»Slovenci in Hrvati so pred Srbi, torej je pravično, da gredo po svoji poti. Imajo pravico do odcepitve« (Koča Popović, Titov zunanji minister).

Odlok predsedstva SFRJ o razorožitvi vseh enot, ki niso v sestavi JLA

»Slovenci in Hrvati so pred Srbi, torej je pravično, da gredo po svoji poti. Imajo pravico do odcepitve« (Koča Popović, Titov zunanji minister).

Vladajoče politične stranke v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani so si za temeljno nalogo vzele »obrambo nacionalnih interesov«, na katerem terenu so trenirale zunanjo demonstracijo politične moči. Poznavajoč te razmere, je zato predsednik zvezne vlade Ante Marković v svojem zadnjem prednovoletnem nastopu pred zvezno skupščino pozival k »novemu zgodovinskemu dogovoru jugoslovanskih narodov«: »Ne glede na to, ali bomo nastopali skupaj ali posamič, ali bomo ostali v okviru ene države ali ne, ali bomo imeli ta ali oni politični sistem, ki prevladuje v tem ali onem delu naše države, se ne bo mogoče izogniti problemom prehodnega obdobja«, zato zvezna vlada »sodi, da bo ta cena precej manjša, če bomo ostali skupaj«. A prav tistega 28. decembra 1990, ko je Marković še leporečil o gospodarskih in monetarnih reformah, se je nekaj sto metrov stran od poslopja zvezne skupščine zgodilo nekaj, kar je dokončno spodkopalo njegova prizadevanja, da bi enotnost Jugoslavije rešil na podlagi ekonomističnega dispozitiva.


Miloševića je volilni uspeh spodbudil, da je na nekaj tajnih sestankih v decembru izdelal načrt srbskega vdora v jugoslovanski monetarni sistem. Krajo sredstev iz primarne emisije je sklenil legalizirati v obliki zadolžitve Srbije pri Narodni banki Jugoslavije in srbska skupščina je na tajnem zasedanju sprejela sklep, da srbski proračun in banke na lastno roko jemljeta iz primarne emisije blizu dve milijardi dolarjev. Ko se je za to izvedelo, je bil slovenski odziv oster: napovedano je bilo, da Slovenija ne bo več priznavala nobenih novih obveznosti federacije, tudi tujih dolgov ne; prav tako ne bi več v Beograd pošiljala svojih deviznih rezerv, aktualna pa je postala ideja o vzpostavitvi lastne valute. Za predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta je srbski vdor v zvezni monetarni sistem ultimativni dokaz, »da je Jugoslavija de facto razpadla«. Slovenija je pripravljena podpreti le še minimalno funkcioniranje federacije, vendar brez Markovićevih groženj z diktaturo, krvavimi dogodki in ropov brez pištole na način tiskanja denarja. Zanimivo je, da je z Miloševićevo piratsko akcijo šokiran tudi njegov najtesnejši oproda, predsednik zveznega predsedstva Jović - kajpada iz povsem drugih razlogov. Po njem Srbija s takšno potezo likvidira federacijo, pri tem pa srbskemu vodstvu ni jasno, da deluje proti samemu sebi: »Prezgodaj je še, da likvidiramo državo, potrebna nam bo kot mehanizem za obrambo lastnega naroda izven Srbije. Kako mislijo, da bomo financirali vojsko, ali - kako mislijo, da bomo branili srbski narod brez zvezne vojske?«

Peterle ne čuti potrebe, da bi se v vse bolj zaostrenih politično-ekonomskih razmerah slovenska vlada reorganizirala v smislu vlade narodne rešitve - njegova vlada je že »nekakšen krizni štab«. Dejansko so takoj po plebiscitu - v brunarici na Račjem otoku na Brdu pri Kranju je šlo za prvi sestanek, na katerega Peterle povabi ministre Rupla, Bavčarja, Janšo in Janka - stekle priprave na dokončno osamosvojitev. Slovenski član zveznega predsedstva Janez Drnovšek je te priprave razumel kot izraz strahu, kaj se bo v Jugoslaviji še zgodilo in posledično splošnega refleksa, da je bolje oditi, dokler je še čas: »Očitno je bila pred nami zelo težka naloga, kako izpeljati sporazumno in po mirni poti slovensko osamosvojitev. Slovenski politiki, zlasti novi, so bili neizkušeni v jugoslovanski politiki ali pa so imeli že tako slabe odnose z ostalim delom Jugoslavije ali z JLA, da bi bili težko sogovorniki v iskanju sporazumne rešitve za odhod Slovenije iz Jugoslavije«. Zato Drnovšek v Beogradu ni miroval in v času novoletnih praznikov opravi dve intrigantni srečanji - z zveznim obrambnim ministrom, generalom Kadijevićem, in srbskim predsednikom Miloševićem. Ko sta s Kadijevićem razpravljala o slovenskem plebiscitu, na katerem je Slovenija izrazila odločno voljo postati samostojna država, general temu ni nasprotoval. Odgovoril mu je, da Slovenija lahko gre, toda pred tem mora doseči sporazum s federacijo: »Federacija bi odhod Slovenije lahko prenesla, drugače je s Hrvaško. Osamosvojitev Hrvaške bi pomenila državljansko vojno, zaradi srbskih manjšin na Hrvaškem. Tudi Bosna in Hercegovina bi s tem postala problem. Jugoslovanska armada tega ne bo dopustila. Osnovno je, da preprečimo prelivanje krvi in državljansko vojno. Če bi se to zgodilo, potem bi nas bilo treba (generale JLA) pobesiti, ker nam tega ni uspelo preprečiti«. Tudi Milošević ni napadel slovenske plebiscitne odločitve za samostojnost: Slovenci imajo pravico, da se tako odločijo, takšno pravico imajo tudi Hrvati, pa tudi Srbi na Hrvaškem, ki se naj sami opredelijo o svoji usodi.

Peterletova vlada je 8. januarja 1991 zvezni vladi poslala memorandum o stališčih slovenske vlade do urejanja gospodarskih odnosov v Jugoslaviji. Vanj je zapisala, da je Srbija s svojim vdorom v jugoslovanski monetarni sistem in protekcionističnimi ukrepi proti slovenskemu in hrvaškemu gospodarstvu porušila enotni ekonomski sistem. V memorandumu je opozorjeno, da je Srbija že 1. septembra 1990 prenehala v zvezni proračun plačevati prometni davek in da je na svoj proračun preusmerila plačevanje carin - zvezna vlada pa je na to reagirala šele konec oktobra, ko je prometni davek prenehala plačevati tudi Slovenija. Ta se bo zavarovala pred posledicami takšnih dejanj: odsotnost minimalne stopnje poslovne poštenosti in zaupanja v Jugoslaviji in rezultati plebiscita o samostojnosti Slovenije obvezujejo slovensko vlado, da skupščini predlaga takojšen sprejem ukrepov, ki bodo zaščitili slovensko gospodarstvo in njene državljane. Ti bodo zagotovili gospodarsko suverenost, začenši s tem, da Slovenija v celoti prevzema sistem prometnih davkov. V zvezni proračun bo vplačevala le kotizacijo, s katero bo prispevala svoj delež za minimalno funkcioniranje zvezne uprave in armade. Slovenija prav tako prevzema z zvezno zakonodajo določene carine in carinske dajatve, hkrati pa zahteva, da zvezna vlada takoj pripravi razmejitev finančnih sredstev ter notranjih in zunanjih dolgov. Naključje ali ne, odziv Beograda je bil takojšen: že naslednji dan, 9. januarja, zvezno predsedstvo izda odlok, po katerem se morajo v desetih dneh razorožiti vsi oboroženi odredi, ki niso v sestavi JLA ali organov za notranje zadeve in katerih organizacija ni urejena v skladu z zveznimi predpisi. Proti temu odloku sta glasovala predstavnika Slovenije in Hrvaške v zveznem predsedstvu, Drnovšek in Mesić, saj je bil uperjen proti slovenski Teritorialni obrambi in hrvaškim enotam ministrstva za notranje zadeve - toda ostala sta v manjšini.

Predsednik zveznega predsedstva Borisav Jović je to sejo sicer skrbno in dolgo pripravljal: na dnevni red je postavil informacijo o nepooblaščenem uvozu orožja in oblikovanju paravojaških enot v funkciji priprav na nasilno odcepitev od Jugoslavije. V dokumentu, ki ga je že 11. decembra 1990 pripravil generalštab armade, je bila Slovenija obtožena uvoza orožja iz tujine - protioklepnih sredstev, avtomatskega orožja, iskale pa naj bi se tudi možnosti za nakup protiletalskih raket. Z uporabo enot slovenske Teritorialne obrambe proti enotam JLA se grozi na odprti politični sceni. A Slovenija ima v primerjavi s Hrvaško »olajševalno« okoliščino: v tem primeru ni prišlo do ustanovitve tajne strankarske teroristične oborožene formacije. Oteževalna okoliščina pa je v tem, da je slovensko politično vodstvo nosilec dejavnosti oboroženega upora širokih razmer, ki je usmerjen k nasilnemu rušenju ustavne ureditve Jugoslavije. S pripravljanjem oboroženega mednacionalnega spopada in državljanske vojne so vodilni slovenski politiki zakrivili najtežja kazniva dejanja, ki jih določa zvezni kazenski zakonik. Zvezno obrambno ministrstvo z ozirom na politične razmere v državi zato predsedstvu predlaga »abolicijo«: sprejme naj ukaz o razpustitvi vseh oboroženih paravojaških enot in njihovi razorožitvi, izvedla pa ga bo armada.

Drnovšek je v razpravi skušal z različnimi manevri preprečiti takšen sklep: »Diskusija je šla v smeri različnih razlag, kaj je bilo prej, kura ali jajce. Srbi so trdili, da Slovenija in Hrvaška razbijata ustavni sistem Jugoslavije, federacije. Sam sem trdil, da ga razbijajo Srbi, da so ga začeli razbijati s tem, ko so dejansko vzeli avtonomijo Kosovu, razpustili kosovsko skupščino in s tem spremenili ustavno ureditev Jugoslavije. Samovoljno. Da ga razbijajo z blokado slovenskih proizvodov in da so ga razbili z nelegalnim vdorom v monetarni sistem in da so torej reakcije Slovenije in Hrvaške v tem kontekstu povsem legitimne«. Ni pomagalo - tokrat so bili vsi člani predsedstva (z izjemo soobtoženega Mesića) na srbski strani: predsedstvo je sprejelo ukaz o razpustitvi vseh paravojaških oboroženih enot v roku desetih dni, JLA pa bo poskrbela za »zaščito vseh državljanov na celotnem ozemlju SFRJ, če to drugi pooblaščeni organi niso v stanju storiti«. Jović je pri tem računal tudi na možnost neuspeha tega ukaza zveznega predsedstva, zato je v nadaljevanju predvideval nasilni odvzem orožja: načrti slovenskih in hrvaških separatistov so žilavi, saj vztrajajo na delitveni bilanci in nekakšni jugoslovanski gospodarski skupnosti, kar je manj od konfederacije.

Slovenska skupščina se je na izredni seji sestala 11. januarja 1991 in odločila, da Slovenija ne bo sprejela niti spoštovala nobenega ukaza zveznega predsedstva, če bo ta sprejet s preglasovanjem in ne s soglasjem vseh. Pripravljena je še naprej sodelovati v zveznih institucijah, da bi prišlo do dogovora o sporazumni razdružitvi z Jugoslavijo in do vključitve Slovenije v Združene narode. Parlament je podprl memorandum, ki ga je slovenska vlada poslala zvezni, v dodatnem sklepu pa vladi naročil, da že za sejo 23. januarja izdela oceno razmer po plebiscitu in program nadaljnjih aktivnosti. Razprava o srbskem vdoru v jugoslovanski monetarni sistem je izzvenela v skoraj soglasno zahtevo, da se je treba v Sloveniji čim prej odreči dinarju kot zakonitemu plačilnemu sredstvu. V prehodnem obdobju naj se uvede vzporedno plačilno sredstvo - nekakšen »bon«, ki ga je posvečenim z likom Triglava že pokazal premier Peterle - ali pa tuja valuta; šušljalo se je o naslonitvi na avstrijski monetarni sistem in uvedbi slovenskega šilinga. Prvi mož slovenske vlade je poslancem sveto zatrdil, da ima v predalu že zakone, ki omogočajo takojšnjo ustanovitev samostojne emisijske banke, ta pa bo postopno uvedla lastno valuto izključno prek transakcij s tujimi plačilnimi sredstvi. Pred Slovenijo je najbolj kritična in ključna faza osamosvajanja, zato vlada meni, da je potrebna čimprejšnja popolna osamosvojitev in »bistvena pospešitev celotnega postopka«. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed