Nekoč perspektivna Slovenija s Pahorjem postaja zabita evropska provinca, katere ugled v svetu do neke mere rešujejo športniki, drugače pa je bolje, da o nas ne ve nič.

Pahor mora pasti!

Nekoč perspektivna Slovenija s Pahorjem postaja zabita evropska provinca, katere ugled v svetu do neke mere rešujejo športniki, drugače pa je bolje, da o nas ne ve nič.

Slovenija potrebuje temeljno zunanjepolitično platformo, namenjeno predvsem internacionalizaciji gospodarstva, ne pa visokih deklaracij, ki omogočajo točno to, kar počne Pahor – to, da ne misli politike, ampak dela samo škodo. Cilj zunanje politike naj bi v prvi vrsti bil povečati ugled in prepoznavnost Slovenije, k čemur mora po svoje prispevati tudi predsednik države. Če kot kriterije ugleda in prepoznavnosti naštejemo močno gospodarstvo in njegovo rast, nizko zadolženost države in stabilno politično okolje, je na dlani, koliko je k temu prispeval Pahor s svojo vlado in kot predsednik države. Nič – še huje, samo škodo. Nekoč perspektivna Slovenija s Pahorjem postaja zabita evropska provinca, katere ugled v svetu do neke mere rešujejo športniki, drugače pa je bolje, da o nas ne ve nič. Gospodarska diplomacija deluje slabo: sistem je še vedno razparceliran na množico dejavnikov, veleposlaniki so omejeni, birokratske ovire enormne, zato ne pričakujte velikega odpiranja novih trgov ali tujih neposrednih investicij. Brez teh investicij pa je Slovenija gospodarsko propadla država. Danes je sleherniku jasna napaka slovenske ruplovske podpore ameriškemu napadu na Irak, toda to zdaj ne more biti zamenjano s Pahorjevim uradnim putinizmom. Slovenija je članica Nata in takšna zunanja politika je najlepši primer skakanja na glavo v neznosne položaje, ki je zaščitni znak Pahorjeve politike. Če si majhen v glavi, ti ni pomoči, kar je najbolj razvidno v slovenski zunanji politiki do Zahodnega Balkana. Namesto da bi to območje bilo njeno zunanjepolitično in gospodarsko dvorišče, je Slovenija umazana z izbrisanimi, varčevalci in gospodarskimi malverzacijami, njeno vlogo pa so prevzeli Avstrijci in celo Slovaki. Pri tako neučinkoviti in škodljivi Pahorjevi zunanji politiki bi koga prešinilo, da bi bilo bolje slovensko nacijo kar ukiniti, državo pa priključiti najboljšemu ponudniku. Diplomacija je kompleksna dejavnost, toda pod Pahorjem lahko na škodo Slovenije opazujete, kako Beethovnovo deveto simfonijo igrajo Veseli planšarji. Naj gre za notranjo ali zunanjo politiko – vsako Pahorjevo pridobitev velja misliti po modelu izgube. Slovenija je izgubila desetletje razvoja. In vse to zaradi nekega perverznega glumača, ki mešetari z nekaj podpovprečnimi triki, s katerimi se je podal v hlastanje za oblastjo in slavo. S takšno politiko ni mogoč niti dialog niti polemika, saj predstavlja navadno sleparijo. Celo več: Pahor je kot kralj, ki pa ni le nag, ampak s svojim praznim postavljaštvom in prevarantstvom slači vse druge. Ceterum censeo, Pahor mora pasti. 



Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.

0 0
Feed