Slovenska politika je dobila jasen mandat brez možnosti vrnitve nazaj in pol leta časa, da se izreže iz jugoslovanskega tkiva, polnega kriznih metastaz.

Plebiscitna odločitev za samostojno državo

Slovenska politika je dobila jasen mandat brez možnosti vrnitve nazaj in pol leta časa, da se izreže iz jugoslovanskega tkiva, polnega kriznih metastaz.

Nedelja, 23. december 1990, je bila za državljane Slovenije neobičajen dan: od 7. ure zjutraj naprej, ko so se odprla volišča, so na plebiscitu odločali o tem, kako bodo živeli Slovenci in njihovi zanamci. Udeležba je bila že dopoldne rekordna, tako da so nekaj glasovalnih mest zaprli, saj so svoj glas prišli oddat vsi volilni upravičenci. Prebivalci romskega naselja Žabjek so imeli že dopoldne 97-odstotno udeležbo, dežurna vremenoslovca na Kredarici pa zaradi tri metre visokega snega nista mogla glasovati, ker ni nihče mogel do njiju. Vzdušje po Sloveniji je bilo praviloma praznično, že itak okrašena mesta in kraje so marsikje še dodatno okrasili. V tržiški občini so se dogovorili, da bodo vsem ljudem rezultate plebiscita sporočili z zvonjenjem in pritrkavanjem v zvonikih vseh cerkva. Istranka Eta Riccobon iz Kopra - kot mnogi drugi - ni niti pomislila, da bi izid glasovanja lahko bistveno spremenil njeno življenje: »Šele čez čas bomo videli, kaj bo prinesel plebiscit. Predvsem bo treba po njem prav toliko - ali pa še bolj delati, kot smo delali doslej. Za večino nas, navadnih ljudi bo poplebiscitna Slovenija prav taka, kot je bila zdaj«. Ena stvar ni bila čisto po okusu Kobačevega Janka iz Trbovelj, katerega spomin je segel daleč nazaj na leto 1918: »Kakšen predvolilni molk vendar. Saj to niso občinske ali republiške volitve. To je enkrat za 1000 let in to bi bilo treba tudi tako proslaviti«. Srbi iz belokranjske vasi Bojanci so z 90,78 % glasov »za« samostojno Slovenijo najbolje povedali, koliko so ogroženi. 


Ljubljančani so se pred Magistratom in Prešernovim spomenikom začeli množično zbirati že okoli 19. ure. Prve, še neuradne rezultate plebiscita - ob pol enih zjutraj so bili znani končni rezultati: od 1.459.751 glasovalnih upravičencev se jih je plebiscita udeležilo 1.359.901 ali 93,2 %; za neodvisno Slovenijo se je odločilo 1.288.044 ali 88,2 %, proti jih je bilo 57.877 ali 4 % - so pričakali s pesmijo in recitacijami, zaigrale so godbe na pihala in harmonike, zaplapolale so zastave. Nekateri so izide pričakali z baklami v rokah, pospremil pa jih je tudi ognjemet z Gradu. Množico 20.000 ljudi je pozdravil ljubljanski župan Jože Strgar: »Doživeli smo čudovit dan, dan, ki smo ga pričakovali tisočletje. Danes smo rodili novo državo Slovenijo. Čestitam novi samostojni in neodvisni državi in čestitam prebivalcem njene prestolnice – Ljubljančanom«. Večina slovenskega političnega vrha se je zbrala v Cankarjevem domu, kjer je bilo vzdušje vse prej kot resno. Med prepevanjem in nazdravljanjem so trije predsedniki - predsedstva, skupščine in vlade - povzeli svoje misli. Milan Kučan je dejal, da je ta dan dozorelo, kar je v slovenskem narodu zorelo zelo dolgo: »Odločitev je izraz zrelosti in demokratičnosti slovenskega naroda. Odločitev je bila sprejeta skladno z zgodovinsko konstanto, oprta na pravico do samoodločbe vsakega naroda, ne da bi škodovali kateremukoli drugemu narodu v Jugoslaviji in ne da bi ogrožali mir evropskih držav. Odziv na plebiscitu ne kaže le demokratičnosti, ampak tudi avtoriteto, ki jo bomo potrebovali, ko bomo kot samostojen narod stopali v povezave z drugimi narodi«. France Bučar je menil, da so posledice plebiscitne odločitve večje, kot jih lahko dojamemo: »To je pravzaprav izziv Evropi, kajti odločili smo se za tisto pot, ki to tudi pomeni, namreč za Evropo velikih in majhnih narodov. Z današnjim dejanjem smo Slovenci postali narod, ki bo zahteval svoj prostor v Evropi, ki ji bomo prispevali svoje sposobnosti, te pa zagotovo imamo«.

