Ko je v začetku leta 1991 v Jugoslaviji zavel vonj po vojni med bivšimi »bratskimi« republikami, so se na nož spopadle tudi vse tajne službe, ki so bile že pred tem v konfliktu.

Oblikovanje slovenske Varnostno informativne službe (VIS)

Ko je v začetku leta 1991 v Jugoslaviji zavel vonj po vojni med bivšimi »bratskimi« republikami, so se na nož spopadle tudi vse tajne službe, ki so bile že pred tem v konfliktu.

Po samoljubnem mnenju generala Aleksandra Vasiljevića, ki je leta 1990 od generala Marka Negovanovića prevzel vodenje KOS, je bila vojaška tajna služba najbolje organizirana, najzanesljivejša in najsposobnejša tajna policija v Jugoslaviji. Po njegovi oceni je bila namreč zvezna SDV že leta 1989 v fazi razpada: na čelu SDV so sedeli sicer izkušeni obveščevalci - Zdravko Mustać, njegov namestnik Ivan Eržen in načelnik Boris Zore - toda prvi je bil iz Hrvaške, druga dva pa iz Slovenije. V vodstvu zvezne SDV naj bi vsak vlekel na svojo (republiško) stran, čas so izgubljali z dolgoveznimi razpravami o novem konceptu tajne službe, medtem ko so tuje agenture razbijale Jugoslavijo, država pa je razpadala. Slovenski obveščevalni lobi se je zbiral v Slovenski vili na Dedinju, kjer so govorili tudi o slovenski odcepitvi, KOS pa je zbirala dokaze za izdajstvo. Ker je bilo teh dovolj, so se lotili načrta za vojaški udar - okrog dvajset ljudi iz armadnega in državnega vrha je bilo seznanjenih s pripravami za odstranitev separatističnih vlad v Sloveniji in na Hrvaškem. 


Vendar so prav iz tega kroga »najzanesljivejših« ljudi v Ljubljano in Zagreb pricurljale informacije o vojaškem udaru. General Vasiljević je sumil Ivana Eržena, pomočnika zveznega notranjega ministra generala Gračanina, ki je zatem kmalu »prebegnil« in se zavihtel na vrh slovenske SDV. Istočasno je KOS »odkril«, da so nekateri člani zveznega predsedstva - Janez Drnovšek (Slovenija), Stipe Mesić (Hrvaška) in Vasil Tupurkovski (Makedonija) - razvijali intenzivne obveščevalne kontakte z nekaterimi tujimi službami, zvezna SDV pa tudi tega ni bila sposobna preprečiti. Tako je moral biti KOS tisti, ki je Jovića obvestil o »nadaljnjem prodiranju nemške linije« v Jugoslavijo: predsednik slovenske skupščine France Bučar se je v Švici tajno pogovarjal z znanim nemškim obveščevalcem, obrambni minister Janša in notranji minister Bavčar pa naj bi za nemško tajno službo BND izdelala obveščevalni elaborat z delovnim naslovom Kako izzvati državljansko vojno v Jugoslaviji. Da bi se tudi medijsko zoperstavil takšnemu razbijanju Jugoslavije, je KOS v Sarajevu s tehniko iz vojnih rezerv postavil »vsejugoslovansko« TV postajo Yutel.

Ko je v začetku leta 1991 v Jugoslaviji zavel vonj po vojni med bivšimi »bratskimi« republikami, so se na nož spopadle tudi vse tajne službe, ki so bile že pred tem v konfliktu. Nekdanji kolegi iz zvezne in republiške SDV so skoraj čez noč postali eden drugemu sovražniki in vohuni, bivši sovražniki pa so zdaj bili zavezniki. Daleč so bili časi, ko so na podlagi sklepa tajne seje zveznega predsedstva, po katerem se v Sloveniji vodi specialna vojna - ameriška CIA naj bi prek italijanske obveščevalne službe SISMI vplivala na slovensko mladinsko organizacijo, da je ZSMS prevzela nalogo razbijanja Jugoslavije - složno skupaj stopile zvezna in slovenska SDV ter armadni KOS v operativni akciji »Mladost«. Če je bil do afere JBTZ in »ljubljanskega procesa« šef slovenske Partije »naš človek«, se je zdaj vse spremenilo. V tajnih dokumentih KOS-a, ki so nastajali na podlagi obveščevalnih podatkov iz Ljubljane, je v kompromitacijske namene pisalo, da je bil Kučan nekoč vojaški obveščevalec. Kot bivši agent KOS-a je bil zdaj označen za »izdajalca«, ker naj bi nemškim agentom - Viktorju Meierju in Ronaldu Hoflerju, novinarjema in hkrati agentoma BND - predal zaupne dokumente o bojni pripravljenosti JLA v Sloveniji. Politično kariero pa si je zgradil ob pomoči najpomembnejših partijskih voditeljev - bivših agentov KOS-a, Staneta Dolanca in Mitje Ribičiča.

Dolanc naj bi v prid slovenske odcepitve pridobil podporo Nemčije in tako nemška tajna služba BND financira slovensko osamosvajanje. Domišljija agentov KOS-a ni poznala meja, treba pa je priznati, da tem, kjer je bil dim, je bil tudi ogenj. Nemška BND naj bi dala na razpolago velike tajne fonde in račune, od koder so Slovenci jemali, kolikor so potrebovali. Pred tem naj bi že Kučan odnesel denar v tujino: nek njegov pooblaščenec je v tujino prenakazal okrog 18 milijonov nemških mark z računa, na katerem se je zbirala partijska članarina. V Trstu je delovalo podjetje Safti, ki je bilo formalno ustanovljeno zato, da bi finančno pomagalo slovenski manjšini v Italiji, v resnici pa je bilo pod popolnim nadzorom slovenske SDV in Kučana osebno. Vrh »Kučanovega klana« je po spisku KOS-a obsegal deset ljudi: Janez Kocijančič, Mitja Gaspari - katerega tast je bil direktor podjetja Safti, preko katerega je bil preusmerjen partijski denar v tujino - Jožef Školč, Živko Pregl, Janez Zemljarič, Herman Rigelnik, Jelko Kacin, Spomenka Hribar, Dimitrij Rupel in siva eminenca, Niko Kavčič.

Slovenski notranji minister Igor Bavčar je po prihodu Demosa na oblast skušal v slovenski SDV izvesti nekaj korenitih sprememb, ki bi to službo ločili od Kučanovega vpliva. Tega ni počel v rokavicah, ampak kar s sekiro po sredini: v slovenski SDV je najbolj odmevalo njegovo pismo, ki ga je 27. junija 1990 poslal tedanjemu načelniku SDV Štefanu Tepešu. V njem je zahteval, da Tepeš do 2. julija pripravi ustrezne ukrepe, s katerimi se bi vsem uslužbencem SDV - razen IV. oddelka - odvzelo policijska pooblastila in službeno orožje. SDV mora vse orožje predati v skladišče notranjega ministrstva, zapustiti prostore na policijskih postajah, rezervno sestavo SDV pa prerazporediti v policijsko rezervo. Tepeš je podal ostavko, delovanje SDV pa je se pasiviziralo, dokler ni službe prevzel Miha Brejc, ki so ga v KOS ocenjevali kot »popolnega amaterja«. Brejc je vzpostavil novo strukturo tajne službe, ki se je preimenovala v Varnostno-informativno službo (VIS), in navezal sodelovanje s tajnimi službami Hrvaške, Italije, Nemčije in Avstrije. Na ministrstvu za obrambo pa je pod Janševim patronatom nastal zametek vojaške obveščevalne službe - Sektor 9, predhodnik VOMO. Obe službi sta ubrali staro preizkušeno taktiko »vrbovanja« - za svoje tajne sodelavce sta pridobili lepo število ljudi, ki so delali v zvezni SDV in KOS, pa tudi oficirje JLA.

Po takratnih spoznanjih KOS-a, »zadnjega resnega branika jugoslovanske varnosti«, so ti sodelavci sistematično širili strah pred armadno tajno službo, destabilizirali JLA in o njej pridobivali natančne podatke o moči in gibanju vojaških enot. Bolj ko se je približevala pomlad in jugoslovanski razpad, bolj sta armada in KOS postajali vojska in tajna služba brez svoje države. Obema sta novi slovenski obveščevalni službi napovedali tiho vojno in nadzirali vsak njun premik. Po KOS naj bi bila predsednik Milan Kučan in bivši šef SDV Ivan Eržen glavna organizatorja prisluškovanja in tajnega spremljanja JLA, pridobivanja mlajših oficirjev na svojo stran in izvajanja kraje vojaških dokumentov iz ljubljanskih vojašnic. Ko so tako prišli do podatkov o (ne)pripravljenosti JLA za vojaško delovanje, so izdelali načrte za obkolitev in napade na vojašnice. Vojaška tajna služba bo v Sloveniji padla v tednu dni - po tem, ko je pol stoletja trdno stal na svojih armadnih nogah. Akcijo prijetja načelnika KOS za Slovenijo polkovnika Miladina Nedovića bodo izvedli agenti VIS, ki so - vsaj tako se bo govorilo v Beogradu - s strupenimi bombami in maskami na obrazih vdrli v polkovnikovo stanovanje in ga ugrabili. Agentje VIS-a - bivši inšpektorji slovenske SDV, ki jih je v KOS-u usposabljal prav Nedović - bodo hkrati zaplenili vso dokumentacijo, arhiv z več tisoč dosjeji, vojaško opremo in dva obveščevalno-prisluškovalna centra JLA v Ljubljani in Mariboru. (se nadaljuje)

0 0
Feed