Oče vzporedne ekonomije SDV je bil Niko Kavčič; politično pa so SDV nadzorovali partijski voditelji Popit, Šetinc, Zemljarič in Kučan.

Oblikovanje udbovski črnih fondov

Oče vzporedne ekonomije SDV je bil Niko Kavčič; politično pa so SDV nadzorovali partijski voditelji Popit, Šetinc, Zemljarič in Kučan.

Že v prvi polovici osemdesetih let se začne odvijati spopad med slovensko SDV in armadnim KOS-om. Privilegirano bojišče je podjetje Iskra, ki ves čas goljufa JLA in – predvsem ilegalno – izvaja orožarske posle mimo zvezne administracije, torej tudi mimo vednosti armade. KOS ni sposoben zaustaviti Iskrinih poslov, za katere se izkaže, da ji neposredno vodi slovenska SDV pod patronatom slovenske Partije. Pod istim okriljem deluje tudi prej omenjeno podjetje Credex, ki je ustanovljeno predvsem zato, da zbira denar za nakup zahodnega orožja, s katerim bi se opremila Teritorialna obramba. Neposredno v tem poslu ni zaznati odtekanja denarja, razen kolateralno, ko je kot postranska zadeva ustanovljeno podjetje ATKO (Andjelković, Todorović, Kavčič, Ogrizek). Kako je potekal posel med Credexem, Ljubljansko banko, Slovenijalesom in Teritorialno obrambo, razkriva edino preživeli letni »Program dela slovenske SDV za leto 1975«. V njem najdemo operativno obdelavo zadeve »Hranilnica«, ki ima svoje začetke v novembru 1974. V širši kontekst sheme, ki jo je izvajala Ljubljanska banka, sodi primer Bate Todorovića in financiranje orožja za opremljanje slovenske Teritorialne obrambe. Ljubljanska banka je v povezavi s tujimi partnerji v zahodnih državah najemala devizne kredite, ki jih je potem polagala kot depozite fizičnih in poslovnih oseb, s čimer je lahko povečala svojo kreditno aktivnost. Več depozitov je pomenilo več kreditov, to, da so bila posojila prelita v depozite pa je omogočalo, da se banka izogne zveznemu nadzoru, saj je zvezna administracija videla le povečanje depozitov, ne pa tudi najetih kreditov v tujini. Več kreditov, najetih s strani banke, je pomenilo večjo tveganost za banko in to bi se posledično moralo odraziti v bistveno bolj konservativni obliki kreditiranja, kot pa v primeru nastanka fiktivnih depozitov. Krediti so bili potem odobreni slovenskim in nekaterim jugoslovanskim podjetjem, ti pa so obresti v dinarski in devizni protivrednosti odplačevala na različne naslove v tujini. 


S tem je prišlo do oblikovanja črnih fondov: iz teh fondov so se napajala podjetja Iskra 22, Iskra Communications in Adit, kjer imamo povsod opravka s črnimi fondi, tihotapljenjem in nabavo orožja. Kanal Adit je bil povezan s Tržaško kreditno banko, Švico in Liechtensteinom (Hafing Vaduz), kanal Safti prav tako – tu gre za prvo davčno oazo slovenske SDV (Colcommerz Vaduz), ki je bila ustanovljena že davnega leta 1951. Med pomembna podjetja, s katerimi je poslovala slovenska SDV, so sodila: Metalka (posli z Izraelom), Credex (orožje), Cranex (Iskrin holding podjetij, stacioniranih v tujini z domicilom v Švici), Elektrotehna (tihotapljenje vseh vrst blaga), Iskra Delta (finačni inženiring, tihotapljenje računalniške opreme) in Emona Commerce (tihotapljenje cigaret). Verjetno je šlo še za nekatera druga podjetja, med katerimi sta v prvi vrsti Smelt in Elan, vendar sta arhiva za ti dve podjetji leta 1990 očitno zažgana. Kot je razvidno iz spiska, so bili posli SDV različni: tihotapljenje cigaret (Gorenc in Conradi v operativni obdelavi »Udari-vzemi«), tihotapljenje orožja (tajna skupina v Iskri za posebne naloge), rokovanje z afero Agrokomerc (v katero je bila vpletena Ljubljanska banka) in afero Adit (razkrinkanje kanala za odtekanje denarja v tujino).

Med operativci kanala Safti najdemo Silvija Tavčarja (Založba tržaškega tiska, Adit), Vita Zupana (Tržaška kreditna banka), Suadema Kapića, Daria Zuppina (Safti), in Giuseppa Spagniola (tihotapsko podjetje Ellrad). Med operativci kanala Iskre pa so glavni Anton Stipanič (SDV, Iskra in Iret, ki je Saftijevo orožarsko podjetje za tihotapljenje orožja), Metod Roter (podpredsednik zvezne vlade, Iskra, Iskra Turčija, ki tihotapi orožje v Irak in opravlja obvod denarja za Ljubljansko banko), Hujs, Slavič, Primožič itd. V slovenski SDV sta položaj obvladovala Gorenc in Conradi (operacija »Udari – vzemi«), Eržen in Uršič (Kočevska Reka, orožje za Kosovo, igralnice). Oče vzporedne ekonomije SDV je bil Niko Kavčič, ki je vodil sektor SDV za ekonomijo; politično pa so SDV nadzorovali partijski voditelji Popit, Šetinc, Zemljarič in Kučan, ki bo pomagal tudi pri transformaciji tihotapske Iskre Telematike v Iskro Telekom. Iz dokumentov izhaja, da je bilo ustvarjanje črnih fondov načrtovana ekonomska politika slovenske Partije in njenih komunističnih vlad, ne pa stvar naključij ali posameznih odklonov: vse skupaj je »mogoče z določeno rezervo razumeti tudi kot obliko dogovorjene politike v vodstvu SRS (Socialistične republike Sloevnije – op. p.), katere namen je poleg želje po večji ekonomski učinkovitosti tudi politično obarvan. Skupni cilj naj bi bil v tem, da se del kapitala zadrži v tujini ali tja iz Jugoslavije plasira zato, da bi Slovenija kot ekonomsko učinkovita federalna enota to učinkovitost legalno ali ilegalno znižala in s tem vplivala na manjši doprinos k zveznemu proračunu«. Podjetja, ki so poslovala s slovensko SDV, so s svojimi ilegalnimi finačnimi tokovi in v siceršnjem poslovnem obnašanju »zaradi slabih izkušenj iz preteklosti in ugodnega trenutka liberalizacije poslovanja« že konec leta 1989 »premleva(la) varianto popolne osamosvojitve«. (se nadaljuje)

0 0
Feed