Zunanji minister Erjavec izrazi polno podporo in afero pripiše politiki SDS v času sodnega postopka proti Janši.

Politično montiran proces, katerega resnico prikriva SOVA

Zunanji minister Erjavec izrazi polno podporo in afero pripiše politiki SDS v času sodnega postopka proti Janši.

Zunanji minister Erjavec 18. marca 2014 uvede izredni delni nadzor nad veleposlaništvom v Canberri. 25. marca z elektronsko pošto odgovorim na vprašanja nadzora in zahtevam, da se na del nadzora uvede stopnja zaupnosti, ki je ne bom kršil. Pojasnil sem, da je bil postopek izdaje potnega lista za Omana in njegovo družino s strani veleposlaništva in zunanjega ministrstva izveden v skladu z vsemi zakonskimi predpisi. O tem smo zunanje ministrstvo iz Canberre sproti obveščali. Glavnemu diplomatskemu nadzorniku Vrhuncu je hitro postalo jasno ozadje, še posebej, da je bila predsednica vlade prek pooblaščenca Lukšiča in svetovalca Grka vseskozi podrobno obveščena o poteku pogovorov z Omanom in avstralskimi investitorji ter jih z navodili usmerjala. Dokumenti dokazujejo, da je bil predsednik SD Lukšič z njene strani pooblaščen za to, da pogovore o darilu in avstralskih investicijah v Sloveniji operativno vodi in usmerja. 


8. aprila 2014 je bil o vseh podrobnostih pogovorov z Omanom in avstralskimi investitorji z moje strani obveščen zunanji minister Karl Erjavec. Ugotovil sem namreč, da ga niti predsednica vlade niti njen pooblaščenec Lukšič niti kabinet o teh pogovorih od junija 2013 do marca 2014 kljub moji zahtevi niso nikoli obvestili. 9. aprila 2014 me je minister Erjavec na zunanje ministrstvo začasno poklical na poročanje in posvetovanje. V nedeljo, 13. aprila 2014, sva imela v njegovi pisarni na zunanjem ministrstvu sestanek. Izrazil mi je polno podporo in afero pripisal politiki SDS v času sodnega postopka proti Janši. Pohvalil je mojo lojalnost Vladi RS, ker sem dva meseca stoično prenašal grobe medijske napade na svoje dobro ime in nisem ničesar izdal. Zatem mi je pojasnil delovanje SOVA-e okrog Omanove ponudbe, ki jo je angažirala predsednica vlade. Prav tako mi je razložil rezultate delovanja posebnega odposlanca Petra Toša, ki ga je predsednica vlade poslala v Republiko Srbsko. Na koncu me je opozoril, da Bratuškova in Pahor vršita nanj hud pritisk, da mi ne sme dovoliti javno (na seji Odbora za zunanjo politiko/OZP) kakorkoli razlagati ozadja zadeve. Če bi to vseeno storil, bom izgubil službo in bom odpoklican.

Na pripravljalnem sestanku za sejo OZP 14. aprila 2014 v pisarni zunanjega ministra poleg mene sodelujejo šefica kabineta Vivodova, glavni diplomatski nadzornik Vrhunec in podpredsednik OZP Kunič (PS). Ponovil sem, da pred OZP nočem ničesar prikrivati, ker sam nimam ničesar skrivati, saj sem le izpolnjeval dolžnosti, naročene z vrha slovenske politike. Ponovno mi je rečeno, da to ne pride v poštev, ker temu ostro nasprotujeta tako predsednica vlade Bratuškova kot predsednik Pahor. Na 51. seji OZP 16. aprila 2014 je OZP seznanjen z informacijo o izrednem nadzoru v zvezi z javno otvoritvijo konzulata v Melbournu. Tik pred sejo se še enkrat sestanem z ministrom Erjavcem. Razločno sem mu izrazil željo, da bi od njega rad dobil dovoljenje za celovito pojasnitev zadeve. Minister me je z navodilom o molku glede ozadja (ki ga naročita Bratuškova in Pahor) še enkrat neposredno zavezal. Prav tako mi ni pozabil znova omeniti grožnje s posledicami.

"Poročilo o izrednem nadzoru o delovanju Veleposlaništva RS v Canberri ob otvoritvi Konzulata RS v Melbournu", ki ga pripravi zunanje ministrstvo in podpiše minister Erjavec, po 10 straneh sklene: "Na osnovi ugotovitev nadzor meni, da ni najti elementov odgovornosti VP dr. Balažica v zvezi s prisotnostjo Nicholasa Omana na otvoritvi Konzulata RS v Melbournu in pogostitvijo v slovenskem klubu Jadran. (Minister se strinja z ugotovitvami nadzora)". Omenjeno "Poročilo" po navodilih slovenskega političnega vrha (Pahor, Bratušek, Erjavec, Lukšič) seveda prikriva večino informacij, ki sem jih dal in to, za kar je dejansko v zadevi šlo. Predvsem pa so prikrivali njihovo lastno vpletenost. Zatem sem se vrnil v Avstralijo in nadaljeval zastavljeno delo, minister Erjavec pa mi je naročil, naj z javnimi nastopi umirim razmere.

Toda 13. maja 2014 od glavnega diplomatskega nadzornika Vrhunca dobim elektronsko sporočilo. V njem pravi, da "je dolžan poročilo dopolniti" zaradi t. i. novih pričevanj in slikovne dokumentacije. Datum tega sporočila seveda ni naključen: padla je vlada Alenke Bratušek in minister Erjavec je preračunal, da se mu moj odpoklic politično in predvolilno splača, zato je svoje izjave obrnil na glavo. To se je zgodilo le dan po tem, ko je novi častni konzul Derry Maddison v Melbournu v svojem pričevanju navedel, "da so se ljudje zadrževali z Veleposlanikom le po nekaj minut, ker je bila potreba se srečati s čim več ljudmi v zelo kratkem času". K temu dodaja, da so bila protestna "pisma poslana iz Melbourna od ljudi, ki niso bili navzoči pri otvoritvi, niti niso bili povabljeni". Sklenil je, da je "malo razočaran ob dejstvu, da so slovenski mediji, vključno z MZZ, komunicirali ravno s tistimi neprisotnimi", ki "so ponovno povzročili veliko deljenja med Slovenci tukaj". Toda zdi se mu, "da se razumevajoči in inteligentni Slovenci v Viktoriji že oddaljujejo od (teh) posameznikov!"

Kljub temu je minister Erjavec pod pritiskom predsednika Pahorja in predvolilnih kalkulacij na 54. Seji OZP dne 14. maja 2014 izjavil, da je odredil dodatno inšpekcijo, saj naj bi se izkazalo, da "naj bi kosil na tisti prireditvi z Nicholasom Omanom", skratka, da sva "skupaj imela kosilo". Ta eklatantna laž kaže na vso sprijenost političnega pogroma. 19. maja 2014 sem ministru Erjavcu in glavnemu diplomatskemu nadzorniku Vrhuncu odgovoril, da v tem času ni nastopila nobena nova tehtna okoliščina, ki bi izpodbijala predhodni sklep nadzora. Avstralske investicije v Sloveniji in moje izvajanje navodil je bilo tako v tem teatru absurda zvedeno na vprašanje, kdo je s kom jedel kranjsko klobaso. V svojem odgovoru sem znova pojasnil, da sem za mizo, za katero je sedel tudi Oman, na kratko prisedel, ker je bila najbližja (ne pa častna) miza kraju nagovora konzula Maddisona. Tu sem počakal, da zaključi svoj pozdravni nagovor. Takrat so pri mizi postregli s hrano, vendar zanjo nisem imel časa, ker sem moral takoj na oder. Opozoril sem, da če bo minister Erjavec dopolnil poročilo, ga bom dolžan dopolniti tudi sam - z vznikom celovite resnice. Izrazil sem upanje, da je slovenska diplomacija postala zrela in racionalna ter v prihodnjih tednih političnega merjenja sil ne bo klecnila.

A zgodilo se je točno to: 20. maja 2014 je zunanji minister Erjavec objavil, da bo Vladi RS predlagal moj odpoklic. Namesto da bi veleposlanika zaščitila pred političnim pogromom, sta se s predsednikom Pahorjem postavila na njegovo čelo, ob tem pa skušala zaščititi predsednico vlade Bratuškovo. Skupaj sta ocenila, da lahko z izmišljenimi obtožbami tvegata medijski spopad, v katerem lahko brez večjih težav zmagata, saj sam še ne bi mogel javno nastopiti. Za mano ni stala nobena stranka, samo slovenski grb in zastava. S tem dejanjem sta predsednik Pahor in minister Erjavec izvedla največjo možno politizacije slovenske diplomacije. Pred interese države sta postavila lastne politične potrebe in kalkulacije. Pahor in Erjavec sta bila o vsem obveščena, se sprenevedala, prikrivala, zamolčala dejstva ali govorila neresnice ter zavajala slovensko javnost. Erjavec je osmešil samega sebe, ko je kot razlog za odpoklic navedel 19. Člen Zakona o zunanjih zadevah, ki veleposlaniku nalaga, da mora posebno pozornost posvečati sodelovanju s slovensko narodno manjšino ter slovenskimi izseljenci in zdomci: intenzivno sodelovanje s slovensko skupnostjo in uresničevanje zastavljenega projekta "novega avstralskega slovenstva" sta bila vselej dokazljiv steber mojega delovanja v Avstraliji, ki ga javno priznavajo avstralski Slovenci.

Predlog ministra Erjavca o odpoklicu je sprejela Vlada RS v odstopu. Zgodba spominja na mnoge druge, ki jih pozna Slovenija: menedžerji (Vlada RS) dajo navodila delavcem (VP), ti opravijo svoje delo, potem pa so okrivljeni za vse in vrženi na cesto, medtem ko menedžerji mirno nadaljujejo svojo škodljivo delo. Odpoklic je brez enega samega posvetovanja s svojim veleposlanikom na podlagi enostranskih zavajajočih informacij potrdil predsednik Pahor, ki je očitno oblikoval formulo: Janša v zapor, Balažic domov. Brez trohice treznega političnega premisleka, zato pa z veliko poceni populistične všečnosti (k temu še dodajam, da je slovenski častni konzul v Melbournu Derry Maddison v protest proti mojemu političnemu odpoklicu nepreklicno odstopil).

Vlada RS pod vodstvom Alenke Bratušek me je angažirala, izrabila in žrtvovala. V azijsko-pacifiški regiji zato zdaj - žal - stojijo vsi projekti gospodarsko usmerjenih častnih konzulatov v Sydneyu, Brisbanu, Adelaidu in Perthu v Avstraliji, Aucklandu na Novi Zelandiji, Jakarti v Indoneziji in Kuala Lumpurju v Maleziji (ki Slovenije ne stanejo niti evra, gospodarske koristi pa so velike). Z mojim odpoklicem je Vlada blokirala pogovore o gospodarskih sporazumih, denimo, ukinitvi dvojnega obdavčenja, v katerega smo vložili veliko truda. Stojita ustanovitvi dveh poslovnih klubov v Sydneyu in Melbournu, ki bi še povečala trgovinsko menjavo. Zaustavljeni so tudi pogovori o še kakšni drugi avstralski investiciji, vendar upam, da ne dokončno. V preteklih 3 letih smo postavili temelje učinkoviti slovenski gospodarski diplomaciji in močno povečali trgovinsko menjavo ter predvsem izvoz slovenskih izdelkov v Avstralijo. Zdaj se dela gospodarska škoda in mnoga delovna mesta, ki bi bila z investicijami odprta v Sloveniji, ne bodo nikoli odprta. Celo več: tisti, ki hoče v Slovenijo prinesti nova delovna mesta, sam ostane brez njega. Lahko me odpokličejo, lahko mi vzamejo službo, ne bom pa dovolil, da mi vzamejo še dobro ime in človeško dostojanstvo.

Slovenska diplomacija ne sme biti žrtev ne-državniške notranje politike, ki se prenaša v zunanjo politiko. Slovenska veleposlaništva po svetu ne morejo in ne smejo biti žrtev političnih intrig z namenom pridobivanja političnih točk. Gospodarska diplomacija ne sme biti politična igra blokad, ker s tem uničuje možnosti za razvoj Slovenije. Veleposlanik ne more biti odpoklican, ker je ravnal po navodilih Vlade v dobrobit slovenske države. Zato se z mojim odpoklicem ne morem strinjati: šlo je za proti-praven odpoklic, za politični obračun s strani tistih naših političnih izvoljencev, ki so slovenskim državljanom ukradli državo in potem nad njimi izvedli finančni genocid. V prihodnjih dneh se bom odločil, kako bom ravnal proti omenjenim Pahorju, Bratuškovi, Erjavcu in Lukšiču, končno sodbo pa prepuščam ljudstvu. (se nadaljuje)

0 0
Feed