»Plebiscit sam po sebi ne prinaša rajske spremembe, kot izraz suverene politične volje pa daje nujno podlago za mednarodno priznanje Slovenije« (Lojze Peterle, predsednik slovenske vlade).

Politične in obrambne priprave za spoprijem

»Plebiscit sam po sebi ne prinaša rajske spremembe, kot izraz suverene politične volje pa daje nujno podlago za mednarodno priznanje Slovenije« (Lojze Peterle, predsednik slovenske vlade).

V Sloveniji je med parlamentarnimi strankami prevladalo stališče, da predstavlja morebitna konfederalna Jugoslavija pot v evropske integracije brez posredniških in reprezentativnih instanc. Če je v času prvih slovenskih demokratičnih volitev aprila 1990 pri razmisleku o bodočem statusu slovenske države igro vodil opozicijski Demos, jeseni tega leta to vlogo za nekaj časa paradoksno prevzame najmanjša opozicijska stranka - Socialistična stranka Slovenije (SSS). V boju za lastno politično preživetje socialisti radikalizirajo zdaj nekoliko umirjena stališča Demosove vlade. Socialisti zato od vlade terjajo čimprejšnjo organizacijo slovenske samoodločbe o tem, ali hočejo Slovenci živeti v samostojni in suvereni državi, v kateri bodo sami odločali o tem, s kom, kako in če sploh se bodo združevali. To je edini cilj, ki ga lahko zastopa nova oblast, če želi ohraniti svojo legitimnost: le v tem dejanju legitimne potrditve faktičnega konca Jugoslavije jo nameravajo socialisti tudi podpreti. Demos je pred volitvami veliko obljubljal, zdaj pa očitno hote pozablja na samoodločbo slovenskega ljudstva: SSS na izziv odločno odgovarja, da je to lahko le lastna, samostojna, suverena in moderna demokratična država. Na presenečeno nejevero Demosa socialisti - ideje se je spomnil Vojko Volk - prvi izrečejo zgodovinske besede: »Čas je za plebiscit«.


Tudi oblikovalci slovenske samoobrambe so bolj kot na nek miren prehod v konfederacijo stavili na možnost konfliktne solistične slovenske osamosvojitve. 4. septembra posebna skupina (Krkovič, Adamič, Šonc, Butara, Barborič) na sestanku v Sostrem verificira oceno nasprotnika za Ljubljano in izdela globalno oceno ogroženosti Slovenije. Ta je 7. septembra v Partizanskem domu na Pristavi predstavljena ministroma Janši in Bavčarju: Beznik, Kolenc in Krkovič se z njima dogovorijo o načrtu mobilizacije, označevanju enot in oceni razporeda slovenskih obrambnih sil in sil JLA. Z 11. septembrom se prične z varovanjem posameznih pomembnih objektov (skupščina, vlada, predsedstvo, RTV in pošta) ob povečani nevarnosti. 14. septembra pa je bil v Centru za obrambno usposabljanje v Poljčah sklican posvet predsednikov občin, na katerem je obrambni minister Janez Janša z orisom širših varnostno-političnih razmer dodatno utemeljil nujnost organiziranja MSNZ. Zaradi dogajanj v Sovjetski zvezi so vse oči politikov uprte v Kremelj, Jugoslavija pa je za svetovni politični oder moteči element - nepotrebna skrb, skratka, država, ki ne zna poskrbeti sama zase. Tuji diplomati se bojijo vojnega spopada med Srbijo in Albanijo, v kolikor bi Srbija ostala sama, pa tudi petih meja med Italijo in Grčijo. Po Janši bi Zahod sprejel izvršeno stanje in priznal nova dejstva, če bo do sprememb prišlo na miren način: »Stališče spreminjajo ZDA, del avstrijske in italijanske politike je slovenskim prizadevanjem zelo naklonjen. Tudi Madžarska ni problem«.

Janša armade ni podcenjeval, zato je o potencialnem nasprotniku zbiral natančne informacije. Nasprotno pa je pred KOS-om uspel skrivati oblikovanje MSNZ, ki je že septembra 1990 štela okrog 20.000 mož. V primerjavi s tem samoobrambnim organiziranjem Slovenije so v istem času enote JLA na njenem ozemlju ali tik ob meji štele več kot 32.000 vojakov z vso težko vojaško tehniko in zagotovljeno podporo jugoslovanskega vojaškega letalstva; zgolj oficirjev in poklicnih vojakov JLA je bilo v Sloveniji več kot 4000, se pravi, desetkrat več, kot je imela slovenska Teritorialna obramba vseh zaposlenih. Vse priprave in ustanavljanje MSNZ je potekalo tajno, da ne bi JLA tega izrabila za provokacije in oboroženi poseg. Zelo dejavna, toda nespretna vojaška varnostna služba z nevarno razpredeno mrežo sodelavcev je s slovenskimi varnostnimi in obrambnimi silami igrala igro, za katero je kazalo, da ji ni kos. Prvi koraki MSNZ - imenovanje pokrajinskih načelnikov in poveljnikov posebnih enot milice - so bili narejeni v rahlo dvomljivih okoliščinah stroge konspiracije. Ko pa sta ministra Janša in Bavčar na prvem sestanku v vladnih prostorih razložila smisel projekta in sta navzoče pozdravila predsednik predsedstva Kučan in premier Peterle, so se dvomi razkadili in obrambne priprave so hitro stekle: »Niti enkrat ni prišlo do kakih političnih problemov, nihče ni spraševal po strankarski pripadnosti. Črta ločnica je tekla zgolj ob dilemi Ljubljana-Beograd in morda še ob vprašanju osebnega poguma«.

Predsednik Demosa Jože Pučnik je sredi septembra 1990 napovedal, da bo slovenska vlada ukinila celo vrsto zveznih zakonov, s čimer namerava od novega leta 1991 vsem slovenskim nabornikom omogočiti služenje vojaškega roka v Sloveniji - ali v enotah JLA ali v slovenski Teritorialni obrambi ali v posebnih enotah notranje uprave: »To naj bi bil zametek nove slovenske vojske, dokler jo bomo sploh imeli. Denar za JLA pa bo Slovenija dajala le za tiste fante, ki bodo to leto še služili vojaški rok na jugu države«. To bo v skladu z večjo samostojnostjo Slovenije: že v tajnem dokumentu zveznega predsedstva je po Pučniku kar precej za Slovenijo sprejemljivih stališč. Zvezna vlada ne more biti režiser nove ureditve, zato je Slovenija postavila dva pogoja: prvič, vse zadeve naj urejajo posebne delegacije republik in narodov, kar pomeni ukinitev zvezne skupščine; in drugič, legalizira naj se razpad federacije, ker Slovenija s spremembami ne bo čakala drugih, ampak bo šla svojo pot. Federacija ne more biti partner v pogovorih, lahko je zgolj nekakšen organizator pogajanj. Predsednik slovenske skupščine France Bučar kot pogajalskega partnerja ne vidi niti zvezne skupščine ali predsedstva - zvezne oblasti ne morejo izpeljati preoblikovanja Jugoslavije, ker so v veliki meri krive za krizo, v katero je država zabredla. Javnomnenjske ankete v začetku jeseni 1990 kažejo, da bi ustrezno sestavljena konfederalna pogodba izpolnila pričakovanja Slovencev in potešila željo po suvereni Sloveniji. Za konfederacijo bi na referendumu glasovalo 67,9 % vprašanih, proti pa bi ob četrtini neodločenih bilo le 6,3 %. Državljani Slovenije bi konfederalno pogodbo podpisali s Hrvaško (48,3 %) in morda še z Bosno in Hercegovino (11,5 %), z drugimi jugoslovanskimi republikami pa ne. Zavzemajo se za referendumsko obliko odločanja (58,3 %), v primeru podpisa konfederalne pogodbe pa hočejo, da področja monetarne politike, zakonodaje, vojske in zunanje politike ostanejo v pristojnosti Slovenije.

V drugi polovici septembra se predsednik slovenske vlade Peterle in obrambni minister Janša še enkrat v Beogradu sestaneta s predsednikom zvezne vlade Markovićem in predstavnikom zveznega obrambnega ministrstva admiralom Brovetom. Ker je nekaj dni pred tem srečanjem slovenski parlament obravnaval osnutke ustavnih aktov, ki so povečevali pristojnosti Slovenije nad vojaškimi zadevami in Teritorialno obrambo, je bilo ozračje napeto. Kot podlago za razpravo je slovensko obrambno ministrstvo poslancem pripravilo strogo zaupno gradivo, iz katerega je izhajalo, da Slovenija v primeru vojaškega udara ne bi bila ravno brez orožja. Nekateri poslanci ZSMS-LS so se navedenim številkam - te so bile malo napihnjene - sicer nekoliko posmehovali, a je gradivo doseglo svoj namen: Janša je pričakoval, da bo poslanec iz vrst JLA in operativec KOS-a Milan Aksentijević navkljub zaupnosti podatkov te takoj posredoval v Beograd. To se je tudi zgodilo in Marković je Peterleta in Janšo obtožil, da je slovenska skupščina razpravljala o tajnem dokumentu, v katerem so navedeni ukrepi za napad na vojašnice in druge objekte JLA v Sloveniji. Peterle je obtožbe gladko zanikal, Janša pa je obveščevalno limanico zaokrožil s tem, da je Markoviću pokazal avtentični dokument, v katerem je lahko prebral, da se Slovenija ne pripravlja na noben napad na armado, se bi pa odločno branila, če bi armada napadla Slovenijo in poskušala s silo preprečiti izvajanje sklepov slovenske skupščine.

Zadnji poudarek je bil pomemben, kajti 28. septembra 1990 je slovenska skupščina sprejela ustavni dopolnili 96 in 97, s katerima je bila pristojnost nad slovensko Teritorialno obrambo v miru in ob izrednih razmerah prenesena na slovensko predsedstvo - če bi bila Jugoslavija napadena od zunaj, pa bi še vedno spoštovala enotnost skupnih oboroženih sil Jugoslavije. Mučnih in brezplodnih dogovarjanj z Beogradom - ki ni pričakoval takšne slovenske odločnosti - je bilo konec in vedelo se je, da se je treba pripraviti na nove spopade, saj bo armada težko prebolela, da je čez noč izgubila pristojnosti, ki so ji šle od druge svetovne vojne sem. Zdaj je bilo dokončno jasno, da se je Slovenija odločila za lastno vojsko, kar ni bilo tako samo po sebi razumljivo. Mnogi (predvsem opozicijski) poslanci so se v osemdesetih letih začetkov slovenske demokratične revolucije namreč kalili skozi tesno naslonjenost na mirovno gibanje, ki se je zavzemalo za demilitarizirano Slovenijo. Ta vrednota je še insistirala, zato je celo nekdanji mirovnik in zdaj obrambni minister Janša govoril o samostojni, a skrajno racionalno organizirani slovenski vojski, ki pa ne more biti končni cilj. Samostojna vojska naj bo prehodna stopnja od nevarnih časov nacionalne osamosvojitve do Slovenije kot dežele brez vojske.

Slovenske obrambne priprave so še naprej nemoteno tekle. 2. oktobra dobijo specialne enote policije od notranjega ministra Igorja Bavčarja ukaz o dodatnih nalogah: gre za dodatno varovanje posameznih političnih voditeljev, ukazana je popolna bojna pripravljenost enot, oborožitev in oprema morata biti v pripravljenosti v vozilih in orožje prepeljano v deponije. Obrambni minister Janez Janša pa ta dan razreši Krkoviča kot načelnika MSNZ, saj ta z ukazom preide v sestavo Teritorialne obrambe. Tako tudi načelniki MSNZ prevzamejo nove dolžnosti v Teritorialni obrambi in na slovenskem obrambnem ministrstvu. Ker je armada v Sloveniji zgolj slutila, da se nekaj dogaja, je skušala preko KOS-a preventivno kompromitirati novo slovensko obrambno politiko, poslanec JLA v slovenski skupščini, polkovnik Milan Aksentijević, pa je seveda za svojo tarčo določil Janšo. Zgodba, ki jo je prodajal, se je praviloma začela z obžalovanjem, da mu je težko, ko vidi, kako nekateri poskušajo pokopati »našo skupno domovino, za katero so milijoni dali življenja«. Tudi slovenski narod je šele v Jugoslaviji prišel do svobode, zato bodo nekateri predstavniki slovenskega naroda za svoje sedanje početje morali temu narodu odgovarjati.

Ozemeljska celovitost, svoboda in integriteta vsakega jugoslovanskega naroda so po Aksentijeviću povezane s krvjo: »Če se bo ozemeljsko celovitost razbijalo, se jo bo razbijalo s krvjo«. Zato je »bolje tisoč grdih besed kot ena klofuta in bolje tisoč klofut kot ena kaplja krvi«. Scenarij slovenskega obrambnega ministra je odločitev za kri, ki jo ponuja v zaupnem dokumentu ministrstva. Ne le, da predlog slovenske politike o konfederalni pogodbi ni konkreten in dosleden - ne upošteva, denimo, problemov, povezanih s tem, da so medrepubliške meje »umetne«. Sama metamorfoza Janše iz goloba v jastreba kaže smer delovanja Demosove vlade: »Vika Potočnik (poslanka ZSMS-LS op. p.) je lepo povedala, da je bil Janša velik borec za demilitarizirano Slovenijo, za ugovor vesti, za vse, kar zmanjšuje učinkovitost JLA in otežuje normalno delo vojaških enot. Z istimi argumenti danes včerajšnje kolege - mirovnike - pobija. Češ, če bi bila sprejeta možnost neomejenega ugovora vesti, bi fantje to izkoristili. Ne zaupa slovenskim fantom, da bi branili domovino, pač pa se boji, da bi šli med mirovnike. ...Vendar vedite, Janša je le drobiž v rokah drugih. Politiko vodijo drugi, on je le njihovo orodje«. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed