Sloveniji ni rešitve, dokler se bosta med seboj mlatila levičarski proti-janšizem in desničarsko čaščenje nezmotljivega voditelja.

Ne levo, ne desno, na bolje!

Sloveniji ni rešitve, dokler se bosta med seboj mlatila levičarski proti-janšizem in desničarsko čaščenje nezmotljivega voditelja.

Cerar hvali konsolidacijo vlade v trenutku, ko sta oba koalicijska partnerja penasta zaradi običajne SMC-jevske metode preglasovanja, posamezni vidni člani koalicije pa javno šibajo Cerarjevo vlado, da nima doslej pokazati še nobenih rezultatov, da je brez jasne vizije in potrebne odločnosti. Cerar se hvali, da mu je v državi uspelo zagotoviti politično stabilnost, čeprav je javnomnenjska podpora njegovi vladi in stranki v prostem padu. Cerar se hvali, da je ustvaril dober javno-finančni položaj, čeravno zgolj servisira dolgove z novimi in nima pojma o tem, kako bi Slovenijo odrešil peklenskega dolžniškega primeža. Cerar se hvali, da je Slovenija znova pridobila ugled v tujini, kar naj bi pritegnilo nove tuje investicije – ena ali morda dve novi tujo investicijo so sramotni rezultat triletnega nedela te vlade. Cerar se hvali, da spoštuje svojo proslulo etično mantro o transparentni kadrovski politiki, da bi prikril nov val SMC-jevskega klientelizma, korupcije in nepotizma. Resnici na ljubo bi moral dodati le to, da ne preveč velika rast slovenskega BDP ni posledica vladnih ukrepov, temveč prej zunanjih okoliščin, torej mimo in v nasprotju z vladno (ne)dejavnostjo. Poštenega človeka ob vsem tem zagrabi zavest poraza Slovenije, celo brezupa. Sloveniji ni rešitve, dokler se bosta med seboj mlatila levičarsko zanesenjaštvo podivjanega proti-janšizma na eni strani in desničarsko čaščenje voditelja, ki zna najbolje demonizirati »komunistične« Murgle na drugi. Obe navedeni drži sta izraz zakasnelosti nacije, bolezni slovenske družbe, ki od časa demokratične revolucije in osamosvojitve na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja zgodovino lovi le še za rep. Arhaična slovenska levica in desnica (levica mnogo bolj) sta vzrok za gospodarsko katastrofo, ki jo nadaljujeta kot varuha propadlega slovenskega – tovarišijskega ali domačijskega – kapitalizma. Janšisti v SDS in kučanovci v SMC se ne izključujejo, marveč se vzajemno dopolnjujejo; ne gre za antipoda, ampak za enojajčna dvojčka. Ljudstvo je dajalo podporo zdaj enim zdaj drugim (levici mnogo bolj) in se samo-kaznovalo za to, da po osamosvojitvi ni nadaljevalo in gnalo naprej demokratične revolucije, da bi uveljavilo vse elemente svobodne odprte družbe in blaginje. Zdaj je čas, da to zgodbo končamo. Ne volimo staro levico in desnico, volimo novo sredino, da nam bo vsem bolje. 



Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.

0 0
Feed