Obrambni minister Janša je menil, da bi se lahko predsednik Kučan hitreje odzval na ukrepe jugo-vojske.

Oblikovanje Manevrske strukture narodne zaščite

Obrambni minister Janša je menil, da bi se lahko predsednik Kučan hitreje odzval na ukrepe jugo-vojske.

V pisarni predsednika skupščine Bučarja se je Janša dobil na kratkem posvetu s Kučanom in ta mu je potrdil izvajanje vojaške akcije: hkrati mu je pojasnil, da ga poveljnik slovenske Teritorialne obrambe, bivši letalski general Ivan Hočevar, o akciji armade ni obvestil, čeprav bi ga moral. Nato je Janša na hodniku pred sobo predsednika vlade v parlamentu obvestil še Peterleta, da JLA odvzema orožje na območju vsega slovenskega ozemlja, čeprav v nekaterih pokrajinah (še največ na Gorenjskem) orožja nočejo oddati. Ker se je vse to dogajalo sredi volitev Demosove vlade, so bile možnosti vlade za ukrepanje minimalne, prvi odzivi slovenskega predsedstva - najvišjega organa vodenja Teritorialne obrambe, ki je imelo možnost, da pobiranje orožja zaustavi - pa so bili medli. Kučan je iskal pojasnila pri generalu Hočevarju in predsedniku zveznega predsedstva Joviću, medtem ko je Janša še istega dne začel razmišljati, kako bi slovensko Teritorialno obrambo zavaroval pred armadnimi infiltriranci, s katerimi je bila prepredena in zato neuporabna za načrtovani nastanek slovenske vojske. Ker je po razorožitvi ostala Teritorialna obramba zgolj okvir, je bila potrebna nova struktura: Janša začne delati na novem jedru slovenske vojaške strukture, na Manevrski strukturi narodne zaščite. 


Jović je v Beogradu slavil: končno se izvajajo ukrepi, da se Sloveniji odvzame orožje Teritorialne obrambe in s tem prepreči, da bi se to orožje »zlorabilo v možnem spopadu ali za nasilno odcepitev«. Slovenija je razorožena - formalno je akcijo vodil načelnik generalštaba, toda po nalogu zveznega predsedstva - in se je ostro odzvala, a nima kam. Šele na seji slovenskega predsedstva 18. maja je v zraku odločitev, da predsedstvo uporabi svoja formalna pooblastila in zaustavi akcijo JLA. Predsednik Kučan najprej od generala Hočevarja terja uradno pojasnilo: dan prej mu je po telefonu dejal, da gre za povsem tehnično operacijo zaščite orožja in v tem smislu je bila objavljena tudi skupna izjava. Ta se nespretno izgovarja, da gre zgolj za varnostni ukrep: orožje naj bi še naprej ostalo last Teritorialne obrambe, le da bo v vojašnicah JLA pod stalno stražo bolj varno pred krajami, ki da jih je povsod po državi polno. Člani predsedstva so Hočevarju dokazovali, da v Sloveniji pač ni tako, in ko je prerekanje doseglo vrhunec, je Hočevar pribil, »da je general, ki ga je imenovalo predsedstvo SFRJ, da je dobil ukaz in ta ukaz bo izpolnil«. Teritorialna obramba ni slovenska vojska, temveč del oboroženih sil Jugoslavije. To, da je Slovenija sama kupila orožje za svojo Teritorialno obrambo, je sicer zakonito, a orožje je potrebno zaščititi.

Na Kučanovo vprašanje, kaj je bilo napisano v povelju, ki je bilo domnevno poslano iz Beograda, se je Hočevar izvijal, da je zapisano le to, kako je treba orožje »fizično zaščititi«. Na dodatno vprašanje, ali bi bilo mogoče povelje videti, je Hočevar odvrnil, da je ukaz strogo tajen. Mera je bila polna in predsedstvo sprejme sklep, da se ne sme oddajati nobenega orožja več. Obrambni minister Janša prepove oddajo orožja upravnih organov - tako je bilo po prvih ocenah rešeno več kot 5000 kosov orožja. Kučan še poskuša vzpostaviti stik predsednikom zveznega predsedstva Jovićem, ki se najprej dela nevednega, naslednji dan pa bo zagovarjal ukaz generalštaba kot tehnični ukrep zavarovanja orožja pred krajami. Kučan Jovića dobi na telefon, ko je ta na vikendu v Nikšiću (Črna gora): pritoži se mu zaradi odvzemanja orožja in pravi, da se ljudstvo zoperstavlja tej akciji, da so lahko žrtve. Jović, glavni akter vojaške akcije, mu mirno odgovori, da je »po radiu slišal za to akcijo in ne ve, kaj je na stvari«; priporoča pa, da se ne gre v konflikt z armado in se ji orožje mirno preda.

S pošiljanjem zaupnih telegramov občinam je bil sklep slovenskega predsedstva 19. maja uresničen - toda v roke armade je prišlo 70 % orožja Teritorialne obrambe, poleg težkega orožja, ki je bilo že prej v skladiščih JLA. Obrambni minister Janša je menil, da bi se lahko predsednik Kučan hitreje odzval na ukrepe vojske, vendar pa je bil Kučan takrat prepričan, da Slovenija še ne more tvegati širšega spopada z JLA. Obema je v naslednjih dneh postalo jasno, da sta imela opravka z dobro pripravljeno vojaško akcijo, ki naj bi jo formalno izvedli po vsej državi, dejansko pa so jo realizirali le v treh nezanesljivih »nesrbskih« zahodnih republikah - Sloveniji, Hrvaški ter Bosni in Hercegovini. General Kadijević je bil zadovoljen z izidom akcije, ki naj bi teritorialno obrambo v tistih delih Jugoslavije, kjer bi jo »separatistične sile lahko uporabile za ustanovitev vojske«, še pred začetkom spopadov »kar najbolj ohromila«. JLA se je v tej akciji prvič naslonila na srbsko-jugoslovanarske oficirje v strukturah Teritorialne obrambe, da bi to čim prej »vzeli izpod nadzora« domnevnih separatistov. Tu poleg je bilo še nekaj rezervnih starešin, ki so se opredeljevali po politični pripadnosti - ti so svoje ravnanje opravičevali z izgovorom: »Bolje tako, kot pa da bi orožje dobil Janša!«

Nedvomno je armada ob pomoči Beogradu zvestih ljudi za svojo akcijo izbrala idealen trenutek, ko svojih pooblastil še ni prevzela nova vlada. Obenem se je pokazalo, da je mogoče zastaviti vprašanje lojalnosti slovenski SDV: s strani tajne policije ni bilo slišati nikakršnega opozorila, čeprav je v aparatu s tisoč ljudmi in svojimi zvezami ter viri v JLA vsaj nekaj ljudi moralo poznati načrt razorožitve slovenske Teritorialne obrambe. Razmere v SDV so bile za Janšo zaskrbljujoče: »Namesto da bi skrbeli za obrambo suverenih pravic lastnega naroda, so stikali glave in razpravljali o organizaciji stavke ob prihodu novega republiškega sekretarja za notranje zadeve (notranjega ministra - op. p.)«. Ko je novi notranji minister Bavčar prevzel svoj resor, se je hitro pokazalo, da se - za razliko od SDV - lahko na uniformirani del policije Demosova vlada povečini lahko zanese, ker bo ostal lojalen legalni oblasti. To je bilo v teh majskih dneh leta 1990 ključnega pomena, saj je bila policija edina slovenska oborožena struktura, ki bi lahko v zaostritvah z armado posredovala. Niti Janša niti Bavčar pa v tem momentu še nista vedela, kdo v njunih resorjih dela za armadno KOS ali zvezno SDV, zato je bila nujna skrajna previdnost. Ko sta omenjena ministra kmalu začela organizirati novo oboroženo formacijo Manevrske strukture narodne zaščite, je za zaščito tega projekta veljala najstrožja konspiracija.

Z armadno akcijo razorožitve je spor med Slovenijo in zveznimi institucijami dobil vojaško razsežnost, v slovenski notranji politiki pa je v prvem obdobju poglobil razcep med Demosovo vlado oz. obrambnim ministrom Janšo in predsednikom predsedstva Kučanom. Kot rečeno, je Janša takoj začel s projektom, po katerem bi izrabil obstoječo strukturo Teritorialne obrambe, znotraj katere bi postavil od JLA neodvisne slovenske oborožene sile. Kučan je bil previdnejši in je z odporom zavračal možnost, da bi Slovenija sprožila izvajanje skrivnega in nezakonitega programa tihotapskega oskrbovanja z orožjem. Na dan je privrelo staro nezaupanje iz časov slovenske pomladi in »ljubljanskega procesa«, ko je Kučan kot šef slovenske Partije nedvomno odločilno sovplival na zaprtje Janše. Kučan ni zaupal Janševemu »avanturizmu«, Janša pa ni verjel v utemeljenost Kučanove »previdnosti«: »Razoroževanje TO nam je dokazalo, da bo Kučan premehak, da bo privolil v vse, v kar bo moral, da bo čakal in zamujal«. Po Janševem računu je imela slovenska Teritorialna obramba potencialno 70.000 mož, v svojih rokah pa komaj 10.000 kosov orožja. Ta primanjkljaj je hotel odpraviti z načrtom nakupa orožja v tujini, ki bi ga v majhnih količinah pretihotapili v Slovenijo. V tej tajni operaciji je sodeloval notranji minister Bavčar: »O tem smo razmišljali pred volitvami. Ko smo prišli na ministrstvo, smo se zavedali, da ne vemo, komu lahko zaupamo, in da bomo morali oblikovati novo vrsto organizacije, ki bo docela pod našim poveljstvom. V treh mesecih smo postavili na noge vojsko, ki je štela 20.000 oboroženih ljudi. In JLA o tem ni vedela nič«. General Kadijević še naprej grozi, da armada ne bo dovolila nikakršnih republiških vojaških formacija ali operacij, ki ne bi bile pod kontrolo JLA. Toda majski ognjeni krst soočenja Peterletove vlade z armado je razcepljeno slovensko politično vodstvo kmalu povezal na podlagi Janševega programa nabave orožja. Ko je bil Kučan obveščen o Janševih načrtih, se ni več obotavljal in jih je odobril.

K tej Kučanovi odločitvi je svoje prispevala tudi njegovo povsem spodletelo srečanje 21. maja: Kučan se namreč tega dne skupaj z Drnovškom v Beogradu sestane z Jovićem in Kadijevićem. Oba branita odločitev zveznega predsedstva, da se »vsem« republiškim teritorialnim obrambam odvzame orožje in se ga postavi pod nadzor JLA. Kučan napade, da gre v bistvu za razorožitev brez predhodne najave oz. predstavitve ukaza, s čimer je ogrožena suverenost republike. Pojasnila generalštaba so nezadostna in armadna akcija nima pokritja v zvezni ustavi. Orožje je kupovala Slovenija in republiško predsedstvo je po ustavi odgovorno za vodenje Teritorialne obrambe. Prepričan je, da je vse skupaj politični poseg, ki ogroža suverene slovenske pravice. Politične razmere v Sloveniji so po armadni akciji odvzemanja orožja zelo težke in ni jasno, kako se lahko kmalu sanirajo. Kučan zahteva, da se Sloveniji vrne orožje, saj bo sama poskrbela za njegovo varovanje, hkrati pa terja zamenjavo poveljnika slovenske Teritorialne obrambe generala Hočevarja. General Kadijević mu je odvrnil, da je bil ukrep izveden v celotni državi, ker se splošna politična situacija naglo poslabšuje. Varovanje orožja je v izključni ingerenci JLA, ne pa zadeva republik, ki se očitno želijo vmešavati v vojaška vprašanja brez kakršnih koli pooblastil. Če bo Slovenija zagotovila dobre pogoje varovanja, bo vojska razmislila o vrnitvi orožja: toda to predpostavlja - ne enega stražarja - marveč vsaj eno oboroženo enoto, ki bo v primeru napada preprečila krajo orožja. Predsednik Kučan je iz Beograda odšel jezen in nezadovoljen, general Kadijević pa bo še enkrat potrdil svoj spisek »izdajalcev« Jugoslavije, ki jih - po njegovih besedah - plačuje ameriška CIA. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed