Revolucija ne žre samo svojih otrok, ampak tudi svoje vnuke. Sedaj je slutiti začetek konca te žalostne zgodbe. Pokolenje, zbrano v Krškem, sluti in se zaveda svojega zgodovinskega poslanstva.

Nova družbena gibanja in ZSMS kot prva »opozicija«

Revolucija ne žre samo svojih otrok, ampak tudi svoje vnuke. Sedaj je slutiti začetek konca te žalostne zgodbe. Pokolenje, zbrano v Krškem, sluti in se zaveda svojega zgodovinskega poslanstva.

»Hoče in vzelo bo svojo usodo v svoje roke! To ni več Titova generacija. To je generacija, ki hoče pripadati samo sama sebi in nikomur drugemu. V tem je njena sreča, perspektiva in moč. Težko mi je, ker ne morem živeti svobodno. Pridružil bi se jim. Boril bi se skupaj z njimi, kot enak med mnogimi, da uničimo zatohle hrame sedanjosti in poiščemo nova pota v prihodnost. Še prej bo treba plačati dolgove boljševizacije in neumne balkanizacije«.

Stane Kavčič, Dnevnik in Spomini

4. maja 1980 umre Josip Broz Tito. Leto potem se na Kosovu začnejo demonstracije: 11. marca 1981 izbruhnejo v jedilnici Univerze v Prištini nemiri, ki se nato preselijo na ulico in postavijo politično zahtevo po »republiki Kosovo«. O teh dogodkih najprej državno-partijska oblast molči, zatem pa prične z orkestrirano kampanjo, ki govori o »profašističnih« in »kominformnovskih« skupinah, o »kontrarevolucionarjih«, ki izkoriščajo previsoko stopnjo demokracije v Jugoslaviji. Srbska propaganda je ideološke oznake kampanje dopolnjevala z zgodbami o posilstvih, izgonih in grožnjah srbskim prebivalcem na Kosovu, kar naj bi opravičevalo uvedbo izrednega stanja v pokrajini in široko uporabo državnega nasilja ter političnih čistk. Silovito nasilje policije in vojske nad demonstranti določi nadaljnjo smer razvoja jugoslovanske krize, kjer namesto demokratičnega dialoga prevlada vse intenzivnejša uporaba represivnih sredstev.

Jugoslovanski režim se je tudi po Titovi smrti skušal legitimirati z njegovo zgodovinsko karizmo, ki je vezala pomožne legitimizacijske mehanizme, oblikovane z ideologijo oblasti delavskega razreda, samoupravljanja, bratstva in enotnosti ter neuvrščenosti. Ta povezanost režima s karizmo se je simbolno ohranjala predvsem skozi rituale: štafeta mladosti, geslo »Po Titu Tito«, množično prepevanje pesmi »Druže Tito, mi ti se kunemo«, nošenje Titovih slik itd. V prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, v času ti. strategije ne-odločanja, oblast ni bila sposobna najti novih legitimacijskih mehanizmov, zato je slednje ne le podpirala, temveč tudi generirala. Čeprav se je vse bolj kazalo, da se rešujejo napačni problemi in so v ospredje rinila vprašanja gospodarskega razvoja, političnega pluralizma in samostojnosti narodov oz. republik, je oblast ta vprašanja v celoti spregledovala, na dnevni red pa postavljala vprašanja nadaljevanja komunistične revolucije in kontrarevolucije ter vsejugoslovanske politične in ekonomske integracije.

V Jugoslaviji je vse obdobje po drugi svetovni vojni prevladovalo prepričanje o najnaprednejši družbeni ureditvi na svetu ter zgledno urejenih med-etničnih odnosih. Razlike med posameznimi narodi naj bi sčasoma izginile, edina priznana linija spopada pa naj bi potekala po razredni ločnici. Različne narode Jugoslavije naj bi torej vezala »enotnost jugoslovanskega delavskega razreda«, zato je vsaka krepitev zavesti o pripadnosti narodu bila takoj obsojena kot nacionalizem in podvržena ostri represiji. Državno-partijska birokracija, ki je v sedemdesetih letih še delovala dovolj homogeno, je v tem času začela kazati znamenja dezintegracije, odvisno od posameznih republiških vodstev. Ker politični pluralizem ni bil legaliziran, se je v svoji sprevrženi obliki vse bolj pojavljal v obliki federalizacije vladajoče jugoslovanske Partije. To je bilo še posebej opazno v spopadih med posameznimi republiškimi vodstvi, ki so svojo oporo iskala v lastnem družbenem okolju. Politični sistem ni imel vgrajenih mehanizmov blažitve tovrstnih konfliktov, zato so ti postajali nerazrešljivi in trajni ter se po lastni notranji logiki iz boja za Titovo politično zapuščino vse bolj spreminjali v interesne konflikte med republiškimi vladajočimi elitami. Te so skozi hegemonizacijo lastnega etničnega prostora mobilizirale narode – interpelacija v delavski razred je tako rekoč povsod opuščena – na podlagi njihove domnevne ogroženosti.

Medtem ko Slovenija zavrne unitaristični »šolski« koncept »skupnih jeder«, na Hrvaškem ciklično oživljajo neostalinistična obračunavanja z drugače mislečimi »nacionalisti«, v Srbiji pa se pojavi dotlej neznani član partijskega vodstva Slobodan Milošević, ki obsoja dezintegracijske procese v Jugoslaviji, med katere šteje »konfederalizem« Slovenije in Hrvaške ter »avtonomaštvo« Vojvodine in Kosova. Milošević ob tem poudari, da se ni treba bati odpiranja politične krize, saj mora ta iz sebe poroditi novo enotnost zvezne države. V spletu centrifugalnih in centripetalnih sil se je izrazito potencirala pluralnost po republiških mejah, ki je potekala – tudi v nasprotju z njimi – izključno vzdolž etničnih linij. Kljub temu pa se vzporedno porajajo prvi zametki civilne družbe, ki jih opredeljuje izven-institucionalno delovanje: punk-kultura in niz novih (mirovnih, ekoloških, spolnih, duhovnih itd.) družbenih gibanj.

Kljub omenjenim stihijskim procesom pluralizacije, ki so – še posebej v Sloveniji – postajali iz dneva v dan vse bolj neobvladljivi in nepredvidljivi, se je celotni jugoslovanski politični sistem še naprej opiral na kombinacijo represije in ideološke hegemonije, na prepleten sistem oblasti Partije, vojske in policije. Avantgardno vlogo Partije je določala kardeljanska ustava iz leta 1974, ki je omogočala poseben status »vodilne vloge«, v praksi pa je to pomenilo politični monopol. Vsak poskus pluralizacije in demokratizacije znotraj Partije se je soočal s postulatom »demokratičnega centralizma«, ki je partijske organe in vse člane Partije zavezoval k izvajanju politike, tudi če se z njo niso strinjali. Armada si je še v Titovem obdobju pridobila status države v državi in se je v svoji spontani ideologiji čutila še posebej zavezana vlogi nekakšnega kolektivnega Tita po Titu in zadnjega garanta obstoja socializma ter jugoslovanske države. Za razliko od armade je policija vse bolj postajala orodje v rokah posameznih republiških državno-partijskih vodstev. Zato je armada vzporedno z republiškimi Službami državne varnosti (SDV) še bolj razvila svojo vsejugoslovansko protiobveščevalno službo (KOS) kot politično policijo, ki naj bi nadzorovala republiške in pokrajinske policijske aparate.

Sredi eskalacije kriznih razmer se od 4. do 6. aprila 1986 v Krškem odvija 12. kongres Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), ki na formalni ravni prereže popkovino s Partijo in – vzpodbujen z idejami novih družbenih gibanj (mirovno, ekološko, duhovno in obe spolni) – sprejme celo vrsto pobud v smeri odločnejše demokratizacije slovenske in jugoslovanske družbe. Te pobude (civilno služenje vojaškega roka, legalizacija stavk, ukinitev verbalnega delikta, demokratične volitve itd.) odnesejo s seboj tudi na zvezni mladinski kongres, ki poteka dva meseca pozneje v Beogradu. Kongres zato poteka v konfliktnem vzdušju v smislu Slovenija proti ostanku Jugoslavije, saj je drugim mladinskim vodstvom po državi uspelo medijsko preobleči demokratične zahteve iz Slovenije v slovenski nacionalni ekskluzivizem. Od Titove smrti je minilo šele šest let, slovenskim mladincem pa naj bi ta že postal daljna imaginarna preteklost, saj si jugoslovanstva ne želijo več. Kongresni ritual je bil takšen, da delegati iz drugih jugoslovanskih republik počakajo na novo slovensko pobudo, potem pa jo minirajo z množico fraz, ki so demokratičnost sprevračale v slovenskost, slovenske delegate pa v posebneže, ki naj ne bi predstavljali prave slovenske mladine. Vsem tem je Jožef Školč odgovoril takole: »Če govorimo o tem, kaj se dogaja v Sloveniji, moramo najprej poznati njeno zgodovino, potem šele lahko govorimo. Njena zgodovina je boj za njen jezik in kulturo, boj proti vsem, ki so nasprotovali njegovi specifičnosti. Potem se je izkazalo, da nas ne razumejo. To se vidi po tem, da nekateri uporabljajo slušalke. Slovencem tukaj ni treba uporabljati slušalk«.

Čeprav slovenski delegati zgolj ponavljajo znana stališča s kongresa v Krškem, na mnoge to deluje kot strela z jasnega. Ti so svoj revolt proti slovenskim demokratičnim pobudam pojasnjevali z razumevanjem razmer, po katerih naj bi skušali slovenski kvazi-Evropejci Balkancem brati lekcijo iz političnega avantgardizma in demokracije. Celo tisti, ki so bili tem pobudam v Jugoslaviji naklonjeni, so menili, da velja odgovornost za prvi pravi politični spopad dveh porajajočih se političnih konceptov in za neuspeh kongresa porazdeliti med obe strani. Slovenci naj bi preveč poudarjali samostojnost in razlikovanje s svojimi »južnimi sosedi«, te pa je vodila slepa avtoritarna potreba, da izbrišejo kakršnekoli razlike: »Majhne jezikovno-nacionalne afere in zgodbe o srednjeevropski kulturni skupnosti, (ne)razumljeni Laibach in podobni pojavi, manifestacije Alpe-Jadran, neznansko visok standard, Bosanci, bližina tako imenovanega Zahoda so skupaj z nezadostnimi in ad hoc poročanji o dogajanjih v naši republiki 'na sončni strani Alp' pripomogli k temu, da se vsega, kar je slovenskega, že na začetku lotevamo s predsodki«, je zapisal beograjski časopis NON in dodal, da bi lahko slovenskim kongresnim predlogom zamerili vse, razen nacionalne pobarvanosti.

Poučeno s to izkušnjo ožje vodstvo ZSMS jeseni leta 1986 največ časa posveti razmerju med slovensko in jugoslovansko mladinsko organizacijo, skozi katero se reflektira možna prihodnost Jugoslavije. Slednje niti ni toliko nenavadno, saj se konflikti, začeti na zveznem mladinskem kongresu v Beogradu, le še poglabljajo, skozi razmerje med slovensko in zvezno mladinsko organizacijo pa se jasno odraža siceršnja zagata jugoslovanskega (kon)federalizma in unitarizma. ZSMS je formalno še vedno del političnega sistema, vendar vse bolj drsi v nekakšno dvojno opozicijo: po eni strani se v Sloveniji sooča z nosilci retrogradnih političnih tendenc predvsem v Partiji, kar svobodomiselnost ZSMS vse bolj poriva v vode nekega »neurejenega liberalizma anarhične sorte«; po drugi strani pa s svojim demokratizmom in nacionalno ozaveščenostjo drvi v ostre spopade s centralistično (in vse bolj pro-srbsko) naravnanim vodstvom ZSMJ kot delom zvezne državno-partijske nomenklature. V Sloveniji si novi šef Partije Milan Kučan ni mogel privoščiti, da bi – kot se je to delalo še v primeru Janševe odstranitve iz vodstva ZSMS leta 1983 – slovensko mladinsko vodstvo prisilil k odstopu. Jasno mu je bilo, da bi bil potem kaj hitro na vrsti sam: zadovoljil se je s političnimi pritiski v obliki »razgovorov« s posamezniki ali s celotnim slovenskim mladinskim vodstvom. Na jugoslovanski ravni pa je konflikt segal prav v korene razlogov obstoja te države: ZSMS je prisegala na demokracijo, pluralizem in samostojnost republiških mladinskih organizacij, kar je še bolj razdražilo zvezno mladinsko vodstvo, ki je s svojimi nedemokratičnimi postopki vsiljevalo monolitnost ter folkloro bratstva in enotnosti.

V vodstvu ZSMS sklenejo, da se ta politična organizacija ne sme pustiti spraviti na stranski tir in bo zato nasprotovala centralizaciji nekega imaginarnega skupnega jugoslovanskega političnega prepričanja. Iz Beograda so sledili pozivi k odstranitvi slovenskega mladinskega vodstva in k političnemu obračunu z nosilci »protisocialističnih idej«. Slovenska Partija, ki ji je Beograd še lahko žugal, naj uredi to zadevo z mladino, se je pognala v nekoliko komično kampanjo »idejnega boja«, v kateri je želela znova vzpostaviti transmisijski mehanizem »vodilne idejne sile« in skrbniško privzeti ponovno politično pokroviteljstvo. Vsak takšen poskus je bil že vnaprej obsojen na propad – prej nasprotno, odpiral je nove prostore spopada za demokratizacijo. Tako je Janez Janša tudi po politični odstranitvi iz vodstva ZSMS nadaljeval problematizacijo vloge in koncepta JLA. V jeseni 1986 v njegovi redakciji izide posebna številka Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) na temo enakopravnosti jezikov v oboroženih silah. Janša stoji na stališču, da ne obstajajo več nikakršni razlogi, ki bi opravičevali izjemnost srbohrvaškega jezika, zato poziva, da se v postopku spreminjanja jugoslovanske ustave ta izjema odpravi. Ta zahteva je že v slovenskem prostoru deležna diskvalifikacij, da gre za »etnično čisto JLA«, slovenskemu partijskemu vodstvu pa se to vprašanje »sploh ne zdi pomembno«. Odnosi z JLA se začnejo še bolj resno zapletati, ko predsedstvo ZSMS 1. oktobra 1986 sproži pobudo za civilno služenje vojaškega roka. Skoraj istočasno predsedstvo zvezne Partije in države izdata skupno poročilo o proti-komunističnih silah in prodirajoči »meščanski desnici« v ZSMS. Jugoslovanska državno-partijska elita, ki se sicer ni mogla sporazumeti skoraj o ničemer več, je bila enotna vsaj na eni točki: da so v državi sovražne sile in da je proti njim treba ukrepati. (se nadaljuje)



Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed