Slovenija je z levičarskimi vladami zabredla v preživetveno ekonomsko politiko, ki ne reformira, ampak se zgolj zadolžuje in čaka na izboljšanje gospodarskih razmer v svetu.

Preživetvena ekonomska politika Cerarjeve vlade

Slovenija je z levičarskimi vladami zabredla v preživetveno ekonomsko politiko, ki ne reformira, ampak se zgolj zadolžuje in čaka na izboljšanje gospodarskih razmer v svetu.

[avgust 2017]

Vedno je na prvem mestu vrednota svobode. Da bo v Sloveniji zaživela svobodna družba, si morajo posamezniki upati biti svobodni - in misliti s svojo glavo. To pa pomeni upreti se tako tipični slovenski vladavini povprečnosti. Razmere so takšne, da je proti režimskim medijem že vsak zgled ne-konformizma, vsaka zavrnitev, da bi se uklonili despotizmu navade, sama po sebi zasluga. Svobodni človek v Sloveniji je čudak – še posebej, če je liberalec V Sloveniji je zelo malo pluralizma življenjskih slogov zato, ker že v izhodišču ni pluralizma izobraževanja. Tudi zato za ustavni program liberalne minimalne države in svobode ni nobene uresničljive alternative. V njem velja povečevati svobodo in zmanjševati prepovedi, da se odprejo nove možnosti. Te pa se odpirajo s podjetniško kulturo in dobrim vladanjem, kjer je vsak posameznik upravičen do najširše možne svobode in do sredstev za enake možnosti.

Zarota proti svobodni Sloveniji je to, kar živimo zdaj. Da bi jo razkrinkali, potrebujemo krepak državljanski republikanizem. Krščanska etika, svobodni trg in socialna solidarnost za ustvarjanje novih možnosti so ponosna nacionalna alternativa za ponovni vzpon Slovenije. Medse v zgodovinski blok vabimo tudi tiste zaveznike, ki se še spominjajo za vse ljudi dobre volje sprejemljivega temeljnega načela družbe: »svoboden razvoj vsakogar je pogoj za svoboden razvoj vseh«. Mi smo za delavce: krepimo vse zaposlene, pol-zaposlene, ne-zaposlene, mlade začetnike in vsem odpiramo nove možnosti. Tudi za najšibkejše: etični liberalizem je socialen, socializem je demagogija. Liberalna država se ukvarja s tem, kako posamezniku pomagati, država slovenskih levičarjev pa se na vsakem koraku dokazuje s tem, kako posameznika onemogočiti, zraven pa ga za to še obdavčiti. Zavrzimo krive preroke socializma, ki nad nami izvajajo diktaturo v imenu proletariata. Pri tem so bili tako uspešni, da smo večina Slovencev postali proletariat. Zdaj je zadosti. Sami si vzemimo svoj raj pod Triglavom: s protesti, z državljansko neposlušnostjo, s civilno-družbenimi gibanji, z volitvami.

Živeči v Sloveniji nismo abderiti, prebivalci mesta Abdere, ki so jih stari Grki šteli za nekoliko omejene. Za topoumne nas ima levičarski režim, katerega predstavniki pričakujejo, da bomo prenesli vsako novo oblastno norost in tako sodelovali pri propadu Slovenije. Če kje, potem moramo nujno sodelovati v javnem in političnem življenju, kajti absentizem v takšnih razmerah, v katero so Slovenijo privedle zaporedne levičarske vlade, nima opravičila. Prepad kliče prepad (abyssus abyssum invocat), slovenska tragedija pa kiče k dejanjem: na delo! Vladajoči politični eliti je treba vzeti državljanske pravice in izvesti lustracijo nad vsemi, ki so se pregrešili zoper pravni red in uničevali slovensko prihodnost. Bodoča reformna vlada bo kot Cincinat: preprosta, skromna, delovna. Za njo bo ostala nova Slovenija.

Kdor ni za staro Slovenijo, je za novo Slovenijo. Vsi ljudje dobre volje, ki si želijo boljše življenje in uspešnejšo Slovenijo, so del tega skupnega podviga. »Zdaj gre za Slovenijo«, velja ponoviti besede Jožeta Pučnika izpred več kot četrt stoletja. V tem obdobju so izginila upanja, zanos in veselje nad novim življenjem v samostojni državi, razlezlo pa se je razočaranje, apatija in vseobsegajoči občutek nepravičnosti. Ugotovili smo, da berlinski zid v Sloveniji še ni padel, le nekoliko je razmajan. Politično-tajkunski levičarski režim vsevprek dela nove krivice, ker mu je tuje načelo, da naj za vse državljane veljajo enaka pravila igre in enake izhodiščne možnosti. Privilegirana elita, ki se požvižga na svobodo, red in pravičnost, nas je zapeljala v slepo ulico. Prav zato se je treba najprej lotiti nedotakljivih elit, kriminalnih združb in nesposobnega sodstva. Kdor je kradel, mu je treba pobrati nazaj in odgovorne v politiki in gospodarstvu kaznovati: politike tudi z lustracijo, tajkune pa z revizijami vseh postopkov prenosa lastništva, začenši s privatizacijo.

Slovenija je z levičarskimi vladami zabredla v preživetveno ekonomsko politiko, ki ne reformira, ampak se zgolj zadolžuje in čaka na izboljšanje gospodarskih razmer v svetu. To obupno stanje je posledica gradualistične ekonomske politike, ki se je izkazala za povsem zgrešeno: njeni rezultati so vse večje zaostajanje Slovenije za drugimi primerljivimi državami, takjunska privatizacija, finančni kolapsi podjetij, pajdaški bančni sistem, nedelujoč trg dela z visoko stopnjo brezposelnih, neučinkovit sodni sistem, zdravstveni in pokojninski sistem na robu zloma itd. Zadolženost podjetij je ogromna, investicijska dejavnost smešno nizka, celotna ekonomska aktivnost se je izjemno skrčila, število stečajev je rekordno. Poleg povsem nekonkurenčnega ekonomskega sistema ima Slovenija opravilno nesposobne vlade, ki samo stopnjujejo že tako kritično visok dolg države. Keynesianska vladna poltika z državnim investiranjem ima porazne posledice: dokapitalizacije in proslulo reševanje bančnega sistema omogočata preživeti tistim podjetjem, ki so strankarsko-politično financirana z denarjem davkoplačevalcev in bi jih trg že davno pokopal. Vse to skupaj predstavlja veliko tempirano bombo, ki lahko Slovenijo potisne v združbo propadlih držav. (se nadaljuje)

0 0
Feed