Temu toku argumentacije 57. številke Nove revije v nadaljevanju Prispevkov sledi tudi Dimitrij Rupel.

Nova revija proti srbskemu Memorandumu

Temu toku argumentacije 57. številke Nove revije v nadaljevanju Prispevkov sledi tudi Dimitrij Rupel.

Ta opisuje težave delikatnega ravnotežja v federalnih enotah, ki ga lahko porušita že la revanche des berceaux (maščevanje zibelk v smislu različnih natalitet) in Überfremdung (pretirano doseljevanje tujcev), v federaciji dopolnjeno z gesli o slovenskem izkoriščanju Jugoslavije. Kot da bi bila Slovenija kolonialna sila in ne bi – nasprotno – »odlivala velikanski del svojega narodnega dohodka na jug«. Vendar pa za razliko od Urbančiča Rupel meni, da so tradicionalne značajske lastnosti – npr. prej omenjeno izseljevanje, samomorilnost, ponižnost in prilagodljivost – v upadanju, medtem ko naraščajo primarne vrednote nacionalne pripadnosti namesto razredne identifikacije, državljansko dostojanstvo, osebna integriteta itn. Med te pojave avtor šteje zahteve po civilni družbi, nova družbena gibanja in zahteve po političnem pluralizmu. V Sloveniji razmere že spominjajo na čas Osvobodilne fronte z njenim ideološkim pluralizmom, postavljanjem institucij pravne države in morebitno vojaško samostojnostjo. Nasploh je videti, da kot ključni instrument slovenskega osvobajanja nastopa spreobrnitev – družbeni prevrat, ki zamenja vrednote, ideje, ideale, pravila, zakone, moralo, kulturo in bogove. 


Slovenski narod naj bi šel tako v svoji preteklosti skozi pet takšnih konverzij: prvič, ko slovenski knez Borut prosi Bavarce za pomoč v vojni z Obri in se Slovenci iz »barbarov« spreobrnejo v »kristjane«; drugič, veliki kulturni preobrat iz katolicizma v protestantizem v 16. stoletju (Trubar); tretjič, bonapartizem, ki Slovence obogati z novimi jezikovnimi, kulturnimi in literarnimi pravicami; četrtič, preobrat v revolucionarnem letu 1848 (pomlad narodov, program Zedinjene Slovenije, liberalizem); in petič, boljševizacija in ateizacija, se pravi, spreobrnitev k bojevitemu ateizmu po letu 1945, ki kljub proti-nacionalnemu proletarskemu internacionalizmu s povojno republiko Slovenijo »predstavlja najbolj razvito in Idealu (suverena slovenska država na slovenskem etničnem ozemlju) najbližjo obliko slovenskega naroda doslej«. Ne glede na to, da so Slovenci navzven še vedno ponižni, navznoter pa avtoritarni, in glede na »drugorazrednost« slovenskega jezika v Jugoslaviji, se Slovenci z najnovejšim preobratom približujejo izhodiščni točki relativno neodvisnega slovenskega ljudstva v povezavi z nekaterimi slovanskimi plemeni – kakršna je bila Samova država v 7. stoletju. Slovenija ne more biti v Jugoslaviji obravnavana le kot sestavni del federacije, temveč kot primarna in izhodiščna upravna, politična in kulturna instanca: »Izhodišče, izvir upravne, politične in kulturne suverenosti je, ali naj bi bila, Slovenija, ki so ji podrejene tako višje kot nižje enote. Sistem v Jugoslaviji se začenja pri republikah oziroma narodih in zgolj ti so tisti, ki 'delegirajo' nekatere pravice bodisi navzgor bodisi navzdol«.

Zgodovinske vidike razmerja med narodnostnim in proletarskim še dodatno osvetli Spomenka Hribar, ki v svojem prispevku izlušči korporativno podlago avantgardistične vloge Partije. Med narodnostnim in proletarskim in med proletarskim in partijskim ni nobene razlike. Na mestu stoji apriorna identiteta, medtem ko Partija v celoti in popolnoma izraža vse nacionalne interese – »narod je v Partiji izražen povsem, je v njej 'utelešen'«. Shema velja za vsa družbena področja: če Partija nima v rokah države, sodstva, kulture, šolstva, vojske, naroda, Partija ni avantgarda. Iz načela avantgardnosti izhaja nujnost nadzora in podrejanja vsega družbenega po načelu – kdor ni z nami, je proti nam. Kar je še bolj zapletlo usodo slovenskega naroda, je bila zmaga slovenske partizanske vojske leta 1945, ki je bila pirova ali »spodrezana zmaga«: na dan zmage ostanejo Slovenci brez svoje vojske in brez pravice do samoodločbe, vštevši pravico do odcepitve. Stvari so šle po tem samo še navzdol, saj danes ni več priznana niti pravica bojevati se za pravico do samoodločbe. Vsakršno razmišljanje o tem je takoj označeno kot sovražno dejanje, tako da pravica do samoodločbe ostaja na ravni taktične partijske parole. V temeljnih načelih slovenske ustave iz leta 1974 gostobesednost zakrije bistvo sporočila, namreč, da je pravica do samoodločbe, vštevši pravico do odcepitve, opredeljena kot nekaj preteklega, kot minula in uporabljena pravica, ki je takrat za vse večne čase ugasnila.

Na vprašanje, kako to, da se narod zmagovalec obnaša kot narod poraženec, Hribarjeva odgovarja: »Slovenski narod zmagovalec je bil poražen od prav tiste – boljševiške logike (ideologije), ki ga je do zmage, pravzaprav do 'zmage' pripeljala. Vsaka samoblokada pa je veliko hujša kot zunanja okupacija. Če prištejemo zraven še dejstvo, da smo – zaradi boljševiške logike in prevelike 'naslonitve na Sovjetsko zvezo' – izgubili Trst in Koroško in s tem zapravili morda edinstveno priložnost za uresničenje Zedinjene Slovenije, je slika 'spodrezane zmage' še popolnejša«. Vse to je posledica leninskih načel raznarodovanja kot uradne politike oblasti, politike zvedbe nacionalnega na proletarsko in razširitve razrednega boja in sovraštva v mednarodnih merilih na nacionalno sovraštvo in boj med nacijami. Ko nastopi pravi trenutek, nacionalne partijske politokracije izigrajo to karto v prid pridobitev določenih pravic za »svojo« nacijo in v korist še bolj nedotakljive oblasti na svojem terenu. Rešitev pred nevarnostjo mednacionalnega sovraštva v Jugoslaviji ni prakticiranje starojugoslovanskega načela »ena država – en narod«, pač pa le v priznanju avtonomnosti in suverenosti sleherne jugoslovanske nacije: »Toda ne glede na to, da nisem za odcepitev Slovenije na vrat na nos, sem – v nasprotju z Borisom Ziherlom – prepričana, da moramo pravico do samoodločbe, vštevši pravico do odcepitve, prav 'do neznosnosti poudarjati', da se bo slišala , da se bo zbudila in bo ostala neprenehno razprta zavest, da smo Slovenci (in drugi narodi in narodnosti), dokler smo skupaj, v Jugoslaviji prostovoljno. Da smo Jugoslavijo 'vzeli za svojo'. In jo bomo imeli za svojo, dokler bo mogoče v njej dihati«.

Državno-partijska elita bo storila vse, da z vsiljevanjem lastne volje obdrži in stabilizira oblast, opozarja Jože Pučnik. Te oblasti ni pripravljena deliti z drugimi družbenimi skupinami, zato z državo kot aparatom moči zatira sleherno opozicijo. Slovenska leninistična Partija to prakso ideološko legitimira tako kot vsaka druga: z ustavno-pravno razglasitvijo za vodilno idejnopolitično silo, ki edina pozna bližnjico v svetlo prihodnost. Za slovenski narod je poniževalno, da lahko nenadoma sklicana nočna seja Centralnega komiteja sproži široke represivne ukrepe in »naredi red«. Navkljub temu Pučnik terja politične korake alternative znotraj danega okvira: skupine državljanov naj izdelajo koncepte političnih združenj, pripravijo zborovanja in formulirajo politične programe. To dogajanje političnega pluralizma mora pripeljati tudi do konkretnih predstav o spremembi državnopravnega položaja Slovenije v Jugoslaviji: »Gre za enostavno vprašanje, ki simbolizira vse subtilno kulturno dogajanje: ali imamo Slovenci suvereno državo ali pa je nimamo. Prepričan sem, da je še nimamo, a jo moramo doseči. …Ali bomo na koncu tega razvoja Slovenci živeli v konfederaciji, postali samostojna država ali pa izbrali kakšno drugo obliko, je sekundarnega in terminološkega pomena, dokler se pri tem v polni meri upošteva in v praksi uveljavlja naša neodtujljiva pravica do narodne suverenosti in državnosti«.

Iz 57. številke »Nove revije« posebej izrazito odmeva kratek prispevek Franceta Bučarja o pravni ureditvi položaja Slovencev kot naroda. Avtor se ne strinja s tezo o že obstoječi konfederalizaciji Jugoslavije, saj je dejansko odločanje pridržano Partiji in ta pristaja le na »demokratični« centralizem. Slovenski narod je kot pravni subjekt pod skrbništvom Partije, ki si je položaj skrbnika samovoljno prilastila. Nobenega dvoma ne more biti o tem, da lahko o vprašanjih življenjskega obstoja odloča le narod sam. Odločitve o vključitvi v kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev niso Slovenci samostojno nikoli sprejeli – o svobodni odločitvi v razmerah tuje vojaške okupacije je iluzorno govoriti. Prav tako so izvršeno dejstvo odločitve AVNOJ-a, ker »pretežna večina, ki so jih te odločitve zadevale, zanje sploh ni vedela«. Ljudstvo v boju za socialno revolucijo ni sodelovalo, saj take revolucije med narodno-osvobodilnim bojem sploh ni bilo. Ta preobrazba se je po končani drugi svetovni vojni izvajala v razmerah ostrega nasilja in diktature: »Gledano s stališča naravnega prava, je revolucija, ki jo je izvedla KP, vsiljena družbena preobrazba, ker o njej ni mogel soditi narod, na katerega se je nanašala. Sleherna pod diktaturo vsiljena družbena preobrazba je z vidika naravnega prava protizakonita oziroma protipravna, ker že po svoji notranji vsebini kaže na to, da večina ni zanjo. Sicer diktatura ne bi bila potrebna. …Gledano samo s strogo pravnega vidika, in to z vidika naravnega prava, je slovenski narod postavljen v politično ureditev, glede katere mu doslej ni bila dana možnost, da bi o njej na svobodnih volitvah izrazil svojo voljo«. Enako živi v povezavi z drugimi narodi v državi Jugoslaviji, o čemer so brez splošnega narodnega pooblastila odločili predstavniki Osvobodilne fronte. Dokler traja to stanje, ni mogoče razpravljati o uveljavljanju svobodnega narodnega programa ali o svobodnem urejanju odnosov z drugimi jugoslovanskimi narodi. Slovenci imajo kot narod pravico, da se samostojno opredeljujejo o tem, ali se organizirajo kot samostojna država ali ta vstopa v rahlejše ali tesnejše povezave z drugimi.

Odgovor slovenskih oblasti na Prispevke za slovenski nacionalni program je bil odklonilen, vendar glede na druge jugoslovanske republike relativno zmeren. Po Jugoslaviji so pričakovali in zahtevali ukinitev revije, zapor za urednike in avtorje »Nove revije« ter politične čistke. Ti skrajni politični napadi pa so celo med partijskim članstvom nepričakovano krepili spoznanje o potrebni narodno-politični enotnosti Slovencev pred prihajajočimi izzivi. Vse več komunistov je zagovarjalo politične spremembe v slovenski družbi in federaciji. Tako se je vrh slovenske Partije s Kučanom na čelu znašel v precepu med svojo ustavno, politično in ideološko odgovornostjo za razmere v Sloveniji in vse intenzivnejšimi liberalnimi in pluralističnimi družbenimi tokovi. Ostali deli Jugoslavije in zvezne Partije so slovenskemu partijskemu vodstvu tokrat prvič povsem jasno očitali, da zavestno dovoljuje razvoj protiustavnih in proti-revolucionarnih sil: najprej »meščanske desnice« v Zvezi socialistične mladine Slovenije (ZSMS), zdaj še nacionalizma in separatizma med delom slovenskega razumništva. Če so novorevijaši v gestah slovenske Partije – se pravi, ideoloških in političnih obsodbah ter zamenjavi urednikov – videli na pohodu represijo, je jugoslovanska Partija v istih potezah prepoznavala umikanje, oportunizem ali celo tiho paktiranje s proti-socialističnimi sovražnimi elementi.
Nadaljnjo politično presojo slovenska Partija prepusti svojemu podaljšku, Socialistični zvezi delovnega ljudstva, ki konec februarja 1987 na seji svojega predsedstva obravnava teze avtorjev Prispevkov. Da ne bo spoštljiv in bo uporabil ostrejše besede, se priduša véliki literat Josip Vidmar: »Resno je namreč mogoče govoriti le o resnih stvareh. Poglavitna izvajanja Nove revije pa so taka, da resen Slovenec, ki mu je resnično mar za obstoj svojega naroda, ne more drugače, kot da vsebino revije oceni za samovoljni neintelektualni izpad. Eden od avtorjev, Bučar, hoče dopovedati, da je bila vsa NOB falsifikat, da je bila nelegalna in da so vse institucije, zrasle iz NOB, potvorba in sleparija. O takih trditvah se ne da resno govoriti«. Kljub temu Vidmar sprašuje Bučarja, katera velika stvar v zgodovini je bila legalna: med narodno-osvobodilnim bojem so Slovenci imeli ob sebi legalnost naravnega prava, tako kot v vseh osvobodilnih bojih, v francoski ali ameriški revoluciji – zato je vse to »nepremišljeno, nespametno, nedozorelo in nedoraslo besedičenje«. Uvodnemu ognju na seji sledi napad predstavnikov vodstva slovenske Partije. Ta se ne namerava odpovedati svoji ustavni vlogi in zgodovinskemu poslanstvu, zatrdi Tina Tomlje. Uresničevanje socializma je v bistvu šele na svojem začetku, zato mora Partija toliko bolj vztrajati pri tem, da bo »delavec čim bolje gospodaril z družbeno lastnino«. Izid »Nove revije« je šokantno opozorilo, proti kateremu Ciril Ribičič sproži pravo kanonado: »Avtorji se zavzemajo za spoštovanje človekove osebnosti, pri tem pa ne najdejo dobre besede za socialistično samoupravljanje; zavzemajo se za demokracijo, pri tem pa spregledajo preobrazbo partije v zvezo komunistov kot silo znotraj sistema; zavzemajo se za samostojnost slovenskega naroda, pa ne cenijo pridobitev revolucije, s katero je slovenski narod stopil v krog držav; za vse krivijo partijo in pri tem spregledujejo elemente, ki jih je ta uporabila v spopadu s stalinizmom…«. Z načeli, ki so različna od utrjevanja slovenske državnosti v okvirih federativne Jugoslavije, ni možen noben dialog.

»Novi reviji« v bran se postavi le član vodstva ZSMS Milan Balažic, ki vsebino Prispevkov razdeli na tri ravni: neposredno politično, zgodovinsko-znanstveno in demagoško. Na ravni resne razprave so teme slovenskega nacionalnega programa: pluralizem, neposredne volitve, neodvisni sindikati, civilna družba itd. Sicer pa velja »Novo revijo« vstaviti v kontekst odgovora na velik prodor unitaristične miselnosti, zato je tudi razumljivo, zakaj revija cilja v polje nacionalnega: »Odgovor – pač izhaja iz očitka, da je slovenska politika anacionalna«. Odziv na pluralizem, ki ga prakticira »Nova revija«, je zanj lahko dvojne narave – ali represija ali demokratična razprava. ZSMS se zavzema za slednjega: ker je v Sloveniji pluralizem realnost, ne smemo jemati vsake uporabe demokracije za njeno zlorabo. Kljub temu pozivu Ciril Ribičič sejo zaključi z mislijo, da slovenska Partija sicer ne bo posegla z represijo, toda Prispevki »niso v pomoč demokratičnemu dialogu, temveč so mu polena pod nogami«.

V jugoslovanski javnosti je vrelo še mesece – od zborov krajevnih skupnosti in delavcev v podjetjih do najvišjih državnih in partijskih organov se je vlekla rdeča nit ideološko-politične obsodbe: »destruktivna in nazadnjaška« izhodišča težijo v nasprotno smer od zgodovine, v smer nacionalizma, separatizma in kontra-revolucije. Uredništvo »Nove revije« in slovensko mladinsko vodstvo ogrožata ozemeljsko celovitost države in svobodo jugoslovanskih narodov. Zagrebška borčevska organizacija vloži kazensko prijavo proti avtorjem Prispevkov in zvezni javni tožilec Miloš Bakić že vnaprej napove, da bo v primeru, če bo ljubljansko tožilstvo prijavo zavrnilo, sam prevzel pregon – tako urednikov in piscev »Nove revije« kot ZSMS in avtorjev plakata štafete mladosti. Urednika Dimitrij Rupel in Niko Grafenauer sta na silo razrešena. Najprej ju prepričujejo, naj odstopita, ko pa to zavrneta, se v Socialistični zvezi spomnijo, da jima je »mandat že potekel«, revija pa še naprej ostaja tarča dotlej nezaslišane politične gonje. Posledično se na slovenski politični sceni dogajajo tektonski politični premiki: ta je prvič manifestno razpadla na uradno partijsko politiko, kulturniško stranko in mladinsko alternativo. Od tod bodo v prihodnjih letih izšli trije politični bloki, katerih konfliktna sinergija bo rezultirala v osamosvajanju Slovenije kot projektu demokracije: Partija bo v procesu social-demokratizacije nudila institucionalno zaščito, Demos bo vodil osamosvajanje, ZSMS pa bo kot nastajajoča liberalna stranka skrbela predvsem za demokratizacijo. Zgodi pa se še nekaj: v nemoči zvezne Partije, da bi obračunala s slovenskimi poganjki »meščanske desnice«, na politično prizorišče prvič javno prikoraka Jugoslovanska ljudska armada (JLA). General Milan Daljević kot glasnik armadnega vrha razglasi, da »Nova revija« in ZSMS grobo napadata vse največje vrednote jugoslovanske komunistične revolucije: gre za »zaokrožen osnutek kontrarevolucionarne akcije in razkosanje Jugoslavije, zato armada ne more, ne sme in ne bo ostala tiho«. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed