NSi je tarča tako desničarjev kot levičarjev: prvi jo kritizirajo, da zaradi svojega liberalizma ni dovolj konservativna, drugi pa jo napadajo, da ni dovolj socialna, ker je "neoliberalna".

NSi - tarča levičarjev in desničarjev

NSi je tarča tako desničarjev kot levičarjev: prvi jo kritizirajo, da zaradi svojega liberalizma ni dovolj konservativna, drugi pa jo napadajo, da ni dovolj socialna, ker je "neoliberalna".

[maj 2015]

Na moj nekoliko šaljiv odziv na kolumno spoštovanega kolega dr. Blaža Vodopivca v Financah, ki govori o obetih NSi, se je imenovani hvalevredno odzval. Če bi želel nadaljevati v njegovem slogu, bi, denimo, začel takole: kompenzacijski odziv na tesnobo je agresivnost, zato ljudje v takem stanju običajno veliko mlatijo okrog sebe, še največ pa prazno slamo. Vendar mi še zdaleč ne gre za to, saj bi razpravo rad vodil na konceptualni ravni. Celo več, ko so mi kolegi novinarji svetovali, naj uredništvo od Vodopivca najprej terja, da iz zapisa umakne vse nepremišljene žaljive besede, sem strogo vztrajal, naj se zadeva objavi brez ene same spremenjene vejice. Besedilo namreč bolj kot vse drugo govori tudi o tem, do kam je svojo osebno kulturo razvil avtor in koliko predstavlja širši simptom trenutne slovenske politične (ne)kulture.

Dovolj časa sem že na svetu, da me posamezni ranjeni narcizmi ne zanimajo več, poleg tega pa sem vedno dopuščal, da se v literarni zvrsti polemike vselej gre nekoliko dlje po poti strastnega patosa. Večkrat kot ne se pozneje retroaktivno ugotovi, kako je pravzaprav šlo za tak ali drugačen nesporazum. Komunikacija pač temelji na nesporazumu (Lacan): ko se Vodopivec pritožuje, da sem narobe razumel njegove poante in mu pripisal določene trditve, se bo moral sprijazniti s tem, da resnica njegovega izjavljanja ni v njegovi intimni subjektivni intenci, temveč v tem, kako ga je razumel Drugi. ABC psihoanalize: s tem se velja identificirati in prepoznati nezavedno željo, lahko pa do tega - tako kot Vodopivec - zavzamemo (klinično) histerično razmerje: ne, ni res, to ni to, tega nisem hotel reči, nisem proti liberalizmu v NSi, nisem proti NSi. Rečeno s Heglom: nenazadnje tu sploh ne gre za NSi, ki bi bila ne vem kako problematična - zlo ni v objektu (v NSi), ampak v Vodopivčevem pogledu.

Kolegu Vodopivcu bi naklonjeno svetoval, da - ker je najbrž res strokovnjak za marketing - se drži svojega polja ekspertize. Ni prav modro svoje pomanjkljive vednosti v politični teoriji tako vehementno razkazovati in nabor sodobnih konceptov (teorije subjektivacije, interpelacije, konstrukcije točk prešitja, teorije dogodka itd.) odpraviti z levo roko, češ, to so "leninistične utopije". Bežite no, berite, za božjo voljo, Althusserja, Bachelarda, Badiouja, Deleuza, Derridaja, Foucaulta, Grosricharda, Guattarija, Lacana, Laclaua, Leforta, J.-A. Millerja, J.-C. Milnerja, Mouffovo, Rancièrja itd. Človek mora biti res pod vplivom kakšne substance, da ne vidi, kako je množica, ki Janši sledi od ene do druge postaje politične kariere njegovo lastno delo. Delo personalizacije politike, njene estetizacije, spektakolarizacije, idealizacije in identifikacije z nastajajočo karizmo. Množic brez Janše in njegove naracije preprosto ne bi bilo. Koliko bi k temu uspehu prispevale Vodopivčeve orglice na Janševih ustih, naj si vsak odgovori sam.

