugoslavije na podlagi svobodno izražene politične volje narodov v njej… Morebitni neuspeh pogajanj za konfederacijo bi zahteval pridobitev suverenosti Slovenije z osamosvojitvijo«.

Peterletova vlada se je soočala z dilemo, kako predvolilno obljubo o vzpostavitvi slovenske državnosti uresničiti v razmerah globoke gospodarske krize in velikega nezaupanja do opozicije. Znotraj vladajoče koalicije so se zato pojavljali različni pogledi, ki posledično oblikujejo dve osišči Demosa okrog SDZ in SKD: demokrati so se zavzemali za pospešeno doseganje neodvisnosti kot podlage za novo slovensko gospodarsko uspešnost, krščanski demokrati pa bi z osamosvajanjem še malo počakali in bi najprej izvedli privatizacijo ter denacionalizacijo, kar bi slovensko ekonomijo pognali v tek in pozitivno vplivalo na proces osamosvajanja. Opozicija je vlado opozarjala, da se po grožnjah iz Beograda enkratnemu in nepremišljenemu dejanju odcepitve lahko obeta državljanska vojna, ker pa poleg deklarativnosti Demos ni pokazal še ničesar oprijemljivega, obstaja nevarnost, da Slovenija pade v prazen mednarodno-pravni prostor – ne gre pozabiti, da ima Jugoslavija okrog 6000 multilateralnih in 2000 bilateralnih sporazumov, vsakega s svojo pomembno težo. To je tudi razlog, zakaj sta tako Kučan kot Bučar terjala, da se osamosvajanje dogaja striktno upoštevajoč pravila obstoječega ustavnega reda, s čimer bo Slovenija Evropi pokazala, da sodi v krog civiliziranih držav. Slovenci morajo pokazati, da so sposobni biti odgovorna nacija, ne le novinec in moteči dejavnik, ki nevarno ogroža evropsko ureditev. Po predsedniku skupščine dr. Francetu Bučarju se je treba zavedati, da velike sile za Slovence niso predvidele mesta kot samostojne in svobodne nacije, ki ima pravico do neodvisne države. S težnjo po lastni državi je Slovenija trčila ob obstoječo zgradbo sveta, v kateri ni nobenega prostora za samostojnost »nezgodovinskih« narodov, za kakršnega so Slovence vseskozi imeli. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed