Politične stranke in tajkunske interesne skupine silijo k instalaciji sebi dragih (ustavnih) sodnikov, ki jih ne zanima sojenje po ustavi in zakonih.

Proti razsutemu sodnemu sistemu

Politične stranke in tajkunske interesne skupine silijo k instalaciji sebi dragih (ustavnih) sodnikov, ki jih ne zanima sojenje po ustavi in zakonih.

Kadar je treba imenovati nove ustavne sodnike, se mediji v tej državi skoraj brez izjeme sprašujejo, ali bodo svetovnonazorsko uravnoteženi. Ob tem se nihče ne sprašuje, ali bo vlada imenovala kompetentne strokovnjake za ustavne sodnike. Ker sta pravna država in spoštovanje lastninskih pravic temelj tržne demokracije (za katero smo se menda vsaj formalno odločili, da jo imamo), je takšno početje nepoznavanje pravnih praks razvitih držav. Ustavo in zakone imamo zato, da zaščitimo medsebojne pogodbene odnose, ki se vzpostavijo tako na trgu kot v družbi. Povedano z drugimi besedami, oboje je varovalo, ki odklanja tveganje neželenega dogodka pri sklepanju pogodb. Če denimo skleneta dve stranki kupoprodajno pogodbo, bo dober zakonodajni okvir poskušal predvideti vsa tveganja, ki iz tega nastanejo, in jih odkloniti z zavarovanjem pravic pogodbenih strani. Značilnost uspešne tržne demokracije je torej v tem, da ustvari zakonodajni okvir, ki je sposoben predvideti čim več tveganj, jih odkloniti (pustiti čim manj lukenj) in da je, seveda, pri tem učinkovit. Torej, zakaj bi v takem okolju potrebovali kot glavni pogoj sestave skupine ustavnih sodnikov njihovo etično izhodišče? Zdi se, da je odločitev, da ne maksimiramo zakonodajnega okvira, ampak raje polnimo pravne luknje s svetovnim nazorom sodnikov, inferiorna. Povsem nepomembno bi moralo biti, ali je ustavni sodnik za splav ali proti njemu, ali misli, da bi morali imeti smrtno kazen ali ne, ali je socialist ali katolik, v idealnih razmerah bi moral presojati zgolj po zakonih in ustavi. Toda, ker je slovenska praksa očitno takšna, da ni pomembno, po čem se sodi, ampak kakšnega prepričanja je ustavni sodnik, se lahko vprašamo, kaj bi lahko bil razlog za to. Sami po sebi se ponujata dve razlagi. Prvič - naša ustava in zakonodajni okvir sta tako bedna, da si ju lahko razlaga vsak po svoje. Zato potrebujemo bipolarno sestavljen debatni krožek, kjer se najprej sprejo, ali so na primer za državno financiranje Cerkve ali ne, in se šele potem izrekajo glede posamezne presoje. In drugič - posamezne politične stranke in interesne skupine silijo k instalaciji sebi dragih ustavnih sodnikov, ki jih ne zanima sojenje po ustavi, ampak sojenje po njihovem skupnem občutku pravičnosti in družbene blaginje. Boj za ustavne sodnike z ustreznim svetovnim nazorom tako ni nič drugega kot bitka med interesnimi skupinami za instalacijo sodnikov, ki bi na podlagi ustave, ki se s kapitalizmom samo bežno spogleduje (samo preverite, kolikokrat sta v njej stavka »država bo« in »država zagotavlja«), ohranjali svoj privilegirani položaj pridobivanja rent. Pa še nekaj je - manj je dodelanega v ustavi in zakonih, več prostora je za medsebojne dogovore na črnem trgu, to pa ni družba, v kateri bi hoteli živeti. Vendar to ni edina težava, ki tare slovenski pravni sistem in neposredno onemogoča razvoj normalne tržne demokracije. Plače sodnikov, ki niso vezane na njihovo učinkovitost, ustavno zagotovljena trajnost sodniške funkcije, spet v odsotnosti kakršnihkoli rezultatov, karteli s fiksnimi cenami, ki nastajajo v okviru pravniških in notarskih krogov, neskončni sodniški zaostanki, razsodbe, ki se večinoma vračajo na nižjo stopnjo, milijonske odškodnine na evropskih sodiščih in tako naprej so samo vrh ledene gore, ki kaže, da je s pravnim sistemom nekaj hudo narobe oziroma očitno služi nekomu drugemu, ne pa državljanom. Svetovna banka je med drugim razvrstila države tudi po kazalcu, koliko časa mine od vloge tožbe do izplačila škodnega dogodka. Med 177 državami se znajde Slovenija na 173. mestu (potrebnih 1.350 dni), za nami ostanejo samo še Indija, Gvatemala, Bangladeš in Afganistan. Pred nami so vse tranzicijske države, pa tudi Irak in Srbija. Kot je razvidno iz tabele, je neproporcionalen tudi strošek, ki ga povprečen Slovenec plača ob vsem tem. Kdo bo ob takih pogojih sploh posloval v Sloveniji? Jasno je, da na tako slabem pravnem sistemu ne more zdržati tržna demokracija, in če nočemo vztrajati pri vladavini tajkunskih interesnih skupin pod krinko demokracije, je pravi čas za spremembe. 




Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.

0 0
Feed