Poslanec Aksentijević je KOS-u posredoval podatke o naslovih vseh poslancev slovenske skupščine, katerih aretacija je bila sestavni del naloge specialnih enot vojaške policije JLA.

Operativno v priprave osamosvojitve

Poslanec Aksentijević je KOS-u posredoval podatke o naslovih vseh poslancev slovenske skupščine, katerih aretacija je bila sestavni del naloge specialnih enot vojaške policije JLA.

Bučar je bil prisiljen še enkrat ponoviti Pučnikovo vprašanje, nakar je premier Peterle vendarle rekel: "No, ja, seveda". Zanj je bila osamosvojitev manj pomembna od prevzema nadzora v gospodarstvu in Peterle je spomladi 1991 hotel izkoristiti najbolj napeti čas osamosvojitvenih priprav za to, da bi skozi skupščino spravil zakon o lastninjenju, ki bi SKD omogočil, da postavi svoje kadre na vodilna mesta v slovenskem gospodarstvu. Bavčar je Peterleta opomnil, da preveč meče v isti koš probleme privatizacije in vprašanje dejanske osamosvojitve. Čeprav se mudi, lahko zakon o lastninjenju vlada in parlament sprejemata tudi po 26. juniju, ko Slovenija ne bo več obremenjena z odločilnim korakom osamosvojitve. Omenjeni datum pa je vprašanje preživetja države in ga ni mogoče odpraviti s tem, da izjaviš, kako ga razumeš kot termin v smislu sprejetja zakona. Vse bolj jasno postaja, da bo dejanje razdružitve - ko bo do njega prišlo - bolj ali manj enostransko, za tak scenarij pa po Bavčarju nihče nima jasnega koncepta niti prave koordinacije potrebnih potez. Tudi Janša se je obregnil ob izogibajoč odgovor predsednika vlade, ki očitno ne vidi dveh povsem čistih alternativ: ali Slovenija 26. junija res postane samostojna ali pa bo skupščina tega dne sprejela še eno deklaracija oz. zakon, ki ne bo imel nobenih dejanskih učinkov na položaj države. 


Sestanek je po Janši ponovno pokazal, "da so prioritete še najmanj jasne ravno predsedniku vlade". Zato je Pučnik na koncu predlagal, naj se vsi še enkrat opredelijo do 26. junija. Tokrat se je tudi Peterle strinjal s stališčem, da Slovenija na ta datum prevzame na svojem ozemlju stvarno oblast. V vladi so se po določnejši opredelitvi nadaljnjih priprav na neodvisnost razmere nekoliko normalizirale. Le malo je manjkalo, pa bi Peterle padel - paradoksno ga je na mestu predsednika vlade obdržal prav projekt osamosvojitve, za katerega se je od vseh še najmanj potegoval. Po prvomajskih praznikih je delo v vladi steklo s takšno hitrostjo, kot bi jo morala zastaviti že takoj po plebiscitu. Pod vodstvom notranjega ministra Igorja Bavčarja je začel delovati projektni svet, ki je pospešeno pripravljal podrobne načrte osamosvojitve. Oblikovane so bile skupine za naslednja področja: gospodarski sistem (Ocvirk), gospodarski odnosi s tujino (Ravbar), finančne povezave s tujino (Šešok), zunanje zadeve (Rupel), sodelovanje z nekdanjimi republikami Jugoslavije, preskrba (Bastl), infrastruktura (Kranjc), meje (Bavčar), obramba in varnost (Janša), zakonodaja (Janko) in mediji (Kacin). Ministrstva, ki so dotlej povečini delovala v ustaljenem birokratskem ritmu, so začela mrzlično pisati osamosvojitveno zakonodajo.

Intenzivneje se je začelo sestajati tudi operativno koordinacijsko telo za primer izrednih razmer: ta organ, ki je usklajeval varnostne in obrambne priprave, je pravzaprav opravljal naloge štaba vrhovnega poveljnika, tega pa so sestavljali člani predsedstva, predsednik vlade in skupščine. Obrambni minister Janez Janša je za predsedstvo sestavil dokument z naslovom Možne variante razdružitve z obrambnega vidika. Razdelil ga je na tri različne sklope: I. sklop - dogovorno razdruževanje, II. sklop - poskus preprečitve razdruževanja s silo, in III. sklop - pretežno enostransko razdruževanje. Ta načrt so v vili Podrožnik vzeli v resen pretres na delovnem sestanku, kjer so sodelovali predsednik predsedstva Milan Kučan, predsednik vlade Lojze Peterle, predsednik skupščine France Bučar, notranji minister Igor Bavčar in obrambni minister Janez Janša. Ker so vsi sodelujoči vedeli, da so možnosti za dogovorno razdruževanje nikakršne, so največ pozornosti posvetili najslabši različici razvoja razmer. Na mizi so imeli armadne načrte in podatke KOS-a, po katerih bo JLA izvedla hitro razorožitev slovenske Teritorialne obrambe in policije ter "nevtralizacijo" političnega vodstva, predsednikov strank in poslancev slovenskega parlamenta. Poslanec Milan Aksentijević je KOS-u posredoval podatke o naslovih vseh poslancev republiške skupščine, katerih aretacija je bila sestavni del naloge specialnih enot vojaške policije JLA. Na podlagi Janševega dokumenta so bile izdelane Smernice o ukrepih za pripravljenost, ki jih je predsedstvo sprejelo 15. maja 1991. Načrti za uporabo Teritorialne obrambe so bili tako dopolnjeni, republiški štab pa je izdelal konkretne postopke slovenskih enot v primeru, če bi armada poskusila blokirati mejo. V izdelavi obrambnega načrta, imenovanega "Kamen", se je preučevalo zgodovinske primere uspešnega odpora proti mnogo močnejšemu nasprotniku. Zato je bila še posebej zanimiva finska izkušnja ob napadu Sovjetske zveze leta 1939: mala finska vojska je kolone sovjetskih tankov spustila v notranjost dežele, nato pa jih blokirala in uničevala enega za drugim.

Jugoslovanska politična kriza je počasi drsela v vojno: 2. maja 1991 je v spopadu med upornimi Srbi in hrvaško policijo v Borovem selu življenje izgubilo 37 ljudi in štab Vrhovnega poveljstva je povečal bojno pripravljenost JLA ter načrtoval mobilizacijo. Slovenija je te vojaške premike pozorno spremljala, saj je vojaška obveščevalna služba pridobila zanesljivo informacijo, da bo pro-jugoslovanski del zveznih oblasti - predvsem predsednik zvezne vlade Marković - s pomočjo armade skušal preprečiti slovensko osamosvojitev. Na slovenskih mejah naj bi uvedli zvezni carinski in policijski nadzor, JLA bo zavzela letališča in vzpostavila kontrolo nad slovensko policijo in Teritorialno obrambo, obenem pa nevtralizirala politično vodstvo in pokorila državne strukture. Stopnja eskalacije tega načrta bo odvisna od slovenske upornosti - ta pa je očitno naraščala in skupščina je v odgovor 8. maja sprejela ustavni zakon za področje obrambe, naslednji dan pa obvestila zvezno skupščino, da bo glede na zakon o plebiscitu 26. junija razglasila samostojnost Slovenije. Zato se želi pogajati o začasnem opravljanju nekaterih zveznih funkcij na svojem ozemlju, o pravnem nasledstvu in o bodočih oblikah sodelovanja z drugimi deli dotedanje skupne države.

V Beogradu se je 7. maja 1991 začela odvijati tridnevna - s predsedniki republik in predsednikom zvezne vlade - razširjena seja zveznega predsedstva o uvedbi izrednih razmer: zahtevala jo je armada z argumentom, da je zaradi mednacionalnih spopadov na Hrvaškem Jugoslavija v državljanski vojni, zato je terjala pooblastila za svoj poseg. Vendar ni šlo le za Hrvaško - JLA je začela svoje priprave na vojno tudi v Sloveniji, kjer je iz tedna v teden krepila obmejne, oklepne in posebne enote. Kot krinka teh priprav je služila poveljniško-štabna vaja Okop, ki je sicer predvidevala uporabo armade proti zunanjemu sovražniku - s predpostavko, da so se mu pridružile proti-jugoslovansko in proti-socialistično usmerjene slovenske stranke. Začetek seje je bil za armado klavrn: namesto pooblastil za ukrepanje predsedstvo ni doseglo niti soglasja o besedilu, ki bi bilo podlaga za razpravo, zato je sejo predsednik zveznega predsedstva Jović prekinil. V Ljubljani je ta prekinitev povzročila veliko vznemirjenje, še posebej, ker je iz Beograda pricurljala informacija, da je Jović v vročem dialogu s Kučanom neprevidno potrdil sume, da se armada pripravlja na poseg v Sloveniji, če bo ta razglasila neodvisnost. Na zaprti seji se je na hitro sestal slovenski parlament in tokrat - z nekaj opozorili poslancev LDS - v primeru potrebe omogočil v obrambi Slovenije uporabo vseh razpoložljivih slovenskih vojaških zmogljivosti.

13. maja, dan po tem, ko so v srbski Krajini na Hrvaškem izvedli referendum o priključitvi k Srbiji, ameriški državni sekretar James Baker pa je v telefonskem razgovoru z zveznim zunanjim ministrom Lončarjem potrdil podporo ZDA ozemeljski celovitosti Jugoslavije, se je v Poljčah sestal ožji krog slovenskega političnega vodstva (Kučan, Peterle, Bučar, Bavčar, Janša). Z glavnimi predstavniki slovenske policije in Teritorialne obrambe so se pogovarjali o ultimatu armade, ki se je iztekal 15. maja, po katerem bo sama prišla po slovenske nabornike. Poleg odvračanja te grožnje naj bi imel sestanek tudi psihološki učinek na slovensko javnost, ki ji je veljalo demonstrirati pripravljenost na obrambo. Temu je sledil tajni razširjeni sestanek slovenskega predsedstva, ki so mu poleg članov predsedstva prisostvovali še Bučar, Peterle, Bavčar, Janša, Kacin, Bogataj in Slapar. Dogovorjen je bil naslednji scenosled: najprej bo predsedstvo obravnavalo stanje priprav na osamosvojitev, čemur bo sledila skupna seja predsedstva in vlade z isto agendo, da bi potrdili pripravljenost in enotno voljo nadaljevati uresničevanje plebiscitne odločitve; končno naj bi temu sledil še sestanek vseh parlamentarnih strank, kjer bi zagotovili njihovo politično enotnost in tekoče delo skupščine na osamosvojitveni zakonodaji. Na predlog predsednika skupščine Franceta Bučarja naj bi koordinacijo osamosvojitvenih dejavnosti neposredno in operativno prevzel predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan.

Istočasno so se v Beogradu Milošević, Jović, general Kadijević in še nekateri dogovarjali za novo diverzijo: po ustaljeni rotaciji bi moral 15. maja srbskega predstavnika v zveznem predsedstvu na mestu predsednika zamenjati predstavnik Hrvaške Stipe Mesić; Kadijević je menil, da ga je treba izvoliti, vsi ostali pa so bili proti. Prevladal je drugi predlog, zanj pa je tudi Kadijević izrazil razumevanje - ne podpira Mesića, temveč še vedno verjame, da je možno Slovenijo (v kateri je ravno potekala poveljniško-štabna vaja Okop 91) in Hrvaško zadržati v Jugoslaviji. Tako se je tudi zgodilo: Mesić na seji zveznega predsedstva zaradi bojkota srbskega bloka ni dobil dovolj glasov in Jugoslavija je ostala brez predsednika. Miloševiću je dejansko uspelo ohromiti predsedstvo in s tem ustvariti institucionalni vakuum, kar se mu marca še ni posrečilo. Ko sta po seji Milošević in Jović proslavljala, sta se jima pridružila tudi generala Kadijević in Adžić: prvi je suho komentiral, da je bila storjena napaka, drugi - zapriseženi boljševiški jugoslovanar - pa je dejal, da bi vse najrajši "sladko pozaprl". Milošević, ki je dobro vedel za nezadovoljstvo, živčnost in preplašenost generalov, mu ni ostal dolžan: "Pa nas zapri, če hočeš".

Na novi tajni seji razširjenega slovenskega predsedstva 15. maja 1991, ki so se je poleg članov predsedstva (Kučan, Kmecl, Plut, Zlobec, Oman) udeležili še Drnovšek, Bučar, Gošnik, Pukl, Bavčar, Janša in Kacin, so sklenili, da bo Slovenija še enkrat skušala doseči dogovor z zvezno vlado, hkrati pa prepričali Bosno in Hercegovino ter Makedonijo, da se pridružita projektu sporazumne razdružitve. Predvsem Janez Drnovšek se je v razpravi zavzemal za neposredna pogajanja s federacijo: ne glede na sprejete ukrepe enostranskega zavarovanja osamosvojitve je še vedno vztrajal pri sporazumevanju, saj se prava pogajanja po njem sploh še niso začela. Po plebiscitni odločitvi so bili slovenski pogovori omejeni na kontakte s posameznimi republiškimi vodstvi, ker je Slovenija zavračala status federacije kot pogajalskega partnerja. Takšno pobudo je treba premakniti naprej in začeti s konkretnimi pogajanji o slovenskem statusu z zveznimi organi in JLA - slovenski osamosvojitvi namreč nihče ne nasprotuje, morda bi bilo nekaj zapletov le pri urejanju materialnih vprašanj. Po Drnovškovi oceni je edina, ki nasprotuje slovenski osamosvojitvi, Hrvaška: ta tujim diplomatom razlaga, da se bo odcepila isti hip kot Slovenija, kar zavira slovensko razdruževanje in Slovenijo vpleta v Tuđmanove načrte o ohranitvi ohlapne jugoslovanske zveze. Po drugi plati bi se Ljubljana lahko z Beogradom - s Srbijo in armado - lahko dogovorila, tudi če bi odcepitev formalno potekala pod zveznimi pogoji. Drnovšek se je videl nekako vmes med dvema ognjema - armado na eni in Kučanom na drugi strani: z obema stranema se je želel pogajati, da bi preprečil vojno. Toda njegov predlog za pogajanja s federacijo so drugi udeleženci seje zavrnili: predsednik skupščine France Bučar je nasprotno menil, da Slovenija stoji "pred dejstvom popolne blokade" s strani federacije.

Zatem je obrambni minister Janez Janša Drnovška vprašal, kaj bi se zgodilo v primeru, če kljub pogajanjem Slovenija ne doseže ničesar. Ta mu je odgovoril, da v vse slabših jugoslovanskih razmerah in ob popolni mednarodni izolaciji Slovenija ne bo preživela. Ostali niso delili Drnovškove skepse in so se strinjali, da se morajo obrambne priprave pospešiti, upoštevaje "najbolj rigorozno varianto". Slednje je nakazovalo, da se je slovensko politično vodstvo začelo intenzivno pripravljati na vojno opcijo, kar je že uvodoma potrdil predsednik Milan Kučan: "Prepričan sem, da se vsi zavedamo zgodovinskega pomena in odgovornosti današnje seje. Gre za odločitve, operativne in tudi dejanske, o načinu in času uresničitve plebiscitarne odločitve Slovencev. Zelo rad bi ugotovil, preden začnemo z razpravo, ali je med nami - ker bomo v tem sestavu, v katerem sedaj manjkata g. Peterle in Rupel (omenjena sta bila na obisku v Sovjetski zvezi - op. p.), odločali tudi še naprej o teh najbolj občutljivih stvareh - ali si je kdo premislil. Sedaj je še čas, da to ugotovimo, ali pa, da pač tistega pri teh odločitvah z njegovo odgovornostjo ne bo zraven. Seveda bi mi bilo zelo ljubo, če bi lahko ugotovil, da si ni nihče premislil. Torej mi je v veliko zadovoljstvo, da lahko ugotovim..." - Ciril Zlobec Kučanu vskoči v besedo: "...da strahljivca v celem ni imel števili" - predsednik pa je nato zaključil: "Natančno tako in dobro bi bilo, da je to zapisano v zapisniku". (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed