Preden »sovražne nacionalistične sile« vzame za svoje novi srbski vožd Milošević, med te sile spadajo tudi avtorji Memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti.

Novi vožd in srbski Memorandum

Preden »sovražne nacionalistične sile« vzame za svoje novi srbski vožd Milošević, med te sile spadajo tudi avtorji Memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti.

V prvih zapisih, ki se v javnosti pojavijo 24. septembra 1986, srbski akademiki trdijo, da je jugoslovanska ustava iz leta 1974 razdelila Srbijo na tri dele, saj je avtonomija Vojvodine in Kosova preširoka. Po drugi strani pa delavski razred Jugoslavije ni ustrezno zastopan na ravni federacije, kjer bi morali po načelu en človek-en glas oblikovati zvezni zbor združenega dela. V njem bi se torej odločalo po večinskem načelu – ali drugače, srbski narod je najštevilčnejši, zato bi moral imeti tudi največji vpliv. Obstoječa federativna Jugoslavija je zarota boljševiške Kominterne in njene jugoslovanske komunistične podružnice, ustvarjena proti interesom srbskega ljudstva. Pisci Memoranduma – vodi jih pisatelj Dobrica Čosić – so prepričani, da je bilo to ljudstvo zaradi revanšistične politike »protisrbske koalicije« sistematično in namerno zapostavljeno. To koalicijo sestavljajo Slovenci in Hrvati, Kardelj in Tito. Vladajoča komunistična Partija in njen politični sistem se je na teh osnovah »birokratiziral«, s čimer dajo srbski intelektualci šefu srbske Partije Miloševiću geslo, ki ga bo v mitingarski kampanji kmalu uporabil kot »proti-birokratsko revolucijo«.


Memorandum terja samoodločbo srbskega naroda: šovinistični unitarizem nastopi z jasnim velikosrbskim nacionalističnim programom, ki mu je cilj, da vsi Srbi v Jugoslaviji živijo v eni republiki. O pravicah drugih narodov ni bilo mogoče prebrati ničesar. Memorandum torej zagovarja ali Veliko Srbijo ali močno centralistično zvezno državo, v kateri ima Srbija vodilno vlogo in so ji »nesrbski« narodi podrejeni. Tudi zagovarjanje svobodnih volitev, demokracije in svobode izražanja najprej služi unitaristični državnosti večine: o vsem odloča večinski narod, ostalim republikam pa je državnost zvedena na raven kulturne avtonomije. Dejstva so srbskim akademikov seveda povečini oporekala: Srbi so kot dominantna etnična skupnost že razpolagali z največjo politično močjo in so s svojo identifikacijo političnih interesov le-te vsiljevali celotni jugoslovanski državi. Slabo prikrit nadzor zveznega državnega aparata je Srbiji zagotavljal pozicijo glavnega razporejevalca finančnih sredstev prek podpore zvezne vlade srbskemu gospodarstvu in prispevkov na račun nerazvitih. Tu je bil tudi izjemno visok delež pripadnikov srbskega naroda v zveznih državnih organih, vojski, diplomaciji itd.

Milošević najprej še nekoliko omahuje glede svojega stališča do Memoranduma, v utrjevanju svojega novega položaja šefa srbske Partije pa ga do konca leta 1986 v celoti podpre in ga privzame za svoj politični program. V javne nastope začne vpenjati memorandumske teme o zapostavljanju življenjskih interesov Srbije, o neenakopravnem položaju te republike v federaciji, o sistematičnem izkoriščanju Srbije, pri čemer naj bi še posebej prednjačila Slovenija. Svojo hitro gospodarsko rast naj bi si Slovenija spretno omogočala – najprej s preselitvijo številnih tovarn iz Srbije v Slovenijo v času informbirojevskega pritiska, potem pa z nizkimi cenami surovin in elektrike iz Srbije, kamor je prodajala svoje drage izdelke. V zveznih organih naj bi Slovenci ves čas imeli najpomembnejše položaje. Še posebno Kardelj naj bi bil »protisrbsko« usmerjen in je skupaj s Titom vodil politiko »šibka Srbija, močna Jugoslavija«. Že na začetku te Miloševićeve strategije je bilo jasno, da se Velika Srbija ne bo zaustavila na mejah republike Srbije: ker imajo vsi Srbi pravico živeti v eni državi, so se pričeli izvajati agresivni in ekspanzionistični posegi proti avtonomiji Kosova in Vojvodine, nato proti »birokratskemu« vodstvu Črne gore, zatem proti Bosni in Hercegovini ter Makedoniji, ki sta pravzaprav umetni tvorbi proti-srbske politike, in končno proti hrvaškemu nacionalizmu in tlačenju srbske manjšine ter slovenskemu gospodarskemu izkoriščanju.

Medtem ko Kučanova Partija mešetari z zveznim predlogom unitarističnih ustavnih dopolnil in jih v odzivu na Miloševića ustavobraniteljsko potrdi, pravi odgovor na srbski Memorandum predstavlja 57. številka »Nove revije«, ki nekaj mesecev po objavi Memoranduma izide pod skupnim naslovom Prispevki za slovenski nacionalni program. Besedila Prispevkov se na videz ukvarjajo s podobnimi problemi: s slovensko državnostjo, z možnostjo preživetja slovenskega naroda v okviru drugih jugoslovanskih narodov. Oba »memoranduma« na nek način legitimno izražata interese dveh narodov, vendar s to razliko, da srbski Memorandum postavlja pod vprašaj formalno enakopravnost jugoslovanskih narodov, medtem ko se vsebina Prispevkov ni neposredno dotikala interesov drugih narodov, jim nasprotovala ali celo škodovala in jih ogrožala. ZSMS z določenimi pripombami podpira odpiranje tem, ki jih navrže Nova revija, toliko bolj pa se kritično upre srbskemu Memorandumu. Republiška konferenca ZSMS 19. marca 1987 tako sprejme sklep, da »ne sprejema razprav, ki posegajo v ustavna načela SFRJ«, ki opredeljujejo enakopravnost narodov Jugoslavije. Odnosi v Jugoslaviji »ne temeljijo na načelih demokratičnega centralizma« ali na hierarhičnih razmerjih med republiškimi in zveznimi organi. Zato slovenska mladinska organizacija »ne more, ne bo in ne sme sprejeti ignorantskega obnašanja do kulturnih vrednot in napade na temeljne pravice narodov in narodnosti Jugoslavije«.

Veliko je možnih zametkov ideje o samostojni slovenski državi. Drobce – bolj ali manj utopične – najdemo posejane po slovenski zgodovini od 19. stoletja naprej. Toda idej, ki bi imel neposreden učinek na dejanski proces osamosvajanja, ni prav mnogo. Kot neko temno ozadje se sicer pojavlja težnja slovenskih komunistov po večji avtonomiji slovenske Partije do Beograda in Kardeljeve vse bolj federalistične ustave, pa tudi začetna demokratizacijska vloga ZSMS. A noben posamični dogodek ni imel tako pomembnega vpliva na idejo samostojne Slovenije, kot je izid 57. številke »Nove revije«. Opogumljena s prebojem in relativnim političnim uspehom ZSMS okrog ugovora vesti in civilnega služenja vojske, legalizacije stavk in Titove štafete, sredi februarja 1987 skupina slovenskih razumnikov – glavne prispevke napišejo France Bučar, Spomenka in Tine Hribar, Ivan Urbančič, Jože Pučnik, Gregor Tomc, Dimitrij Rupel in Peter Jambrek – objavi svoje Prispevke za slovenski nacionalni program. Skupna iztočnica teh Prispevkov je vztrajanje na izvorni suverenosti slovenskega naroda z lastno samostojno državo, povezano v neko obliko jugoslovanske konfederacije. Na nobenem mestu Prispevki ne postavljajo pod vprašaj obstanek Jugoslavije: ta bi morala biti preoblikovana tako, da Sloveniji ne bi mogla preprečiti evropskega razvoja k demokraciji, proč od boljševiškega skrbništva komunistične Partije. V nasprotju z Memorandumom Srbske akademije znanosti in umetnosti, ki luč dneva ugleda nekoliko prej in je poln samopomilovanja ter agresivnosti do drugih narodov v Jugoslaviji, Prispevki racionalno pogojujejo pripadnost Jugoslaviji, vendar pa ne more biti nobenega dvoma o tem, da ima samoodločba naroda prednost.

»Nova revija« je že v prejšnjih letih svojega izhajanja pisala o temah, kot so politični pluralizem in partijski monizem, federacija in konfederacija, nacionalni enakopravnosti in piemontskih težnjah nerazvitega dela skupne države ipd. Med ostalimi slovenskimi intelektualci velja revija za »dvorno opozicijo« kot privilegirani in napadani sogovornik Partije – če seveda izvzamemo radikalnejše pisce, med katerimi sta prednjačila Bučar in Urbančič. Bučar v svojih tekstih že dlje časa razvija ostro kritiko jugoslovanske »doktrine leninizma«, ki temelji na partijski diktaturi, kjer je posameznik nič in Partija vse, njenem ekskluzivizmu in avantgardizmu, na fetišiziranju industrijskega proletariata kot evangeliju 19. stoletja, na internacionalizmu, ki s svojo nadnacionalno politiko duši balkanske narode. Takšna družba je polna ideološkega naboja in kdor krši kodeks nespremenljivih resnic, ogroža politični monopol Partije.

Slovenska Partija je nekoliko paranoidno prebrala zgornje zanikanje kot komajda prikrito priznanje in poseganje v njeno domeno reševanja slovenskega narodnega vprašanja, ki si ga je lastila od ustanovitvenega kongresa leta 1937 na Čebinah in Kardeljeve študije »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja«. V valu vsejugoslovanske partijske ideološke kampanje proti »meščanski desnici«, je bila »nacionalistična« »Nova revija« v zalog dnevne politike prednostno prepoznana kot sovražnik, ki ga je potrebovala, da bi legitimirala svojo relativno pravovernost pred ostalimi republiškimi partijami v Jugoslaviji. Napad, ki je sledil, je bil silovit, ne toliko zaradi vsebine posameznih prispevkov, saj ti dejansko niso presegali v tem času že uveljavljene partijske strpnosti v Sloveniji. Za Milana Kučana kot šefa slovenske Partije je bil moteč predvsem programski nadnaslov, ki bi utegnil zrušiti dotedanji partijski monopol nad nacionalnim vprašanjem.

Tine Hribar se v svojem razmišljanju o slovenski državnosti izhodiščno nasloni na znano Heglovo trditev, da postane nek narod zgodovinski – in s tem polno udeležen v zgodovini svetovnega duha – šele takrat, ko postane država-nacija. Pogoj za obstoj nacije po Renanu predstavlja jasno izraženo soglasje o skupnem življenju: nacija je po svojem bistvu vsakodnevni plebiscit. Pri oblikovanju slovenske narodne zavesti sta skozi zgodovino nenehno navzoči dve tendenci: prva utrjuje specifičnost Slovencev, druga pa se ozira po univerzalnem izvoru, po širši slovanski skupnosti. Ali kot glede razdrobljenosti »štirih jugoslovanskih plemen« v »petero držav in pol« nedvoumno zapiše že Cankar: »Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci – po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu«. Cankarjevo izvajanje Slovence naturno umešča v skupno jugoslovansko pleme, kulturno pa so del avstro-ogrske oz. evropske kulture. Zato Cankar pred seboj nima Slovencev kot nacije z lastno državo, pač pa mu zadostuje kulturna avtonomija. Vendar bo slovensko ljudstvo samo odločalo o svoji usodi: »Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar«.

Nesamostojnost slovenske Partije in po-revolucionarna regresija ter restavracija pred-civilnih oblik družbe blokirajo renesanso naroda, ujetega v ozke meje »ljudske demokracije« ali samoupravne družbe s primatom Partije in razrednega nad nacionalnim. Vsakršen odmik od tega načela je ob federalizaciji republiških partij in vse večji konfederalizaciji Jugoslavije pospremljen z ostrimi opozorili iz »centra zunaj sebe«. Zato Socialistična republika Slovenija po Hribarju ni slovenska republika v smislu javne zadeve Slovencev, marveč ena od socialističnih republik na jugoslovanskem ozemlju. V skladu z leninskimi raznorodovalnimi načeli država na Slovenskem ne temelji na suverenem slovenskem narodu: gre za oblast in samoupravljanje delavskega razreda in vseh delovnih ljudi kot obliko diktature proletariata. Brez vzpostavitve človeka kot avtonomne osebe, brez vrnitve prvotnega pomena besedi republika, brez pravne države kot jamstva prostora svobode in človekovih pravic se Slovenci ne bodo izmotali iz pred-modernih oblik obstoja. Izhod iz slepe ulice vodi skozi avtonomnost naroda, ki je zavrgel občutek ogroženosti od drugih narodov in podedovane strahove pred državnostjo. Lastno brezpogojno suverenost lahko narod dobi le prek lastne države – kot nacija: »K avtonomiji naroda spada pravica do samoopredeljevanja, torej tudi pravica do samoodločbe, pravica do tega, ali se bo in na kakšen način se bo, če se odloči za to, povezal z drugimi narodi, se pravi nacijami. Ta pravica je neodtujljiva«.

V jugoslovanski – domnevno – »nacionalistični krizi« je po Ivanu Urbančiču v središču fatalna boljševiška ideološka teza o gospostvu razrednega nad nacionalnim. Partijski diskurz terja, da morajo sile socializma brezkompromisno likvidirati reakcionarne pojave nacionalizma, ki si prizadeva uničiti revolucionarne dosežke. Zato so proti »meščanski desnici«, ki je reakcionarna, kontra-revolucionarna in proti-socialistična, dovoljena vsa sredstva. Partija v vlogi nadrejene sile – odvisno od moči – zdaj tolče po »unitarističnem« srbskem zdaj po »separatističnem« slovenskem nacionalizmu: »Popolna zmaga ene ali druge strani bi pomenila tudi že konec oblike in ustroja te države. Izid takega konca bi v nacionalnem pogledu bil bodisi enotna centralna država enotne jugoslovanske nacije kot nasilnega ali mirnega zlitja južnoslovanskih 'plemen', z enotnim uradnim in šolskim jezikom itd., ali pa ustanovitev več novih nacionalnih držav na jugu Evrope«.

Med problemi federativne jugoslovanske države je treba najprej rešiti vprašanje, ali so republike »narodne tvorbe«, torej, ali se republiška razdelitev pokriva z zgodovinskimi nacionalnimi gibanji. Tega kriterija po Urbančiču ne dosegajo Bosna in Hercegovina, Črna gora in Makedonija, kjer gre v vseh primerih za oktroirano državnost. Aktualna razdelitev Jugoslavije na federalne enote je prej partijska strategija prehoda v komunizem, v katerem nacionalni problemi odmrejo. Od tod, od nepriznavanja zgodovinske legitimnosti in pozitivnosti nacionalizma, izhaja kriza jugoslovanskega real-socialističnega sistema in njegove marksistično-leninistične ideologije in represije. Če hočeš biti Slovenec v svoji domovini, si ozmerjan za blut-und-bodnovskega fašista, če si Hrvat, te naženejo z ustašem, če Srb, si četnik in unitarist, in če si kosovski Albanec, si iredentist v zaporu. Ko gre za Slovence, »mora biti zelo jasno povedano naslednje: Slovenci se nismo združili z drugimi jugoslovanskimi narodi v skupno državo zato, da bi svojo samobitnost in narodno identiteto izgubili, ampak zato, da bi jo ohranili. Zato zavračamo vse tiste vsebine naše državne federativne skupnosti, ki v perspektivi peljejo k unitarizaciji ali jo podpirajo…«. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed