Cerarizem je politika, ki v neravnotežje med delom in kapitalom poseže vmes z državo, ta pa si podvrže tako delo kot kapital.

Proti cerarizmu

Cerarizem je politika, ki v neravnotežje med delom in kapitalom poseže vmes z državo, ta pa si podvrže tako delo kot kapital.

[junij 2016]

Locke je že davno opozarjal, da se ljudstvo ne podredi oblasti: oblast so ljudje postavili zaradi svoje lastne koristi in konec koncev je ta podrejena njim, ne ljudstvo oblasti. Ljudstvu ostane najvišja oblast, da odstavi in zamenja zakonodajalca, ko ugotovi, da ta deluje v nasprotju s poveritvijo, ki so jo vanj položili. Niti ni potrebna nevemkakšna revolucija ali upor: oblast, ki se izneveri svoji poveritvi, se avtomatično sama razpusti in ljudstvo v praznini preprosto postavi novo oblast. Formalni okvir za novo pa odpre politični boj za vsebino, kjer libertarci ponujamo svojo konservativnost v vrednotah, liberalnost v ekonomiji in socialnost v pomoči tistim, ki jih trg izključi. Ta ponudba je hkrati kritika nestabilne in neučinkovite prve podvinske republike, ki so jo ukrojili osamosvojitelji in je opravila svojo zgodovinsko nalogo, in napoved vzpostavitve druge slovenske republike, ki bo delo nove krizne generacije. Ta generacija se je kalila pod udarci samovoljne države tranzicijske levice in šla skozi dolgo obdobje dozorevanja v politično-ekonomskih krizah. Zato je pripravljena na podjetniško družbo in svobodo, ki bo raztopila tovarišijski kapitalizem političnih povezav.

Tranzicijska leva politična elita je izčrpala vse svoje potenciale, kar kaže vlada SMC, ki je vlada gnitja, razkrajanja in razpadanja politično-tajkunskega režima. Na drugem bregu imamo slovenske podjetnike, ki so izkoriščana, tiranizirana množica ustvarjalnih ljudi, ki leži v okovih nešteto neumnih zakonskih omejitev in visokih davkov. Doslej smo bili priča zgolj obupnim poskusom liberalcev, ki jih je vsakič pregazila socialistična reakcija, oborožena s korupcijo, klientelizmom, neodgovornostjo, nerazumevanjem, neodločnostjo in medijsko histerizacijo. Tokrat bo šlo za podjetniško osvojitev državne oblasti, kjer bo minimalna država omogočala pospešen gospodarski razvoj in blaginjo vseh - kajti vsi smo podjetniki. Ekonomski bo morala slediti politična, intelektualna in moralna reforma, izhajajoča iz praktičnih podjetniških veščin in trdnih vrednot. Čas je pravi: tudi slovenski državljani si namreč postavljajo le take naloge, ki jih lahko rešijo; naloga se poraja šele tedaj - zdaj - ko že obstajajo materialne razmere za njeno uresničenje. Teren preobrata je kriza, ki se - ne glede na njeno popuščanje, ampak primerjalno s tem, kaj bi Slovenija lahko dosegla - vleče že osmo leto. Ta izjemna dolgotrajnost pomeni, da so se v slovenski državi pojavila in dozorela neozdravljiva protislovja, ki jih poskuša vladajoča elita neuspešno preseči. A jih tudi ne more, saj jo omejuje ideološko-politični dispozitiv. Zgodovinsko jih lahko razreši le liberalni reformni program.

Če bi bila Slovenija večja, bi morda kdo cerarizem imenoval cezarizem: cerarizem je politika, ki v neravnotežje med delom in kapitalom poseže vmes z državo, ta pa si podvrže tako delo kot kapital. Cerarizem je nazadnjaški, ker omogoča nadaljevanje prevlade državno-strankarske birokratske inercije in gnilih neproduktivnih kompromisov. Izvedena ni niti ena omembe vredna strukturna reforma, kaj šele da bi govorili o liberalizaciji, deregulaciji in učinkoviti privatizaciji. Cerar je simbol krize vodenja; Miro je osebno že mogoče nesposoben poštenjak, vendar učinki njegovega vladanja grobo spominjajo na Curzia Malaparta (Tehnika državnega udara): "Vse v državi, nič izven države, nič proti državi". Njegova SMC se je dvignila iz nič in se vanj vrača, vmes pa je delovala kot splavljena državna ne-politična ne-stranka: v političnem življenju imamo kakor v biološkem razen rojstev živih otrok pač tudi splave. Takšna državna ne-stranka birokratov že v izhodišču ne more narediti ničesar dobrega, razen da lahko dobro škoduje. V nasprotju s to statolatrično utopijo zato liberalci ponujamo državo v smislu "nočnega čuvaja": pobuda je prepuščena civilni družbi, državi pa je prepuščena le vloga poroka za pošteno igro in spoštovanje pravil te igre. Na staro Platonovo vprašanje - "ali je bolje, da nam vlada najboljši človek ali najboljši zakon?" - odgovarjamo: najboljši zakon.

V okvirih svetovne finančne krize je do dodatno poglobljene slovenske gospodarske in družbene krize prišlo zato, ker je že na začetku devetdestih let prejšnjega stoletja tranzicijska levica na čelu z LDS opustila svoj liberalni portoroški program (1989) in s tem zavrla napovedano pot svobode v ekonomski zadevah, brez katere ne morejo obstajati niti osebne in politične svoboščine. Namesto prostega trga in pravne države je bila vzpostavljena državna regulacija trga in prava. Namesto meščanskega reda morale, tradicije, pogodbe, menjave, tekmovanja, trgovine, dobička, zasebnosti itn. smo dobili državni konstruktivistični racionalizem, poln monopolov, s čimer smo bili oropani svobodne izbire in zato vsi plačali ustrezno visoko ceno. Od Kardelja do Cerarja so nas levičarji hoteli za vsako ceno osrečiti, pot do sreče pa je vselej vodila prek podrejanja - ali utopičnim ciljem v prihodnosti ali raznim ekonomskim stabilizacijam v sedanjosti. Kardelj, ki je vsaj mislil, je nekoč zapisal, da človeku sreče ne more prinesti ne Partija ne država, lahko si jo ustvari zgolj sam; mi pravimo, da lahko le posameznik osreči samega sebe, pod pogojem, da državo potisnemo nazaj in mu naredimo prostor. (se nadaljuje)

0 0
Feed