Predsednik zvezne vlade Marković nagovarja slovensko opozicijo k puču

"Razglasitev samostojne Slovenije je za nas podobno preoblačenju na močnem vetru"(Lojze Peterle, predsednik vlade RS).

Evropa in ZDA se nista mogli sprijazniti z razpadom Jugoslavije in slovenske plebiscitne odločitve za samostojnost ni čakala nagrada. State Department je objavil novo sporočilo o politiki Washingtona do Jugoslavije, po katerem ZDA "ne bodo podpirale ali nagrajevale secesije". Ameriški veleposlanik v Beogradu Zimmermann je k temu dodal, da ni prepričan, da se bo Slovenija odcepila, saj za to ni osnovnih pogojev, grozita pa ji še bojkot in nepriznanje: "Slovencem sem sporočil, naj se začno pogovarjati z zvezno vlado in JLA, pred nedavnim pa sem članu predsedstva SFRJ Janezu Drnovšku dejal, da ZDA nasprotujejo odcepitvi Slovenije od Jugoslavije". Pritisk na slovensko politično vodstvo je Zimmermann nadaljeval s svojim obiskom 14. junija 1991 v Ljubljani: Jugoslavija naj ostane skupaj, vendar to ne pomeni statusa quo ali ameriške podpore Srbiji - tudi ZDA si želijo drugačno Jugoslavijo. Ko mu je slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel pojasnjeval, da podpora kakršnikoli enotni Jugoslaviji pomeni podporo Miloševiću, kateremu se z vsako izjavo o jugoslovanski enotnosti krepi pozicija, je Zimmermann le z nejevero odkimaval. 


5. junija 1991, ko slovenska skupščina sprejema najobsežnejši paket osamosvojitvenih zakonov, se v Beograd odpravi slovenska delegacija (Kučan, Peterle, Drnovšek), da bi se z Markovićem in Kadijevićem pomenila o sklopu vprašanj, povezanih s slovensko osamosvojitvijo. Vse do tega trenutka Marković - tako kot Zahod - ni preveč resno jemal slovenske namere in je celoten spor hote zmanjševal na vprašanje slovenskega (ne)plačevanja carin v zvezno blagajno. Prvič se mu je zazdelo, da se slovenske osamosvojitvene dejavnosti ne bodo omejile na verbalno-deklarativno početje zaradi boljšega izhodišča pri pogajanjih o prihodnosti Jugoslavije. Slovenijo je s poskusom rešitve "carinske vojne" poskušal disciplinirati kot opozorilo drugim, slovenski premier pa mu je sporočil, da "zvezna vlada še vedno ni razumela celotne razsežnosti slovenske plebiscitne odločitve". Marković se ni dal zmesti in je predlagal, naj Slovenija svojo odločitev o osamosvojitvi in razglasitvi samostojnosti 26. junija zamrzne in sodeluje v pogajanjih za preureditev Jugoslavije. Če z njimi ne bi bila zadovoljna, lahko še vedno udejanji svojo plebiscitno odločitev. V prehodnem obdobju pogajanj bi za mir in preprečevanje mednacionalnih spopadov skrbela armada v nekakšni vlogi "modrih čelad". Slovenska delegacija je Markovićev predlog zavrnila - tudi zato, ker je nespodobno govoril o nevtralni vlogi JLA v trenutku, ko je ta ogrožala Slovenijo in se pripravljala, da s svojimi enotami zariše najmanj mejo Velike Srbije.

8. junija je bila na vrsti še ena predstava - v Ljubljano prispel predsednik zvezne vlade Ante Marković in poslance slovenske skupščine nagovarjal, da ima Jugoslavija skorajda idealne pogoje ne le za preživetje, ampak za nov razcvet. Pogoj za to je "preprost": slovenska skupščina naj se premisli, ker bo v nasprotnem primeru Evropska skupnost Jugoslaviji odrekla vso pomoč. Na izbiro ima torej korenček ali palico: zvezna vlada ne bo uporabila sile, če se bo Slovenija spametovala in se odločila za postopno razdružitev, Jugoslaviji pa s tem omogočila finančno in ekonomsko pomoč Evrope. Hkrati ni pozabil povedati, da ga Zahod podpira in da ima - če bo potrebno - "tudi drugačen mandat". Za njim je besedo povzel predsednik slovenske vlade Lojze Peterle, ki je predgovornika spomnil, da je bila Slovenija vselej odprta do jugoslovanske skupnosti, da pa je "težko videti obetavno prihodnost v povezavi s konfliktnimi žarišči, kjer se kršijo človekove in nacionalne pravice". Ko je kronološko naštel vsa dotedanja prizadevanja Slovenije v odnosu do zvezne vlade, je podčrtal slovenski občutek, da v zvezni vladi ni "pravega razumevanja slovenske suverenosti, ki je edina podlaga za naše prihodnje dogovore in sporazume z republikami". Na koncu je napovedal: "Eno ključnih določil suverene države je njena dejanska sposobnost, da nadzira svoje ozemlje in zagotavlja svojim državljanom varnost. Da bi ta pogoj izpolnila, bo Slovenija z dnem osamosvojitve na vseh svojih mejah vzpostavila tak nadzor nad prehajanjem državne meje in mejni režim, kot ga opredeljuje pravkar sprejet in po evropskih standardih oblikovan zakon o nadzoru nad državno mejo. ...Kar zadeva jugoslovansko armado na ozemlju Republike Slovenije, se je potrebno dogovoriti o njenem postopnem umiku".

Po strankarski liniji so predstavniki Demosa - poslanci vladajoče koalicije so Markovićev govor v slovenski skupščini izžvižgali - zavrnili vsak razgovor z Markovićem, opozicijski SDP in LDS pa sta se bili pripravljeni pogovarjati. Tako se je zvezni premier nenapovedano posebej sestal z vrhom obeh strank in preverjal, ali obstajajo možnosti, da bi opozicija vrgla Demosovo vlado in zamrznila osamosvajanje. Jugoslovansko krizo bi namreč rad razrešil po politični poti, z Demosovo vlado pa mu tega ne bo uspelo doseči. Vsaka nova vlada je razrešena obveznosti prejšnje, zato je lahko pragmatična, prožnejša in pripravljena na kompromise. Po njegovem mnenju drži slovensko vladajočo koalicijo skupaj le še datum 26. junij, ko je napovedana razglasitev samostojnosti. Če se tega dne ne bi zgodilo nič usodnega, kar bi Demosovo vlado okrepilo, potem bi ta vsekakor padla. Opozicijski stranki je potem brez nepotrebnega ovinkarjenja vprašal, ali sta voljni v Sloveniji prevzeti oblast: "Ste pripravljeni sestaviti vlado?" Opozicijski prvaki so se čudili njegovi ponudbi - spraševali so se, od kje mu takšne ideje ter kdo ga je na to nagovoril - in jo zavrnili. Predsednik SDP Ciril Ribičič je Markovića poskušal prepričati, naj neha izvajati pritisk na Slovenijo in se namesto z vojaškimi vprašanji raje ukvarja z gospodarstvom. S sestanka je zvezni premier odšel zelo nezadovoljen, ker je moral poslušati argumente, "zakaj je vsak pritisk iz federacije škodljiv za razvoj pluralistične demokracije v Sloveniji in za položaj levice v njej" (C. Ribičič).

Po parlamentarnih hodnikih in v vladnih sobanah pa se je v vrstah Demosa razširila bojazen o dogovoru med opozicijo in Markovićem. Največ nezaupanja si je prislužil predsednik LDS Jožef Školč, ki je že pred omenjenim srečanjem razlagal, da Slovenija nima nobene možnosti, da preživi enostransko odcepitev. Po njegovem mnenju se je treba z Beogradom pogajati in najti pravi kompromis, do takrat pa lahko Slovenija z nekaterimi osamosvojitvenimi koraki malo počaka. K dodatnemu sumničenju je prispevalo Školčevo javno pismo naslednjega dne, v katerem je v imenu LDS slovensko vlado pozval, naj se 26. junija odpove "operetni razglasitvi države Slovenije". Vlada naj jasno pove, kaj čaka državo po tem datumu in državljanom neha z lažnivimi scenariji mazati oči. Ko so nekateri to pismo paranoidno povezali še z izjavami, ki sta jih okrog osamosvojitve dajala bivša ministra Demosove vlade Jože Mencinger in Marko Kranjec - češ da je osamosvojitev "nepotreben direndaj", "cirkus", "muha enodnevnica" in "velika politična utvara" - je bila teorija zarote potrjena. Eden redkih, ki je ohranil povsem trezno glavo, je bil predsednik skupščine France Bučar, ki je pozitivno ocenil pomisleke opozicije kot korektiv vladi, da se ta ne bi spustila v prenagljene in nepremišljene poteze. Če hoče avtomobil normalno voziti, mora imeti tako motor kot zavore: motor v prispodobi predstavlja Demos, LDS pa igra vlogo zavor.

Edina dvomljiva zaveznica v Jugoslaviji je za Slovenijo ostajala Hrvaška: 15. junija 1991 se v Zagrebu še zadnjič pred napovedano osamosvojitvijo sestaneta slovensko in hrvaško vodstvo. Slovenski strani so pogovori razkrili, da je Hrvaška skoraj povsem nepripravljena in da ji je treba pomagati. Slovenski notranji minister Igor Bavčar je bil presenečen: "To srečanje je bilo organizirano zato, da bi pripravili vse potrebno za 26. junij. V tistem času smo sklenili, da bomo zadevo opravili skupaj 25. ali 26. junija. Prišli smo na Banske dvore, kjer so nas čakali Tuđman in njegovi ministri. Povedali smo mu, kaj mislimo narediti s carino, policijo, letališči in mejami. Bili so iz sebe, ko so videli raven naše organiziranosti". Izkazalo se je, da Hrvaška, ki je svoj referendum opravila šele mesec dni nazaj, konkretnih priprav na državnost ni niti začela. Zunanji minister Dimitrij Rupel govori o obojestranski zadregi, iz katere se je izcimilo to, da je Slovenija s svojim primerom Hrvaško povlekla za seboj v osamosvojitev, čeprav bi na nek način še ostala v Jugoslaviji: "Tuđmanu smo pojasnili, da so naši novi zakoni pripravljeni in da bi radi uskladili datume za naše izjave o neodvisnosti, saj je Tuđman dejal, da hočejo priti ven hkrati z nami. Ta sporazum je bil bolj ali manj skriven. Rok je bil 26. junij. Sklenili smo, da bomo zadevo opravili 25. junija, Tuđman pa je dejal, da moramo to opraviti na isti dan in ob isti uri. Slovenska delegacija je bila presenečena spričo dejstva, da hrvaška vlada ni imela nič pripravljenega. Med Tuđmanom in enim od njegovih ministrov Franjom Gregurićem je malodane izbruhnil spor, ker je Tuđman dejal: 'Tudi mi imamo vse pripravljeno, vse zakone, vse je nared.' Gregurić pa je rekel: 'Ne gospod predsednik, to ne drži'".

Obe strani sta se sporazumeli vsaj to, da bosta uskladili svoji izjavi o samostojnosti, vendar pa je slovensko vodstvo iz Zagreba odšlo s prepričanjem, da Hrvaški ne kaže preveč zaupati. Tuđman igra dvojno igro: če bo Sloveniji uspelo, bo imel varno krit hrbet za razglasitev hrvaške samostojnosti, če pa bo Slovenija padla pod škornji JLA, se bo še naprej pogajal z Beogradom o konfederaciji. Takrat je bila izmišljena krilatica: "Hrvati so naši zavezniki do poslednje kaplje slovenske krvi". Slovenija bo šla sama naprej po svoji poti v neodvisnost - ne glede na hrvaško (ne)pripravljenost ali na posledice, ki so pretile iz Beograda. Skupno sporočilo s pogovorov slovenskega in hrvaškega vodstva, v katerem je bilo rečeno, da bosta republiki Jugoslavijo zapustili skupaj in ob istem času, je spet pognali kri v glavo evropskim diplomatom. Italijanski zunanji minister de Michelis je v imenu evropske trojke 17. junija izjavil, da Evropa ostaja naklonjena takšni rešitvi jugoslovanske krize, da bi država ostala enotna in demokratična - dodal pa je nekaj novih odtenkov. Evropska skupnost nasprotuje tezi, da enotnost pomeni ohranitev nespremenjenega ustavnega sistema: "To pomeni, da ne ustreza resnici trditev, da se postavljamo na stran ene ali druge republike v jugoslovanskem dogajanju, recimo Srbije in njene teze o ohranitvi sedanje zvezne strukture. Pozdravili bomo sleherni dogovor, ki bo izid miroljubnih in demokratičnih pogajanj. Tej enotni in demokratični Jugoslaviji, če bo uspela nastati, smo nato pripravljeni dati vso našo pomoč. ...Ni sprejemljiva nobena enostranska poteza in noben argument o demokratično izraženi volji prebivalstev, ljudstev, ne more veljati več kot pravila, o katerih govori pariška listina KVSE (Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi, predhodnica OVSE - op. p.). Seveda je v helsinški listini tudi pravica do samoodločbe, ob njej pa načelo, ki ureja načine možnih sprememb meja samo po sporazumni poti. ...Povedali smo Kučanu in Ruplu, da razumemo smisel posameznih odločitev, ki so jih sprejele republike, vključno s sklepi o samostojnosti, če jih je mogoče razumeti kot okrepitev stališča, da se je treba pogajati".

Dva dneva pred veliko konferenco KVSE v Berlinu so evropski zunanji ministri Jugoslavijo ocenjevali kot "območje z velikim tveganjem" in izražali bojazen, da ne bi nadaljnje zaostrovanje etničnih konfliktov imelo hudih posledic za evropsko varnost. Gostitelj, nemški zunanji minister Genscher, je izražal polno podporo enotni Jugoslaviji in uresničevanju reform, ostali pa so k celovitosti države dodajali mirno urejanje notranjih konfliktov in demokratični razvoj. Iz dobro obveščenih virov je bilo slišati, da se je Evropska skupnost trdno odločila, da samostojne Slovenije in Hrvaške ne bo priznala. V Bruslju so ob tem poudarjali, da je zadržek glede priznanja obeh republik mišljen pogojno: velja le, če obeh osamosvojenih republik ne bodo prej priznali drugi deli Jugoslavije. V nasprotnem primeru, ki bi impliciral dogovor med jugoslovanskimi republikami in priznanje samostojnosti Slovenije in Hrvaške s strani drugih republik, bi se Ljubljani in Zagrebu odprla neposredna pot do sodelovanja z Brusljem. Toda evropska komisija in njen predsednik Jacques Delors sta računala na nov krog pogajanj, ki bi znal biti spodbuden: "Sem namreč optimist in verjamem, da bo Jugoslavija obstala. Vsekakor pa za to vsak dan molim". (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed