V evropskih političnih in diplomatskih krogih je završalo, ko je nemški zunanji minister ostro javno obtožil JLA, da se ji je v Sloveniji "utrgalo".

Nemška podpora Sloveniji v odločilnem trenutku

V evropskih političnih in diplomatskih krogih je završalo, ko je nemški zunanji minister ostro javno obtožil JLA, da se ji je v Sloveniji "utrgalo".

Na seji slovenskega predsedstva je Milan Kučan poročal o ponovnem nočnem sestanku z evropsko trojko v Zagrebu, katere cilj je bil spraviti armado nazaj pod civilni nadzor. Trojka Evropske skupnosti je krepko pritisnila na slovensko delegacijo - poleg Kučana so v njej bili še ministra Rupel in Kacin ter šef kabineta predsednika Šiftar - da deblokira vojašnice, v katere se naj z orožjem vred vrnejo enote JLA. Nizozemski zunanji minister Van den Broek je zamrznitev osamosvojitvenih aktov razlagal kot vrnitev na stanje pred 25. junijem 1991, govoril o novi ustavni ureditvi Jugoslavije in grozil, da bo Bruselj opustil posredovanje, če Slovenija zavrne evropske predloge. Kučan mu je odgovoril, da se je Slovenija na zasedanju skupščine na te že pozitivno odzvala, ur pa ni več mogoče zavrteti nazaj pred 25. junij. Zavzel se je še za prihod evropskih opazovalcev, saj je armada postala avtonomna ustanova, ki ni več nikomur odgovorna. Italijanski zunanji minister de Michelis je skušal zmanjšati pomen moratorija na samostojnost Slovenije in je Ruplu zaupno dejal: "Poslušaj, moratorij bo trajal tri mesece, potem lahko storite, kar hočete. Nihče ne dvomi o tem, da bo Slovenija samostojna država, Hrvaška pa je resen problem". Po Kučanovi oceni sestanek ni prinesel kaj bistveno novega, kajti Evropi ni povsem jasno, kako bi ravnala. Njegov vtis je bil, "da jih motimo, pred njihovim pragom se nekaj kadi, ne vedo pa čisto natančno, ali je eksplozivno ali ni. To jih moti in bi čimprej radi spravili stran in naj že enkrat za boga svetega zastopimo, da imajo oni druge probleme". V evropska prizadevanja se je s strani vključil tudi nemški zunanji minister Genscher, kar je slovenskemu vodstvu dalo nekaj več upanja: v posebni izjavi ga je poleg naporov evropske trojke podprl kancler Kohl in pristavil, da Jugoslavije ni moč obdržati skupaj s silo. Nemčija je prepričana, da mora biti spoštovana demokratično izkazana volja posameznih jugoslovanskih republik. Genscherjevo delovanje na teh izhodiščih je znotraj evropske diplomacije do neke mere nevtraliziralo van den Broekovo naravnanost k ponovni vzpostavitvi Jugoslavije. 


Ko je proti večeru tega dne v Slovenijo prišel nov ultimat armade, ki je napovedoval drugo fazo poskusa JLA, da pokori Slovenijo, je slovenski politični vrh - še posebej Drnovšek, Kučan, Bučar, Rupel in Peterle - še bolj intenziviral kontakte s političnimi prvaki evropskih držav. Dopovedovali so jim, naj vendar že nehajo podpirati enotno Jugoslavijo, saj je ravno ta refren eden poglavitnih motivov za nadaljevanje agresije na Slovenijo. Nekateri med naštetimi slovenskimi politiki so k temu pridodali še informacijo, kako v slovenskem političnem vodstvu obstaja delitev na "jastrebe" in "golobe", med prvimi pa se odlikujeta predvsem Janša in Bavčar, ki do armade vodita preveč nepopustljivo politiko in jo hočeta ponižati. V tem je tičal razlog za kratko, a hudo politično krizo v slovenskem vodstvu, ki bo izbruhnila naslednjega dne, 2. julija. Dotlej je zunanji minister Dimitrij Rupel delo političnega vrha ocenjeval v presežnikih: "Slovensko vodstvo je med vojno res dobro delovalo. Imeli smo potrpežljivega koordinatorja v Kučanu, dva drzna in zvita operativca v Janši in Bavčarju, stratega v Bučarju; Drnovšek in Peterle sta napela vse strankarske in osebne zveze, pri čemer je bil prvi dragocen informator o beograjskih razmerah; jaz sem skrbel za sistematično informiranje tuje javnosti in vzdrževal redne stike z več tujimi vladami; Kacin je masiral (domače in tuje) novinarje v Ljubljani". Po strankarskih linijah so slovenske parlamentarne stranke preko svojih sestrskih strank vzpodbujale razpravo o vojni v Sloveniji in jugoslovanski problematiki v parlamentih evropskih držav, vrhove evropskih strank obveščale o agresiji in jih vzpodbujale k organizaciji protestnih demonstracij proti nasilju in v podporo samostojni državi Sloveniji, ki ji je treba priznati pravico do samoodločbe in osamosvojitve. Ko se je pojavila nevarnost napada JLA na JE Krško, so predvsem Zeleni Slovenije alarmirali svetovno javnost o morebitnih posledicah in katastrofi, ki bi jo tak napad povzročil. Prišteti pa velja še tisoče Slovencev po svetu, manjšine, delavce, izseljence in vse druge, ki so na agresijo odgovorili s spletom civilno-družbenih akcij, da bi pritegnili pozornost tuje javnosti in političnih elit.

Armada je 2. julija dokončno izgubila bitko za mednarodno javnost: nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher - s katerim je bil predsednik Milan Kučan ves čas v neposrednem telefonskem stiku - se je odločil, da tega dne obišče Ljubljano. Na vlak za slovensko prestolnico je vstopil v avstrijskem Gradcu in poročila o novih spopadih v Sloveniji so ga dosegla v trenutku, ko je prečkal slovensko-avstrijsko mejo. Notranji minister Igor Bavčar je dogodke opisal takole: "Genscherjev obisk je imel vrhunski pomen v smislu moralne podpore, kajti sleherni stik ali komunikacija s pomembnimi politiki iz drugih držav sta pomenila priznanje in nas legitimirala. Kar zadeva Genscherjev obisk, je prišlo pri prečkanju predora do incidenta, oglasil se je alarm in vlak so potegnili nazaj na avstrijsko stran. Da bi pomirila Genscherjevo spremstvo, mu je naša policija pokazala orožarno protiletalske zaščite, ki je bila na vlaku. To jim je zadoščalo za to, da so se dokončno odločili, da ne gredo v Ljubljano". V evropskih političnih in diplomatskih krogih je završalo, ko je nemški zunanji minister ostro javno obtožil JLA, da se ji je v Sloveniji "utrgalo" in se je za to, da bi obdržala pozicije moči starih struktur, znebila vsakršnega političnega nadzora.

K temu so svetovni mediji prilepili še Kučanovo izjavo, v kateri se kot voditelj majhnega evropskega naroda, ki ga grobo naskakuje komunistični militaristični monolit, obrača na mednarodno skupnost z besedami, da glede na razpoložljive informacije iz Beograda "vsak trenutek pričakuje brutalen napad". Britanski zunanji minister Douglas Hurd je podprl Genscherja in v spodnjem domu britanskega parlamenta izjavil, da je JLA pospešila razpad Jugoslavije. Italijanska vlada je napovedala, da bo "ukrepala solidarno" s Slovenijo in Hrvaško, če JLA ne bo spoštovala premirja. V ZDA je predsednik senatnega odbora za zunanje zadeve Clairborne Peel pozval predsednika Georga Busha, naj podpre neodvisnost Slovenije in Hrvaške, če jugoslovanska "renegatska vojska ne bo ustavila svoje malopridne agresije". Vodja republikancev je šel še koral dlje in ameriškemu predsedniku predlagal, naj Beograd "pripravi do tega", da bo "zaustavil svoj nasilni obračun z demokracijo in človekovimi pravicami".

Že navsezgodaj se je pri Krakovskem gozdu začel spopad med enotami Teritorialne obrambe in JLA: vojaška letala so raketirala barikade in z rušilnimi ter kasetnimi bombami bombardirale slovenske položaje. Po odločnem odgovoru so tekom dneva navkljub močni zračni podpori enote JLA pobegnile, bojna sredstva pa so bila zaplenjena. V Ljubljani se je spet oglasil zračni alarm: vojaška letala so nad slovenskim glavnim mestom prebijala zvočni zid, eden od Migov pa je streljal na Ljubljanski grad. Na tleh so se vdajale še zadnje obmejne stražnice, druge enote JLA so bile ali onesposobljene ali obkoljene, toda general Adžić je iz Beograda grozil s silovitim obračunom. Načelnik republiškega štaba Teritorialne obrambe major Janez Slapar je novemu načelniku 5. vojaškega območja generalu Avramoviću - ta je zamenjal po generalštabu preveč "mehkega" generala Kolška - poslal predlog za vzpostavitev premirja, ki je bil takoj zavrnjen. Še več - Avramović je dal odstraniti s položajev še zadnje slovenske generale in oficirje v JLA, vsi ostali pa so bili odslej obravnavani kot dezerterji. Armada je ob letalski podpori na več krajih (Dobova, Ormož, Ljutomer, Bregana, Šentilj, Postojna in Vrhnika) poskušala s tankovskimi prodori, a Teritorialna obramba je te zaustavila.

Do konca dneva je bila večina meje in mejnih prehodov - med njimi tudi Šentilj, kjer je Teritorialna obramba uporabila zaplenjene tanke - ponovno pod slovenskim nadzorom. Skratka, slovenske oborožene sile drugega vala agresije niso pričakale nepripravljene, pri tem pa so štabi izhajali iz ocen bojnega delovanja armade v prvi fazi agresije. Iz teh je sledilo, da je JLA "naravnost diletantsko uporabljala" svoje oklepne enote, saj je izhajala iz napačne ocene nasprotnika in zgrešenih ali pomanjkljivih obveščevalnih podatkov. Armadni vrh je predpostavljal, da ima dobre vojake, medtem ko so Slovenci "mlakonje i ne vole vojsku i borbu". Tako so generali podcenili pripravljenost in usposobljenost slovenske Teritorialne obrambe ter policije, na svoje neuspehe pa so se odzvali nepremišljeno in maščevalno: izrazito naglašena maščevalnost vojaškega letalstva naj bi bila povezana z delovanjem novega pomočnika načelnika generalštaba za vojno letalstvo, generalpodpolkovnika Ivana Hočevarja, katerega je slovenska oblast zaradi lojalnosti Beogradu jeseni 1990 odstavila. Rezultat: armada je navzlic izraziti premoči v bojni tehniki doživela popoln neuspeh in ni dosegla nobenega zadanega cilja. Agresija je bila do 2. julija začasno prekinjena z namenom, da se enote JLA popolni s svežim enonacionalnim moštvom. Naslednji udar bo po pričakovanju imel radikalen cilj - popolno okupacijo Slovenije, začenši z angažmajem dveh bojni ešalonov ter rezerve in zračnimi desanti na Trojane, Ljubljansko kotlino in Postojnska vrata.

Slovenija je bila 2. julija 1991 zavita v zavijanje siren, detonacije letalskih bomb in tankovskih granat, vendar so enote Teritorialne obrambe silovito odvračale in pri tem bile tako uspešne, da so se v republiški koordinaciji bali kašnega novega premirja. Pred ustavitvijo ognja so hoteli dokončati svoje delo, zato so poveljnike Teritorialne obrambe na terenu priganjali k čim hitrejšim akcijam. Armada je na tleh izgubljala vsak nadzor nad Slovenijo, zato se je še bolj lotevala letalskih napadov. Ko je notranji minister Igor Bavčar v Zagreb poklical generala Avramovića in ga vprašal, če so ti letalski napadi način, kako si JLA razlaga premirje, se ta ni dal zmesti: "Nismo mi ni počeli". Še zmeraj je zavračal pogajanja in skorajda zahteval kapitulacijo Slovenije. Resnica je bila drugačna: vsepovsod je Teritorialna obramba prešla v protiofenzivo in obrambni minister Janez Janša je bil prepričan, da bi ta dan bila armada povsem poražena, če bi Slovenija imela učinkovito protiletalsko orožje. Namero pohiteti je imela tudi armada: nad Slovenijo je skušala prevzeti nadzor, preden bi ji na novo vzpostavljeno zvezno predsedstvo z Mesićem na čelu vsililo svojo politično voljo. Načelnik generalštaba JLA general Adžić je prevzel neposredno vodenje oboroženega posredovanja v Sloveniji. Javnost je obvestil, da bo armada tolkla "vsiljeno" vojno - ki mora biti "kolikor mogoče kratka" - toliko časa, dokler države ne spravi pod svoj nadzor, ob tem pa grajal zvezno vlado, ki se trudi obrzdati JLA. Iz Beograda je proti severozahodu ob navdušenem pozdravljanju prebivalcev srbskih vasi krenila dolga kolona 80 tankov in oklepnih vozil. Konvoj ni nikoli prispel do Slovenije in njegov namen je dokončno pokazal, da so generali - še posebej prosrbski Kadijević v primerjavi s projugoslovanskim Adžićem - pokleknili pod Miloševićevim pritiskom: ta jih je iz maščevalnega pohoda v totalno vojno s Slovenijo preusmeril na položaje, kjer si je zamislil novo mejo med Veliko Srbijo in Hrvaško.

Tega takrat Ljubljana še ni vedela, zato se je ob besedah Adžića, ki jih je sporočil v svojem nastopu na beograjski televiziji, pripravljala na najhujše: "Vsakomur je znano, s kakšno nalogo so enote JLA pred nekaj dnevi krenile v Slovenijo. ...Tako omejeni cilj in nalogo smo kljub številnim oviram in odporu opravili v dobrih 24 urah. Takoj zatem smo javno sporočili, da prekinjamo premike. To je vodstvo Slovenije izkoristilo, prekršilo dogovorjeno prekinitev ognja in s 36000 oboroženimi ljudmi krenilo v vsestranske, podivjane in najbolj umazane napade na vse, kar je nosilo uniformo in oznako JLA ali imelo kakršnokoli zvezo z njo. Nihče v armadi ni mogel dojeti, da se spopada s takimi, ki Jugoslavijo in JLA sovražijo iz dna duše. Ker smo bili desetletja vzgajani v duhu jugoslovanstva, nismo mogli verjeti, da se lahko toliko zla in mržnje zbere na enem mestu in se pokaže v takih oblikah. Zahrbtni so in brezobzirni. Njihovo ravnanje je kar se da surovo. Nikomur ne prizanašajo, niti mladoletnim otrokom, ženskam in ljudem, ki so bili še včeraj njihovi sosedje. Slovensko vodstvo je posegalo in še posega po najbolj gnusnih zvijačah in prevarah. Hkrati so nas zvezne oblasti nenehno ovirale, ker so zahtevale pogajanja, medtem pa so oni z vsemi sredstvi napadali. V naših vrstah je prihajalo do izdaj, predvsem med Slovenci. Šlo je za velike izdaje, saj so se posamezniki vdali s celotnimi enotami. Očitno so želeli, da bi se ponovilo leto 1941. Nasprotnika bomo prisilili, da bo spoštoval prekinitev ognja in da ne bo več nastopal tako arogantno. Našli bomo tudi tiste, ki se zdaj skrivajo v svojih luknjah. S prevarami in sovraštvom se ne da zmagovati. Zagotovili bomo nadzor in stvari pripeljali do konca". (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed