Cerarja in njegove bodo odnesli volilni glasovi – ne zato, ker bi reformiral, ampak zato, ker ni.

Proti vladajoči socialni demagogiji

Cerarja in njegove bodo odnesli volilni glasovi – ne zato, ker bi reformiral, ampak zato, ker ni.

Od napovedanih reform ni ostalo praktično nič: Slovenija ohranja državno lastnino s politiziranim gospodarstvom in privatizacijo, ki privilegira tajkunske lastnike na način nepreglednosti in osebnega okoriščanja. Namesto občutno povečane konkurenčnosti in gospodarske rasti se je tudi Cerarjeva vlada vdala pritlehni preživetveni socialni demagogiji. Namesto ambiciozne 5-6 odstotne rasti, ki bi ujela najrazvitejše evropske države v naslednjem desetletju, politično-tajkunska vlada podpira vseobsežne domače monopole, ki izsiljujejo visoke cene, vlada pa nadaljuje s politiko visokih davkov in drage države. Kot da ne bi šele vseobsežna konkurenca na vseh trgih poganjala motor razvoja vlada razvija slovenski korporativni proti-reformizem: spreminjati tako, da se ne bi nič spremenilo. Rezultat: Slovenija od osamosvojitve sem ni dobila nobenega večjega podjetja – ne domačega ne tujega - ki bi se agresivno širilo po svetu, zniževalo stroške, optimiziralo zaposlitveno strukturo, zagotavljalo visoke plače itd. Naloga reformistično usmerjene voditeljske vlade je ustvarjati podjetniško okolje za enake možnosti vseh investitorjev, ne pa jih izbirati in nadzorovati ali subvencionirati propadle projekte za davkoplačevalski denar. Če so ljudje politično in ekonomsko svobodni, so sposobni čudežev – potreben je le nov preprost sklop reformskih zakonov in ukrepov. Začeti bi morali s pravičnejšo in enotnejšo davčno stopnjo. Izkušnje kažejo, da imajo vse države, ki so to uvedle, nadpovprečne stopnje gospodarske rasti, koeficient socialne neenakosti se ne poveča, revni ne plačujejo davka, bogati niso kaznovani za uspeh, srednji sloj pa v proračun daje manj kot v progresivnem sistemu; manj je sive ekonomije, pobrano je več davka in proračun – z večjo rastjo – polnejši. Poleg tega bi z radikalnim rezom pripomogli k razrešitvi slovenske demografske težave: obdavčitev bi s številom otrok skokovito upadala in pri – denimo - treh otrocih ne bi bilo več treba plačevati davka. Za vzpon ekonomije Slovenija potrebuje podjetnike, ki vlagajo in tvegajo: tvegati pa bi morala tudi vlada, namesto da bo še naprej kaznovala uspešne, kar bo še bolj zavrlo nacionalno gospodarstvo, ki bo ustvarilo manj novih delovnih mest – revnejši bodo ostali brez služb, bogatejši pa zabijali čas za to, kako se davku izogniti. Na bolje vodi v ekonomiji zgolj strogo uveljavljanje trga in od politike avtonomna svoboda privatnega kapitala, v politiki pa stroga delitev treh vej oblasti, pravna država, delujoče institucije tržno-socialnega dialoga, dvig izobrazbene strukture in koncept univerze kot centrov aplikativnega znanja v navezi z gospodarstvom. Kdor pa nima ušes za poslušanje tehtnih sporočil in svojo politično eksistenco gradi na živem pesku všečnosti trenutnemu javnemu mnenju, si sam koplje politični grob. Po štirih letih takšnega proti-reformnega vladanja bo Cerar izgubil ogromno političnih točk, saj je pozabil, da pred zgodovino šteje samo napredek države. Cerarja in njegove bodo odnesli volilni glasovi – ne zato, ker bi reformiral, ampak zato, ker ni.



Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.

0 0
Feed