Pahor zaradi svojih zdravstvenih težav – hude psihološke obolelosti – ni primeren za predsednika države.

Pahor ni primeren za predsednika države

Pahor zaradi svojih zdravstvenih težav – hude psihološke obolelosti – ni primeren za predsednika države.

Pahor zaradi svojih zdravstvenih težav – hude psihološke obolelosti – ni primeren za predsednika države. Imamo namreč predsednika države, ki je učbeniški primer patološkega narcisa. Gre za razpršeni subjekt, ki je osvobojen notranje prisile zakona Imena-Očeta. Očetova odsotnost v najbolj zgodnji mladosti pomaga razviti spodletelo simbolno identifikacijo z Idealom-Jaza. »Očetovskega« tako nadomesti »materinski« Nad-Jaz: če je za prvega značilna odprtost svetu in enakost pred zakonom za vse, je »materinski« Nad-Jaz zatohli, kapriciozni, sado-mazohistični, analni, kruti in arhaični poziv k incestuoznemu užitku. Ta užitek je odvisen od mreže družbeno-simbolnih razmerij, v katero je subjekt vpet in mu deluje kot »Mati-od-katere-je-odvisna-zadovoljitev-mojih-potreb«. Ne ve, kaj hoče, ve pa to, da to ni tisto. Zato svoje histerično vprašanje vseskozi naslavlja na vselej novega velikega Drugega (razna srečanja s stroko), ki naj mu končno pove, kaj hoče, kaj je njegova želja. Človek ne rabi biti psihoanalitik in že ekran dovolj razgalja Pahorjevo simptomatiko: 1) naš politik leta trpi za prosto, nevezano tesnobo: tesnobni občutek praznine ga preganja kot splošno psihotično stanje »brez razloga«; 2) ima nizek tolerančni prag tesnobe, tako da ga že malenkost požene v depresijo ali pa ga spravi iz nje (manično-depresivna impulzivna nevroza); 3) k temu prištejmo klasični obsesivni simptom prisilnih dejanj – denimo, mahanje z roko in pogled nekam v prazno na shodih; 4) zatem poli-fobija: patološki strah, vezan na telo – recimo, da ne bi zardel, da ne bi smrdel ipd.; 5) paranoidne ideje, češ, drugi me izkoriščajo, sem žrtev janševske zarote ali lutka v rokah mračnih sil; 6) regresija k primarnim oblikam mišljenja, se pravi, površinska sklepanja, kjer nasmeh nekoga raztolmačimo kot zahrbtno posmehovanje itd.; 7) na površini poteka »vse normalno«, upoštevana so pravila igre, toda ves čas imamo občutek, da nas Pahor jemlje plosko, enodimenzionalno, kot v marionetni predstavi; 8) prilagojen je okolju, uspešno funkcionira in dominira, vendar v resnici prezira soljudi, jih izkorišča – so zgolj sredstvo njegove afirmacije, hkrati pa je povsem odvisen od njihovega priznanja; 9) nezmožen je empatije – vživljanja v drugega: drugi so mu ali idealni (od katerih pričakuje narcistično zadovoljitev in potrditev) ali nasprotniki (ti ogrožajo njegovo afirmacijo) ali suckers (vsi ostali, množica, ki se jo po uporabi zavrže); 10) je indiferenten in preračunljiv: soljudje mu morajo biti na razpolago brez ozira – dokler pričakuje narcistični dobiček, je ves zavzet, zanesen, očarljiv in zapeljiv, za tem pa bo pokazal popolno ravnodušje; 11) ni se sposoben navezati na drugega, odvisen je le od uspeha in priznanja: navzven konformistično spoštuje pravila igre, vendar je ne jemlje resno in jo igra le za uspeh; 12) pred neuspehom čuti patološki strah, zato beži pred simboli neuspeha - osamljenostjo, starostjo in boleznijo – zato skrbi za svoje telo, za večno mladost, za to, da bo vselej v središču pozornosti; in nenazadnje 13) ni sposoben uživanja: njegov užitek je odtujen, povnanjen – »uživa«, če drugi mislijo, da uživa, notranja praznina pa ga poganja v nove frenetične dejavnosti. Če lahko po tej diagnozi še volite za Pahorja, potem z vami nekaj ni v redu. 



Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.

0 0
Feed