Lojze Peterle je bil zelo oseben: »Najprej bom dal izjavo za radio Cleveland in še za nekatere osrednje radijske hiše po svetu, tako da bodo z našo odločitvijo seznanjeni vsi Slovenci po svetu. Po tem pa bom šel v posteljo. Prvi ukrep, ki se bo zgodil jutri, pa bo znižanje cene bencina. Toda to ne bo posledica plebiscitne odločitve«. Predsednik Demosa Jože Pučnik je pred kamerami zmagovito vzkliknil »Jugoslavije ni več!«, čeprav je bila pragmatična opcija konfederacije še vedno v igri. Odslej bo imela Slovenija trdna pogajalska izhodišča - vtis od zunaj je bil, da gre za epilog neke faze, ko se vzpostavljajo nova ravnovesja med narodi Jugoslavije. Zunanji minister Dimitrij Rupel pred novinarji ni deloval evforično: »Slovenija bo, dokler obstaja Jugoslavija - vprašanje obstoja pa je povsem odprto - še vedno delovala v zunanjepolitičnemu sistemu Jugoslavije. Mi ne želimo delovati revolucionarno; želimo se pogajati o stvareh, ki so dobre za nas in mislimo, da tudi za vse druge. Mi ne želimo pobegniti s potapljajoče se ladje, kot smo bili večkrat po krivici obsojeni«. Rupel je javnosti prvič pokazal nov slovenski potni list, ki je bil zelene barve, v njem pa je bilo natisnjenih v ščitu s štirimi polji več grbov z območja Slovenije. Obrambni minister Janez Janša pa se je pokazal z novo značko slovenske vojske.

Iz tiskovnega središča v Cankarjevem domu so novinarji v svet pošiljali prve novice. Italijanski dnevniki »Repubblica«, »Corriere dela sera« in »Piccolo« so pisali, da Slovenci, ki so bili vselej nekomu podrejeni, menijo, da je končno prišel čas, ko se lahko osamosvojijo. Vzor jim je Evropska skupnost, toda generali so znova opozorili Ljubljano, naj ne ubira poti, ki bi lahko povzročila njihovo neposredno intervencijo za »normalizacijo slovenskih puntarjev«. Zaradi nevarnosti vojaškega posega je mogoče opaziti precejšnjo napetost: Slovenci spremljajo televizijska poročila tako zavzeto kot prenose nogometnih tekem. V Sloveniji sta dve diviziji, ki jima poveljujejo oficirji srbske narodnosti, na območju Kranjske gore, na meji z Avstrijo in Italijo, pa še brigada alpincev; vsi so v stalni pripravljenosti in slovenska policija skrbno nadzira vsakršno gibanje. Toda Slovenci so zazrti v prihodnost in nameravajo zapustiti družino jugoslovanskih narodov: »Tudi Wojtyla (papež Janez Pavel II. - op. p.) je rekel da. Slovenija se bo odcepila od Jugoslavije z blagoslovom Cerkve. Danes v najbogatejši republiki postkomunistične Evrope glasujejo o tem, ali naj odidejo iz federacije ali ne. Izid je znan že vnaprej, saj raziskave javnega mnenja kažejo, da je velika večina prebivalcev balkanske Litve za prekinitev nekdanjih povezav s federativno oblastjo, ki vse bolj izginja«.

Francoski dnevniki »Figaro«, »Libération« in »Quotidien de Paris« poročajo, da Slovenija stopa na pot ločitve - pripravlja se na odcepitev, »pri tem pa ima pred očmi najverjetnejši izid pogajanj z drugimi republikami o ustanovitvi konfederacije«. Jugoslovanske republike so podobne siamskim dvojčicam: z ustavnim kirurškim posegom bi jih bilo treba ločiti, da bi lahko živele. Ostale bodo sestre, morda celo prijateljice, toda zato jih velja najprej ločiti. Proces dezintegracije pa po drugi strani zbuja skrb, ker gre za podobnost s procesi v Sovjetski zvezi, posebej v Litvi, na kar Zahod ne gleda z naklonjenostjo. Španski »El Pais« si zastavlja vprašanje - da in visoka udeležba, toda kaj potem? »Iz pogovorov z uradnimi osebnostmi in politiki ni jasno, kakšni ukrepi sledijo: neodvisnost ali odcepitev? Kaj se pravzaprav hoče? Tudi volivci, ljudstvo, ne vedo natančno, za kaj glasujejo, celo izobraženci. Vsak si predstavlja nekaj drugega«. Tiskovni agenciji UPI so razmere vendarle jasnejše - v Sloveniji so na plebiscitu glasovali o neodvisnosti, kar je prvi korak k odcepitvi od jugoslovanske federacije: »Nacionalna vlada male slovenske republike z dvema milijonoma prebivalcev je izvedla plebiscit, ki naj ji omogoči, da tudi pravno odcepi to najbolj zahodnjaško jugoslovansko republiko, če ne bo mogoče priti do sporazuma o prihodnji organizaciji mnogonacionalne Jugoslavije. Nekateri politični opazovalci pravijo, da bi bilo Srbiji všeč, če bi Slovenija odšla iz federacije, kajti Srbija bi imela v tem primeru lažji posel, ker bi kontrolirala Hrvaško in ostalo federacijo, ne da bi se morala spopadati z radikalnimi idejami iz Slovenije«.

Plebiscit je bil za Slovenijo - malo nasršeno in malo negotovo, toda odločeno, da si v novi pomladi narodov vzame svoj prostor pod soncem in stopi na evropski zemljevid kot država. Slovenska politika je dobila jasen mandat brez možnosti vrnitve nazaj in pol leta časa, da se izreže iz jugoslovanskega tkiva, polnega kriznih metastaz. Toda zvezne institucije so bile še daleč od tega, da bi prostovoljno pristale na vlogo stečajnega upravitelja. Predsednik zveznega predsedstva Borisav Jović je prisluškoval tajnim ameriškim ocenam, po katerih se je s slovenskim plebiscitom in zmago Miloševića na volitvah v Srbiji začel uresničevati scenarij CIA-e o razpadu in državljanski vojni v Jugoslaviji. ZDA naj bi razmišljale o podpori razpadu - prišel je čas, da se ameriška politika podpore enotnosti in ozemeljske celovitosti Jugoslavije »aktualizira«, kar ni bilo narejeno vse od začetkov hladne vojne sem. State Department je Beogradu že signaliziral, da se bodo ZDA uprle vsaki uporabi sile in zastraševanju, ki bi preprečilo demokratične spremembe ali »vsililo nedemokratično obliko enotnosti«. Plebiscit izraža nezadovoljstvo Slovenije z njenim članstvom v Jugoslaviji, kakršna je danes, vendar še ne pomeni dejanske odcepitve. ZDA podpirajo enotnost in demokracijo v Jugoslaviji, narodi pa se morajo sami dogovoriti o ustavni ureditvi po poti miroljubnega demokratičnega dialoga - Jugoslavijo zdaj čakajo kritične odločitve. Jović to razume tako, da so v Washingtonu po novem za »demokratično neenotnost - vse je jasno«. Pod tem vtisom konstatira, da so se Slovenci s plebiscitom »praktično izključili«: »Sam sem za to, da jih pustimo, naj gredo, a vsi še ne mislijo tako. ...Vprašanje je, kako se izogniti državljanski vojni. Prihajajo težki dnevi«.

Ko so se naslednji dan po vseh šampanjcih in zdravicah prebivalci Slovenije zbudili v čisto navaden dan, jih je pričakala prozaičnost post-plebiscitne realnosti: v trgovinah so še vedno plačevali z dinarji, v Trst so odhajali po božično-novoletnih nakupih z jugoslovanskimi potnimi listi, po ulicah so hodili oficirji JLA in povsod je bilo še zmeraj čutiti navzočnost države z glavnim mestom v Beogradu. Beograjski tisk se je potrudil, da je novice o rezultatih plebiscita zmanjšal na minimum, medtem ko so nekateri srbski politiki hiteli izjavljati, da Jugoslavija še vedno obstaja in tudi bo obstajala - s Slovenijo ali brez nje. Zvezni zunanji minister Lončar je nadaljeval svoja neuvrščena popotovanja po svetu in razlagal, da je šlo v Sloveniji za nekakšne lokalne volitve. Pa vendar je bilo nekaj zelo drugačnega: dotlej se je slovenska politična elita šla politiko na literarni način in sprejemala najrazličnejše resolucije ter deklaracije, pri tem pa se s pozicij kulturnega boja prepirala o vsaki vejici in piki. S plebiscitom pa je bila izglasovana odločitev, ki je zahtevala konkretna dejanja - premočrtno uveljavljanje svojih pravic vse do mednarodnega priznanja na način, ki ni omogočal veliko prostora za spraševanje, kaj je dovoljeno in kaj ne. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed