Še v času admirala Mamule, v prvi polovici leta 1988, stečejo priprave za državni udar.

Nenehna grožnja vojaškega udara in afera JBTZ

Še v času admirala Mamule, v prvi polovici leta 1988, stečejo priprave za državni udar.

Ker so po armadni oceni nacionalistična gibanja spodbujena in vodena iz same Partije, Mamula zagovarja stališče, da JLA ne more ostati znotraj kasarn, temveč mora armada nastopiti na odprti politični sceni. Omahovanje svojega naslednika generala Kadijevića, da bi državni udar dejansko izvedel, bo Mamula pozneje obžaloval: »Vojaško vodstvo JLA nosi odgovornost, ker ni izvršilo državnega udara. Namesto tega je dovolilo, da nacionalistični voditelji in separatistično obnašanje dveh zahodnih republik porinejo JLA v roke velikosrbskega nacionalizma, ki je Armado brezskrupulozno izkoristil v mednacionalni vojni in na koncu zavrgel«. Ob dogajanju v Sloveniji Mamula od Kadijevića terja, da mora armada »prevzeti neposredno odgovornost za vodenje države«. Slovenski »demokratični avantgardizem« po njem slabi federacijo in kaže na visoko stopnjo indoktrinacije slovenskega naroda, ki je še posebej globoko prodrla v gene mladih Slovencev. Prva skrb mora zato biti namenjena zaustavitvi slovenskih namer po razbijanju Jugoslavije: demokratična gibanja so prevedena v nacionalistična, zavzemanje za večjo slovensko suverenost pa v secesionizem. Ko je to storjeno, je sklep neogiben: v kolikor se skupna država načne na kateremkoli koncu, je razpad Jugoslavije neizbežen. Slovenske zahteve so za Mamulo, ki tudi po svojem umiku z vrha JLA ostane siva eminenca armade, tiste vrste skrajnost, ki bodo vsej državi pokazale nujnost armadnega posega: »Nemoč ZKJ in jugoslovanskega državnega vodstva, izražena v preteklih letih z oblikovanjem Srbije in Slovenije na dveh popolnoma zoperstavljenih stališčih glede prihodnosti državne ureditve in obstoja jugoslovanske državne skupnosti, nas je pripeljalo do sklepa, da bo vojaški udar neizogiben«. 


Tako admiral Mamula kot general Kadijević sta v času »afere JBTZ« in ljubljanskega procesa pred vojaškim sodiščem torej odločena, da armada brani Jugoslavijo in socialistično samoupravljanje tudi za ceno državnega udara. K temu ju prepričujejo tudi tuji diplomati, ki v en glas sporočajo, da ne bi nikoli podprli idejo o Sloveniji izven Jugoslavije. Celoten Zahod se strinja, da je JLA kot enotna jugoslovanska armada edina sila, ki je sposobna razrešiti krizo v Jugoslaviji, dogodke v državi pa spraviti pod nadzor. Tako »proti rušilnim silam v Sloveniji« prične KOS nameščati »požig Reichstaga« - priprtje Janše, Borštnerja, Tasiča in Zavrla – ki bo povod za nastop tankov po ljubljanskih ulicah. Admiral Mamula, ki operativno pripravi načrt državnega udara – začenši s Slovenijo – ne podvomi niti za trenutek: ne glede na to, da bi na Zahodu verjetno formalno vojaški udar obsodili, bi se z njim hitro sprijaznili. Zadeva je bila odločena: »Tveganje je moralo biti vgrajeno v samostojen nastop Armade. Osebno sem ga bil pripravljen prevzeti«. Ko Mamula posle preda novemu zveznemu obrambnemu ministru, generalu Kadijeviću, mu ta obljubi, da se v armadi in državi ne bo nič zgodilo brez admiralovega sodelovanja. Kadijević je imel edini v rokah celoten Mamulin načrt za državni udar. A tega je hotel najprej izpeljati skupaj z jugoslovanskim državnim predsedstvom kot vrhovnim poveljnikom. Šele če to ne bi šlo, potem bi v akcijo stopila JLA sama, saj mora armada ukrepati, dokler ni prepozno. V naslednjem obdobju bo JLA dejansko izvajala »tihi«, »mehki« državni udar: ne le z aretacijami in sodnimi procesi, temveč tudi z vsakodnevnimi političnimi pritiski, vojaški premiki in nenehno grožnjo z vojaškim posredovanjem.

General Kadijević ves čas deluje v skladu z načrtom admirala Mamule o samostojnem političnem nastopu JLA in državnem udaru, le da nekoliko bolj previdno – končno tudi zato, ker živi vseskozi v strahu pred admiralom, ki bi lahko zahrbtno izvedel udar mimo njega. Mamula je v ozadju namreč ohranjal izredno močno podporo predvsem »projugoslovansko« orientiranega oficirskega kadra, medtem ko se general Kadijević kmalu po prevzemu funkcije – sočasno z »afero JBTZ« – politično povezuje z Miloševićevo »proti-birokratsko revolucijo«. Milošević in Kadijević se kmalu dogovorita o političnem in vojaškem angažiranju JLA v razpletanju jugoslovanske krize na velikosrbskih pozicijah. Kot bomo videli, bo šla stvar tako daleč, da bo Kadijević v reševanju Miloševića marca 1991 odšel v Moskvo po podporo za državni udar. Razpadajoča Sovjetska zveza in njena armada je k sreči nista bili več zmožni dati, za to se bo načrt A spremenil v načrt B: namesto celotne Jugoslavije pod velikosrbsko hegemonijo se armada spoprime z izvajanjem načrta Velike Srbije. To pa bo s seboj prineslo tektonski premik v strateškem položaju Slovenije. Nenehno grožnjo z državnim udarom v zadnjih letih obstoja Jugoslavije zamenja strategija »izganjanja« Slovenije iz Jugoslavije. V nasprotju z Mamulo se Kadijević z Miloševićem dogovori, da velja severozahodno republiko »vreči ven iz Jugoslavije«, saj bo »izključitev iz SFRJ za Slovenijo najhujša kazen« (Borisav Jović). Čeprav se že leta 1988 armadni vrh nagiba na Miloševićevo stran, je zanimivo, da se še pod Mamulo armada ponuja tudi Kučanu, da skupaj obračunajo z Miloševićem, zatem pa tudi predsedniku predsedstva zvezne Partije Šuvarju, če misli »odločno« ukrepati. Kučan že jeseni 1987 zavrne, da bi slovensko politično vodstvo v sodelovanju z armadnim vrhom in admiralom Mamulo zaustavilo Miloševićev pohod. Sicer pa Kučanu armadni vrh nikoli ni preveč zaupal, ker ga je poleg ostalega sumil za tajno zavezništvo z Miloševićem. To naj bi se pozneje jasno izkazalo v dogovoru slovenskega in srbskega voditelja januarja 1991, da »gre Slovenija lahko iz Jugoslavije« (Milošević) in da »morajo vsi Srbi živeti v eni državi« (Kučan).

Kadijevićev podaljšani »samoupravni« državni udar poteka vse do pomladnih mesecev leta 1990, ko general marca – po propadlem 14. kongresu zvezne Partije in množičnih demonstracijah opozicije na beograjskih ulicah – pokliče admirala Mamulo v generalštab z besedami, da je »nastopil čas, da skupaj delava na dogovorjenem načrtu državnega udara«. Čeprav Mamula prepričuje Kadijevića, da je potrebno udariti, dokler ni prepozno in prevzeti tveganje, klasični državni udar tudi pozneje ne bo izveden. Mamula ta paradoks pripisuje dejstvu, da Kadijević ni bil general odločitve, ni verjel v sposobnosti JLA, da izvede državni udar, predvsem pa je bil pod Miloševićevim vplivom prepričan, da v Jugoslaviji ni potrebno zadrževati narode, ki tega nočejo; bolje je ustvariti novo državno tvorbo, v kateri bodo v eni državi živeli vsi Srbi. Mamula nasprotno do konca verjame, da je treba ohraniti celovito Jugoslavijo in v ta namen namesto razpadle zvezne Partije organizirano novo Zvezo komunistov-gibanje za Jugoslavijo. V tej nekaj let trajajoči seriji poskusov državnega udara Mamula zadnjič svoje sile napne 24. junija 1991, dan pred razglasitvijo slovenske samostojnosti. Odloči se za posredovanje med predsednikom zvezne vlade Markovićem in generalom Kadijevićem, da bi v Sloveniji skupaj izvedli vojaški »proti-udar«. V tistem trenutku Slovenijo »reši« Milošević: Kadijeviću preprosto prepove večje angažiranje JLA v Sloveniji, ker bodo prihodnje meje »tretje« Jugoslavije začrtane na zahodni etnični meji Srbov na Hrvaškem. Armada se mora navkljub Mamulinem poskusu »totalnega odgovora« Sloveniji z Miloševićevim izsiljevanjem umakniti na te meje. Če tega ne bi storila, bi Srbija oblikovala svoje lastne oborožene sile, JLA pa prepustila usodi.

Armada se je v procesu proti četverici obnašala kot slon v trgovini s porcelanom in delala napako za napako – predvsem pa ni bila pripravljena popuščati. Povsem kafkovsko sojenje je Slovenijo vodilo – tudi uradne strukture, ki so pričele blago in ne preveč glasno protestirati – še korak proč od Jugoslavije. Na zadnji dan sojenja, 27. julija 1988, pred vojaškim sodiščem na Roški cesti v Ljubljani demonstrira približno 15.000 ljudi. Izrečene so zaporne kazni in izgledalo je, da je pravna bitka izgubljena. Toda Odbor, ki je obljubil, da bo spodbijal nelegalno sodbo, je medtem narastel v množično gibanje s sto tisoč člani, v fenomen, ki ga Slovenija v svoji politični zgodovini ni nikoli poznala. Celo partijski šef Kučan je moral ob teh dejstvih izjaviti, da »Slovenci ne morejo pristati na nobeno državo, kjer nimajo zagotovljene pravice do enakopravne uporabe materinščine in kjer ne bi bile zagotovljene svoboda, suverenost in enakopravnost«. Takšne izjave so armadni vrh navajale h govoru o grožnjah Jugoslaviji, saj v Sloveniji ni prave partijske akcije. Mlačni in neprepričljivi odzivi slovenske Partije naj bi vzpodbujali vse širšo nacionalistično in separatistično evforijo: po armadnih ocenah bodo metodam specialne vojne sledile odkrite sabotaže, gverilski napadi in prevrat. Odbor je s tem, ko je branil četverico, branil tudi »slovensko pomlad« in – paradoksno – tudi vladajočo pozicijo slovenske Partije. Brez množične mobilizacije demokratične civilne družbe bi se scenarij vojaškega udara končal z represivnim obračunom s slovenskim političnim vodstvom. S krepitvijo zagovornikov represivnega preseganja konfliktov in centralističnih tendenc zveznega aparata je tudi vrhu slovenske Partije postajalo jasno, da je vprašanje slovenskega procesa demokratizacije tesno povezano z vprašanjem nacionalne suverenosti. Vodja Odbora Igor Bavčar to konec septembra 1988 izrazi z besedami, ki šokirajo večji del slovenske javnosti: »Vprašanje samostojnosti Slovenije je samo še vprašanje generacij«.

Miloševićeva falanga je zavračala vse predloge za pomilostitev četverice, saj je bila na vrhuncu mitingarskega gibanja: 19. novembra se na ustju Save in Donave v Beogradu zbere milijonska množica, ki jo iz vse Srbije zbobna skupaj Miloševićev propagandni aparat in tajna policija. Prizorišče spominja na vse prejšnje mitinge: velikosrbski hegemonizem, zahteve po centralizaciji in unitarizaciji Jugoslavije ter grobi napadi na Slovenijo. Predsednik srbskih borcev Mihajlo Švabić gre v teh najdlje, saj verbalno nažene Slovence iz Jugoslavije - v avstrijski Gradec ali ameriško Philadelphijo: naj se Slovenci izselijo iz Jugoslavije, vendar ozemlje Slovenije in vsa slovenska lastnina ostaja jugoslovanska. Dva dni po velikosrbskem mitingu se v organizaciji Odbora – prvi shod je potekal kot javna seja predsedstva ZSMS – v Ljubljani zbere okrog deset tisoč protestnikov, ki nasprotujejo odhodu četverice v zapor in zahtevajo suverenost slovenske države. Kot zadnji govorec na zborovanju nastopi Janez Janša: »S suverenostjo ne bi smeli barantati. Suverenost je oblast nad svojim ozemljem in nad svojimi ljudmi. Oblast, ki ima samo to pristojnost, da lahko na koncu postopka zapre državljane, ki jih obsodijo drugi, po vrhu vsega še v svojem jeziku, ni suverena. Lahko govorimo o delni ali omejeni suverenosti, nikakor pa ne o suverenosti kot taki«. Jugoslovanska ideja je še v obtoku: Janša vidi močno Jugoslavijo takrat, ko »bodo močni vsi njeni narodi«.

Tok dogodkov pa je vodil v drugo smer: povečevanje pristojnosti federacije in krepitev unitarističnega srbskega nacionalizma je prej napovedovalo zoženje pristojnosti republik, frustracije drugih narodov in dezintegracijo ali prisilni vojaški jopič. Prevladujoča je postajala tista interpretacija določil temeljnih načel jugoslovanske ustave iz leta 1974, ki v njih ne vidi pravice do samoodločbe in odcepitve narodov Jugoslavije, temveč naj bi šlo zgolj za opis nastanka Jugoslavije – narodi so to pravico imeli pred ustanovitvijo zvezne države, ob združitvi pa so to pravico izčrpali in je ta ugasnila. Slovenska Partija na unitaristično-centralistični koncept ni pristajala, predstavnike opozicijskega Odbora pa je zmerjala, da se ogrevajo za separatistično-nacionalistični koncept. Kandidat za predsednika slovenskega predsedstva Janez Stanovnik jasno izrazi politiko statusa quo: »Sem proti razcepitvi Jugoslavije, nisem pa proti pogovorom o čemerkoli, torej tudi pogovoru o redefiniranju interesov. Slovenci so prvič v svoji zgodovini dobili nacionalno državo in izhod na morje, prvič so bili na varnem v Jugoslaviji. Majhna Slovenija, ki bi bila ločena od Jugoslavije, ne bi imela nikakršnih možnosti. Če bom izvoljen za predsednika predsedstva, bom v svojem pozdravnem govoru najprej poudaril – za Slovenijo obstaja samo jugoslovanska alternativa«. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed