Nasproti cerarjevski razbohoteni državi je treba uveljaviti državljanski red, ki krči državo, s tem pa prihrani izdatke, zniža davke in poveča dohodke.

Obnova civilne družbe v Sloveniji

Nasproti cerarjevski razbohoteni državi je treba uveljaviti državljanski red, ki krči državo, s tem pa prihrani izdatke, zniža davke in poveča dohodke.

[september 2016]

Začeti je treba od spodaj: s Thomasom Paineom najprej ponovimo, da je država nujno zlo, zato velja državno oblast omejiti v korist civilne družbe. Bolj ko bo razvita slovenska civilna družba in bo sama urejala svoje zadeve, manj bo potrebe po vladi. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je demokratična civilna družba s svojimi gibanji odločilno pripomogla k demokratizaciji Slovenije; zdaj je čas za obnovo te civilne družbe in za nova družbena gibanja, ki si bodo na zastavo zapisala omejeno državo pod vodstvom civilne družbe. Še več, dodati morajo, da vlade nimajo nobenih pravic, temveč le dolžnosti do svojih državljanov. Zakaj? - zato ker prav v Sloveniji, bolj kot kjerkoli drugje po EU, vladajoča levičarska elita za vsako ceno brani državo, ki vlada civilni družbi v imenu občega interesa. To pa je vsaj od Tocquevillea naprej označeno za nevaren proces nastajanja nove vrste despotizma, ki ga izvoli ljudstvo. Bati se je namreč treba takšne državne uslužnosti, ki s koncentracijo oblasti v vladi in administraciji civilno družbo in posel oropa svobode: "Dan za dnem so državljani nenehno pod nadzorom javne uprave, in ne da bi se zavedali, ji prepuščajo vedno večje dele svoje osebne samostojnosti. Ti isti državljani, ki so vsake toliko časa zrušili kakšen prestol in poteptali kralje, se vedno bolj in brez odpora pokoravajo vsaki najmanjši zapovedi uradnikov".

Ko se država - tako kot v Sloveniji - na gosto vmešava v podrobno regulacijo civilne družbe, le-ta ne preživi oz. zaspi; spet smo v socializmu, kjer država podržavi še civilno družbo, ki preneha obstajati kot relativno neodvisna sfera. Zanjo je značilna ekonomska in politična odvisnost, medtem ko roke in oči pokroviteljske države prodirajo v vse pore vsakdanjega življenja. Na vseh področjih - v izobraževanju, zdravstvu, sociali itd. - se krepi monopol države, njena administracija pa s tem civilno družbo duši. Razraščanje moči in obsega države povečuje njene stroške, ti pa davke. Pred nami se pojavi tip vsiljevalske oblasti, ki je ni poznal niti Rimski imperij na vrhuncu svoje moči, saj je državljane puščal pri miru. Takšen moderni državni despotizem kot "absolutna, diferencirana, regularna in blaga" sila bdi nad celotno civilno družbo (Tocqueville). V imenu javne blaginje podjarmi suvereno ljudstvo v najmanjših podrobnostih: državljani postanejo pasivni podložniki, ki zaupajo v dobronamernost oblasti. Krhkost slovenske državljanske politične kulture izvira že iz tega, ker tako rekoč ni najti budna civilno-družbena združenja, ki bi nadzirala državo in jo s tem potiskala v okvire politične države. Težko je najti metodično nezaupanje v državno birokracijo, usmerjenost k prožnemu trgu dela, opiranje nase in na lastno svobodno izbiro, na zasebno pobudo, ki bi omogočila razvoj privatnega lastništva tudi kot ljudskega delničarstva.

Slovenska država spodjeda individualne pobude, samo-organiziranje, družbeno odgovornost in vzajemno pomoč znotraj civilne družbe. Država prav tako uničuje tržno poslovanje, ker ga priliči svoji neučinkoviti gospodarski dejavnosti, brezbrižnosti in korupciji. Nasproti njej je treba zato uveljaviti državljanski red, ki krči državo, s tem pa prihrani izdatke, zniža davke in poveča dohodke. Začeti velja pri omejevanju korporativnih pogodbenih mehanizmov, še posebej z brzdanjem vpliva sindikatov javnega sektorja, od koder izraščajo tudi vse neodgovorne levičarske stranke - z vrhom v SMC kot izraziti stranki javnega sektorja. Družbeni korporativizem mora biti nadomeščen z vladno strategijo oživljanja trga in spodbujanja poslov, družbenega zaposlovanja (vključno z močnimi začetnimi materialnimi spodbudami za mlade, ki začenjajo z zasebno pobudo) in tujih investicij. Toda ključen je trg: kjer ni trga, ni civilne družbe - in obratno. Zato podčrtujemo program zaustavitve širjenja vseobsežne državne oblasti na ne-državna področja civilne družbe. Stranke na oblasti ne smejo početi vsega, kar jim pride na misel in tudi SMC mora priznati, da - kot je dejal Spinoza - mize ne more pripraviti do tega, da bi popasla travo. Natanko to pa želi napraviti: slovenska država si tudi pod vladavino Cerarjeve SMC nenehno prizadeva, da zlomi in marginalizira središča relativno neodvisne moči v civilni družbi. Prav temu služi vsakodnevna medijska proizvodnja strahu, apatije in želje po "varnosti mišje luknje" (Konrád).

Proti tej lažni varnosti mora biti usmerjena slovenska žametna revolucija, ki bo terjala: 1) slovensko državo, ki bo vse naredila hitreje, pametneje, ceneje in bolje; 2) krepko civilno družbo, sposobno ustvarjati politične alternative in nadzorovati državo oz. vlado; in 3) prosti trg, saj velja, da gospodarstvo, ki ga usmerja in upravlja država, že na temeljni ravni ni združljivo z demokracijo. Žamet revolucije bo kot jeklo raztrgal prisilni jopič slovenske države, ki je evropska na balkanski način in balkanska na evropski način. Takšna je zato, ker se ni emancipirala od lastnega bizantinizma: tako kot vladajoče levičarske stranke obljubljajo navidezne reforme, enako navidezno upravljajo in vodijo državo. V resnici imamo opravka z golim gospostvom neumnih nad pametnejšimi, kajti politična zanesljivost je pri imenovanjih odgovornih državni funkcionarjev pomembnejša od nadarjenosti in sposobnosti. Prišlo je tako daleč, da se v Sloveniji ločnica država-civilna družba pokriva z ločnico neumnost-pamet. Slednje izkazuje že preprostna kmečka pamet ljudske anti-političnosti: anti-politika je namreč politiziranje ljudi, ki ne želijo postati politiki niti prevzeti deleža oblasti. Anti-politika spodbuja nastajanje neodvisnih instanc nasproti politiki in državni moči; anti-politika je proti-moč, ki ne more priti na oblast in si tega tudi ne želi.

Seveda poleg anti-politike civilne družbe potrebujemo tudi njeno liberalno politiko zato, da slovenska zgodovina dobi nepovratno smer, ki pelje proč od levice in njene velike ne-svobodne ter potratne države. Delovati v imenu zgodovine pomeni, da moramo nalogo, ki nam jo je zgodovina naložila, natančno izpolniti. To nalogo sestavlja raznovrstna dejavnost, uperjena v eno smer: končati preteklost, ki jo živimo v sedanjosti, da se lahko sprosti nova odprta prihodnost svobodne družbe. Ko se bomo v Sloveniji osvobodili svoje zgodovine, se bo poleg prihodnosti sprostila tudi nova preteklost. Da bi to dosegli, potrebujemo nove prispevke za slovenski nacionalni program, novo 57. številko Nove revije. Liberalizem namreč ni zgolj rezultat tržnega spontanizma oz. ekonomske dejavnosti: vpeljan in vzdrževan mora biti programsko in skoz vladne reforme. Govorimo o občem (pre)urejanju - ali kot to zapiše Gramsci: "je delo volje, ki se zaveda lastnih ciljev". Temeljni cilj je oblikovati nov tip državne in družbene strukture, ki bo izničil to, kar Gramsci sicer pravi glede Rusije, dobesedno pa drži tudi za obstroječe razmere v Sloveniji: "država je vse, civilna družba pa je prvinska in želatinasta". (se nadaljuje)

0 0
Feed