Pred nami vstaja podoba Slovenije, ki bi nam morala v kosti pognati strah: kriminalna gospodarska dejanja potekajo z vednostjo državnih organov in varnostnih služb ob pomoči in podpori politične elite.

Pahor, Bratušek, Cerar… – na Dob!

Pred nami vstaja podoba Slovenije, ki bi nam morala v kosti pognati strah: kriminalna gospodarska dejanja potekajo z vednostjo državnih organov in varnostnih služb ob pomoči in podpori politične elite.

Za nežnejše duše se morda zdi, da se obnašamo kot sloni v trgovini s porcelanom: občasno smo v svojih zapisih grobi in celo nesramni, pa ne zato, ker bi v tej trgovini na policah imeli fin kitajski porcelan, temveč zato, ker je tam najti ceneno plastiko. Na čistini družbene polemike nas ni veliko; večina slovenskih intelektualcev je ujetih v svoje utopije, tisti, ki so se razblinile, pa so se predali namišljeni melanholiji ironične distance, politični abstinenci in državljanski apatiji. Ob njihovi tihi asistenci tako pred nami vstaja neka povsem druga podoba Slovenije, ki bi jim morala v kosti pognati strah: kriminalna gospodarska dejanja potekajo z vednostjo državnih organov in varnostnih služb ob pomoči in podpori politične elite. Hkrati je slovenski javnosti prek instrumentaliziranih medijev vsiljena razprava o obrobnih problemih in aferah tranzicijskega spopada, namesto da bi razkrivali prave protagoniste gospodarskega kriminala in njihove zakulisne politične pokrovitelje. Korene tega stanja velja iskati še v bivšem komunističnem režimu: ravno najbolj trdo jedro režima je organiziralo vzporedno potopljeno udbovsko ekonomijo, ki je nekdanji partijski eliti in njenim naslednikom omogočila odlivanje kapitala v tujino in zatem njegovo angažiranje v procesu privatizacije. Izza velikega državljanskega podviga slovenske osamosvojitve so stali udbomafijski posli, tihotapljenje orožja, droge in računalniških komponent, črni računi podjetij v tujini, nezakonita prisvajanja in ogromna oškodovanja družbene lastnine, divja privatizacija rdečih direktorjev, ki kupujejo lastna podjetja, del denarja pa obdržijo na zasebnih računih. Z delom tega denarja je nova politično-tajkunska elita kupovala socialni mir, podkupovala sindikalistično delavsko aristokracijo in ustvarjala medijski mit »zgodbe o uspehu«. Poseganje Kučanovega klana (s podaljški v Golobiču, Pahorju, Jankoviću, Bratuškovi, Cerarju itn.) po lastnini ni bilo motivirano s prevzemom odgovornega lastništva, temveč z brezobzirnim tajkunskim prisvajanjem za zasebni račun, kjer so bila temu v prid uničena cela podjetja in panoge. Predolgo smo prenašali vse to in čas je za odpor, za uničevalce Slovenije pa sodišče in zapor!



Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.

0 0
Feed