Za ABC tvorbe množice z vodjo bi veljalo Vodopivca napotiti kar na slavni Freudov spis "Množična psihologija in analiza jaza". Da pa marketinška pamet ne bi preveč tavala okrog "leninističnih utopij", naj nam bo dovoljeno tu naznačiti nekaj drobcev "post-strukturalistične" politične teorije. Družba ne obstoji, obstoji pa družbeno kot vsakokratni politični poskus konstrukcije. Ker ni nobene esencialne opore, je v avtonomni diskurzivni strukturi vsaka identiteta nestalna in podvržena artikulacijski praksi. Na področju socio-simbolnega reda prevladuje koncept naddoločenosti, ki implicira večpomenskost in nestalne oblike utrditve. Vsaka družbena oz. politična identiteta je odprta, saj je njena dobesednost vselej znova konstitutivno subvertirana in presežena. Noben politični diskurz ne more izvesti dokončnega šiva. Logika ekvivalence politični prostor poenostavlja, logika razlike pa ga dela za vse bolj kompleksnega. Demokratični boji odpirajo mnoštvo političnih prostorov, medtem ko ljudski boji zaradi kopičenja ekvivalentnih učinkov politični prostor poenostavijo v dve nasprotni polji. Na podlagi serije ekvivalenc se lahko vzpostavi zavezništvo med različnimi političnimi subjekti - denimo NSi in SDS in … - a je to mogoče le, če nihče ne izvaja hegemonije, s katero si podredi in organizira druge. Med različnimi, a zavezniškimi političnimi subjekti, se mora izoblikovati veriga demokratičnih ekvivalenc, ne pa odprava logike avtonomije, ki vodi v avtoritarizem. Navkljub morebitni abstraktnosti zastavljenega teoretskega okvira lahko tako rekoč vsakdo v povedanem prepozna zgodbo Bajukove NSi in pokaže na razlog, zakaj je leta 2008 izpadla iz parlamenta. Kmečka pamet bi dejala, da v takšni španoviji še pes crkne. Zato bo potrebno konstrukciji nove slovenske desne sredine posvetiti veliko taktnosti in pozornosti, ki bo preprečevala slonje geste v trgovini s porcelanom.

Zgodba o kopitarju in čevljih se ponovi pri politični zgodovini, kjer internet ni dovolj, da bi poznali kompleksno Erhardovo zgodbo s CDU. Žal bi Vodopivec pri meni na izpitu najbrž padel že zato, ker svoje subjektivne ocene nenehno podaja kot golo "objektivnost", kar so sicer znali vešče početi stalinisti. Njegova osebna subjektivna omejenost je izjema, saj je sposobna ugotavljati dokončne in brezprizivne resnice. In to skoraj stoletje po tem, ko sta - pustimo družboslovje - s tega prestola sestopili tako matematična kot kvantna teorija (Gödlov teorem nepopolnosti in Heisenbergovo načelo nedoločenosti). Zaradi posebnega nagnjenja k poetičnemu sanjarjenju o objektivnosti imamo pri Vodopivcu opravka z ignoranco v razmerju do epistemologije. Toda, kot pribija Spinoza: ignorantia non est argumentum. Popolna duhovna mizerija v razmerju do epistemologije je resnica otročjega šopirjenja, ki s streljanjem kozlom zamočviri še tako obetajoč disput.

Podobno je pri navajanju vprašanja strategije: če kaj, gre navkljub izkustvu v polju političnega vselej za niz udarcev v prazno, na slepo, saj resnica vznikne šele iz sprevida. Ker se subjekt zaslepi za to kontingenco, mu ta vnazaj gledano deluje kot izoblikovana strategija, ki je nujno vodila k enemu vnaprej začrtanemu cilju. Ampak to je ideologija marketinga in na to se naš sogovornik samovšečno spozna. Njene banalnosti prikazuje z zastrašujočo nečimrnostjo, izza katere pa bomo kmalu izbrskali premeteno preračunljivost. Ko je predhodnica NSi bila enkrat že zvedena na raven orgličarske konservativnosti, je bila SKD zato uničena. Res imamo opravka s strašno analitiko, ki seže do orglic. Vodopivčeve oraklje bi veljalo patentirati, njemu pa priznati avreolo rešitelja NSi. Prav tako imamo pri Vodopivcu primer izjemno prodorne strategije: vse, kar ima pokazati, je sovraštvo do Tonina in malo manj do Novakove. Ob takšnem dometu so odveč vse Vodopivčeve nadute insinuacije, ki ob vpletanju moje malenkostne vloge izkazujejo presenetljivo revščino duha.

Naj sklenem takole: odveč je strah pred tem, da NSi ne bi našla svojo pot, za kakršno se je in se še bo odločala. Vodopivčevo in vsakršno drugo skrbništvo nad to stranko je nepotrebno. Program NSi "Odgovori za prihodnost" je po portoroškem programu ZSMS leta 1989 in Mrkaićevem volilnem programu SDS leta 2004 daleč najkvalitetnejši liberalni program, ki je nastal na slovenskih tleh. Na programski ravni NSi postavlja ob bok CDU in najavlja prepotrebne družbene reforme za zagon gospodarstva in širjenje blaginje. Vendar pa bi bilo napačno, če bi v tem programu videli zgolj liberalizem: v njem je najti močno vrednotno konservativno noto, ki zastopa klasične libertarne postavke svobode, posameznika, vladavine prava, enakih možnosti, dela, odgovornosti itd., ki so povezane s tradicionalnimi krščanskimi vrednotami. Med drugim je pomemben poudarek, ki ga je na predzadnjem kongresu NSi novembra 2013 dal Rado Pezdir: NSi je tudi stranka malih, mladih in novih podjetnikov, obrtnikov, družinskih kmetij ipd. - v nasprotju s SDS, ki je zgolj prevzela levičarski korporativni model in ga skušala prirediti sebi. Torej svobodna proti korporativni desni sredini.

Ker NSi zavzema to nevralgično produktivno pozicijo, je seveda tarča tako desničarjev kot levičarjev: prvi - skupaj z Vodopivcem - jo kritizirajo, češ da zaradi svojega liberalizma ni dovolj konservativna, drugi pa jo napadajo, da ni dovolj socialna, ker je "neoliberalna". Slednje je kajpada bedarija: NSi se kot socialno-liberalna stranka vpisuje v dolgo tradicijo krščansko-socialne misli, ki svoje korene črpa v encikliki papeža Leona XIII. "Rerum novarum" (15. maj 1891). V njej papež opozarja na "nenasitni pohlep" kapitala, ki v družbi povzroča razslojevanje v "maloštevilne mogočneže in bogataše", hkrati pa vsiljuje "suženjski jarem brezštevilni množici delavcev brez kakršnegakoli imetja". Prav tako NSi deluje v skladu z učenjem novega papeža Frančiška, ki v svoji Apostolski pobudi (24. november 2013) pravi, da zgolj prosti trg ne pomeni avtomatsko večje pravičnosti, zato kliče k državni regulaciji (t. 54); izpostavlja brezmejno žejo po moči in lastnini, zato nasprotuje kapitalu kot "novi tiraniji" in podčrtuje potrebo po solidarnosti (t. 56). Skratka, kdor do NSi pristopa dobronamerno, hitro ugotovi, v čem je nosilna ideja: udejanjanje konservativnih tradicionalnih vrednot v gospodarstvu, ki je prav zaradi liberalnih reform dovolj krepko, da nosi družbeno solidarnost.

Nenavadno je, da Vodopivec zaradi iver ne vidi bruna in niti z besedico ne omenil zares ključnega problema desne sredine: to pa ni Novakova ali Tonin, temveč že omenjeni politični dolgoprogaš, ki je - vsaj tako kaže - za reševanje svoje politične kože pripravljen žrtvovati ne le lastno stranko, pač pa stvar desne sredine v celoti. Hic Rhodus, hic salta, moj spoštovani Blaž. Ali drugače, tu je kukavičje jajce. Vodopivčev nastop se namreč nenavadno lepo ujema s posnetkom seje ožjega vodstva SDS, ki že nekaj časa kroži po Ljubljani. Na njem je razvidno, kako Janša glasno razmišlja o nevtralizaciji NSi in o ustanovitvi dveh novih desnih strank - konservativno-krščanske in liberalne. Stranki bi nastali na podlagi dveh aktivističnih jeder Odbora 2014 in pobudnikov peticije za privatizacijo. SDS bi strankama nudila vso potrebno infrastrukturo in podporo, pozneje pa bi z obema satelitoma sklenila tudi predvolilno koalicijo. Vodopivčevim rožnatim sanjam o ustanovitvi liberalne stranke se ta načrt povsem prilega in temu, kar počne, bi že lahko rekli priprava terena.

Zato ni čudno, da se Vodopivec kot liberalec kritikastrsko loteva edine stranke z liberalnim programom. A lahko to preberemo tudi kot dobronamerni nagib: konec koncev patriarhalni očetje tiste, ki ljubijo, tepejo. Žal se z Vodopivcem ne morem strinjati tudi na točki, ko ocenjuje, da moja (najina?) razprava ne more koristiti niti NSi niti liberalizmu niti desni sredini. Kolosalna napaka. Levica sicer, pa tudi v Sloveniji, je svoje gospostvo vselej črpala iz intelektualnega dispozitiva in bogastva polemik med različnimi levimi držami. Zgodovinsko gledano se je slovenska desna sredina vse prevečkrat zgolj zbrala okrog zastave in korakala za voditeljem. Šele intelektualizacija desne sredine bo ponudila nove uporabne praktične koncepte in razmisleke, ki bodo izšli iz polemičnega duha. Šele to s seboj nosi konceptualne inovacije, ne pa Vodopivčeva logika: najprej ad hominem, potem ad hominem, ob zaključku pa še nekaj ad hominem.

S tem s svoje strani zaključujem nehoteno polemiko - nehoteno zato, ker se poleg analitike zavedam tudi politične razsežnosti: kakšen užitek za levičarje, ko prizanesljivo in privoščljivo opazujejo razcepljeno desno sredino in liberalce, ki se mlatijo med seboj. Zato je moja zadnja beseda tu politična: ker naju druži isti boj za zmago konservativno-liberalne desne sredine, sprejemam roko sprave in jo podajam naprej. Dobronamernost zadostuje. Samo s skupnimi močmi bomo zmogli oblikovati široko koalicijo, ki bo v tej od levičarskih eksperimentov trpinčeni deželi stvari postavil na svoje mesto in času ustrezno. Kdor ni proti nam, je z nami. Drži? (se nadaljuje)

0 0
Feed