Oklepni transporter JLA, izdelan v mariborskem TAM-u, je pred vojašnico brezobzirno zapeljal čez Josefa Šimčika in ga povozil do smrti.

Napad jugo-vojske na učni center v Pekrah

Oklepni transporter JLA, izdelan v mariborskem TAM-u, je pred vojašnico brezobzirno zapeljal čez Josefa Šimčika in ga povozil do smrti.

Predsedstvo Slovenije je tajni seji 15. maja 1991 sprejelo obrambne in varnostne smernice za zavarovanje slovenske osamosvojitve, ki jih je predložil obrambni minister Janša, na podlagi katerih so začeli stalno delovati centri za obveščanje, okrepljeno je bilo varovanje državnih institucij, uvedeno dežurstvo v državnem operativnem centru, določeni načrti za blokado infrastrukturnih objektov armade in za oviranje manevrov enot JLA z uporabo Teritorialne obrambe, urejen sistem za racionirano preskrbo itd. Kučan je ugotavljal, da je vse bolj realna enostranska uresničitev plebiscitne odločitve, kajti druge različice - sporazumna razdružitev, konfederacija, prehodni režim ob minimalnem delovanju federacije - so padle v vodo. Ker je temu tako, velja v tednu med 19. in 26. junijem določiti datum, ko bo razglašena samostojna Slovenija. Da bi bila dosežena čim višja stopnja politične enotnosti, je Kučan predlagal, naj se do osamosvojitve iz parlamentarne procedure umakneta zakona o lastninjenju in denacionalizaciji, "pa tudi tiste manjše praske, ki prihajajo do izraza v skupščini in ki kvarijo razpoloženje in resnost na tem temeljnem projektu". Opozorilo je bilo še kako na mestu: v skupščini se je vedelo, da 26. junij bo, če pa se bo ta dan zgodilo kaj zgodovinskega, natančno ni vedel nihče. To pa političnih strank in njihovih frakcij ni v ničemer motilo, da ne bi ta datum izrabljale kot alibi za to ali ono politično potezo. Nekateri poslanci LDS so očitali, da je sam plebiscit najprej služil oživitvi politične pobude Demosa, ki je začela nevarno ugašati, ko porabljenemu predvolilnemu strelivu ni - razen najbolj zagrizenih pristašev strank Demosa - nihče več verjel. 


Predsednik skupščine France Bučar je poslancem predlagal sklep: "Republika Slovenija je dolžna, da se na podlagi plebiscitnega rezultata najkasneje s 26. junijem odcepi od Jugoslavije, ...ker skupščine drugih republik, razen Hrvaške, niso reagirale na resolucijo slovenskega parlamenta o sporazumni razdružitvi". Toda predsednik liberalnih demokratov Jožef Školč je Bučarju razlagal, da njegov sklep ni utemeljen: zanj sklep pomeni ultimat, ne pa nadaljevanje postopne politike majhnih korakov, pogajanj in kompromisov. Ker Slovenija nima realne moči, mora priti do izraza sposobnost za kompromis. Toda čas za kompromis se je nepreklicno iztekal: 17. maja je poveljnik 5. vojaškega območja general Kolšek v telefonskem razgovoru predsedniku slovenske vlade Peterletu ukazal zapreti oba učna centra slovenske Teritorialne obrambe, ki sta pred dnevi začela delovati v Pekrah pri Mariboru in Igu pri Ljubljani. Akcijo je iz Beograda vodil general Adžić, katerega zamisel je bila, da armada zaostri položaj, zahteva pogajanja in izsili popuščanje slovenskega vodstva. Obrambni minister Janez Janša je dal za zavarovanje učnih centrov takoj vpoklicati dve protidiverzantski četi, na novinarski konferenci 20. maja pa povedal, da se Slovenija trudi, "da bi razdruževanje potekalo sporazumno in brezkonfliktno". Napovedal je, da bodo do 26. junija končane vse priprave za zavarovanje prevzema efektivne oblasti v Sloveniji: "Če bomo glede tega koraka politično enotni, to je sedaj najpomembnejše, ga ne more nihče več preprečiti".

23. maja 1991 se je aktivnost enot JLA v Sloveniji izredno povečala in ceste so bile polne vojaških tovornjakov, ki so iz skladišč oklepnim oddelkom dovažali borbene komplete streliva. Vojaki Teritorialne obrambe so v bližini učnega centra ujeli dva izvidnika JLA, ki so ju po ugotovitvi identitete izpustili. Malo po poldnevu je pred učni center v Pekrah prispela posebna enota s šestimi oklepnimi transporterji (pozneje se jim pridruži še sedem tankov) in z napolnjenim orožjem zahtevala izročitev slovenskih vojakov, ki so ujeli njihova pripadnika. Armada je želela poslati še pehotno okrepitev, a meščani Maribora so jih z blokado prisilili k umiku nazaj v vojašnice. Slovenska policija je spremljala vsak premik vojaških vozil in aktivirana je bila specialna brigada Teritorialne obrambe. Zdaj je armada usmerila pritisk na vodstvo mariborske občine, da bi dosegli razdor med Mariborom in Ljubljano in bi štajerska prestolnica terjala ukinitev učnega centra, ki prinaša same konflikte. Začeli so se pogovori med predstavniki JLA in mariborsko županjo Magdo Tovornik, toda med pogajanji je vojska nenadoma ugrabila podpolkovnika Teritorialne obrambe Vladimirja Miloševića in stotnika Milka Ozmeca. Kolona vozil JLA je z ugrabljencema in verolomnimi pogajalci z vso hitrostjo odbrzela nazaj v vojašnico. Enota JLA izpred učnega centra se je sicer umaknila, vendar to ni pomirilo jeze v slovenski operativni skupini: besni so bili zaradi eklatantne kršitve mednarodne konvencije o pogajanjih in zaradi naivnosti slovenskih pogajalcev. V povračilni akciji se je začela izvajati delna blokada infrastrukture vojaških objektov JLA, prekinitev telefonskih zvez in odklop elektrike.

Naslednji dan, 24. maja, je bila ob šestih zjutraj sklicana razširjena seja slovenskega predsedstva. Obrambni minister Janez Janša je poročal o protiukrepih in med prisotnimi se je pojavila dilema, ali ni to nepotrebno izzivanje armade. Janša je nekatere člane predsedstva moral spomniti na sklepe, ki so jih sprejeli na prejšnjih sejah. Kučan je predlagal pogovor s predsedniki parlamentarnih strank, ki so se zbrali takoj po seji predsedstva. Janša in Bavčar sta se znašla med dvema ognjema: na eni strani predsednik Demosa Jože Pučnik, ki je ostro kritiziral mlačnost povračilnih ukrepov in pomanjkljivo varnost, zaradi katere je lahko JLA ugrabila dva častnika Teritorialne obrambe, predstavniki LDS pa so ju napadali, da sta z odprtjem učnih centrov izzvala sicer mirno armado in da z blokado infrastrukture še naprej zaostrujeta razmere. Popoldne je napetost za hip popustila, ko je armada po zaslišanju izpustila oba častnika. Ukazano je bilo prenehanje blokade vojaških objektov JLA, toda ob priključevanju elektrike v transformator je vojak JLA na Ptuju obstrelil v nogo elektromonterja. Sledil je še hujši dogodek: oklepni transporter, izdelan v mariborskem TAM-u, je pred vojašnico brezobzirno zapeljal čez Josefa Šimčika in ga povozil do smrti. Padla je prva žrtev in na mariborske ulice se je zgrnilo na tisoče demonstrantov.

Da bi umiril položaj, je zvečer na TV nastopil slovenski član zveznega predsedstva Janez Drnovšek. Povedal je, da se je pogovarjal z zveznim obrambnim ministrom generalom Kadijevićem, hkrati pa ocenil, da je Slovenija z odklopom infrastrukture vojašnicam JLA preveč zaostrovala, kar mu je poslabšalo pogajalski položaj. Janša je bil presenečen nad njegovim tonom, ki je zvenel kot obsodba nekaterih slovenskih obrambnih ukrepov. Seveda je bilo pričakovati, da armada ne bo mirno gledala dotlej največje manifestacije vzpostavljanja slovenskega obrambnega sistema in vojske, a pekrski dogodki so dokončno pokazali, da brez uporabe orožja ne bo samostojne Slovenije. Pri tem Maribor ni bil izbran naključno: armada se je zanašala na socialni revolt, ki je izviral iz hude gospodarske krize tega mesta, na povezanost velikega števila delovnih mest z vojaško industrijo JLA in na širše učinke zastraševanja. Negotovost je ostajala: posamezni poveljniki v vojašnicah JLA so grozili s povračilnimi ukrepi, Slovenijo pa so nenehno preletavala vojaška leta in helikopterji. V noči 26. na 27. maj je Teritorialna obramba v dogovoru z vodstvom podjetja TAM iz tovarniškega dvorišča odpeljala štiri oklepna vozila, sicer pripravljena za JLA, kar je ohranjalo visoko napetost. Armada se je pozneje maščevala tako, da je z vojaškega letališča Cerklje odpeljala deset letal Teritorialne obrambe. Armadni vrh je več kot jasno demonstriral svoj odnos do slovenskih teženj po neodvisnosti in Kučan je v slovenskem predsedstvu svaril pred "skrajno protislovensko usmerjenostjo" v JLA. Milošević se je res zanimal predvsem za dele Hrvaške in Bosno, toda generali so potrdili, da ne bodo dovolili slovenskega odhoda iz Jugoslavije.

Slovensko politično vodstvo je spoznalo, da v tej nepredvidljivi igri priznanja Slovenije ne bo mogoče dobiti brez osamosvojitve oz. pred njo. Večina evropskih držav bo najbrž dlje časa opazovala, kako se bo Slovenija obnašala po razglasitvi samostojnosti: veliko bo odvisno že od tega, kako bo razumljeno dejanje osamosvojitve - ali kot razpad federacije ali kot mirna razdružitev ali kot enostranska odcepitev. Zunanji minister Dimitrij Rupel je v analizi stališč drugih držav do slovenske osamosvojitve na seji slovenskega predsedstva 20. maja 1991, posvečeni mednarodnim vidikom razdruževanja, razgrnil naslednjo diplomatsko geografijo: Avstrija je naklonjena slovenski samostojnosti, a je sama ne bo priznala; veliko bo odvisno od Nemčije, ki bo kot predsedujoča Evropski skupnosti igrala prvo violino - pri njej Slovenija zaenkrat lahko računa le na gospodarsko pomoč; težav ne bi smelo biti na Madžarskem, čeprav tu ni "velikih možnosti za gospodarsko oporišče slovenske osamosvojitve"; Nizozemska je zadržana, za Francijo ni veliko upanja, Velika Britanija "pozorno spremlja" razvoj dogodkov, Portugalska je za slovenske pobude gluha, Španija pa odkrito nasprotuje osamosvojitvi. Za slovenski diplomatski prodor sta ključni ZDA in Italija, kjer Washington vztraja na federalni perspektivi, Italija pa sledi ameriški zunanji politiki. Edina država, ki bi bila pripravljena takoj priznati samostojno Slovenijo, je bila Južna Afrika s svojo belo rasistično vlado.

29. maja 1991 sta predsednik Evropske skupnosti in luksemburški premier Jacques Santer ter predsednik evropske komisije Jacques Delors po naročilu Evropske skupnosti znova obiskala Beograd. Tokrat sta pristala na pogovore s predsedniki jugoslovanskih republik, a v svoji slabi informiranosti in posledični politični slepoti sta vse pogovore ubrala na kožo zveznega premiera Markovića. V znak svoje naklonjenosti zvezni vladi in njeni politiki "celovite demokratične Jugoslavije" sta ji ponudila finančno pomoč: dodatnih milijardo dolarjev in delni odpis dolgov, kar naj bi skupaj zneslo več kot pet milijard dolarjev. Oba predstavnika Evropske skupnosti sta poleg Anteja Markovića sprejela Stipe Mesić, nesojeni predsednik zveznega predsedstva, in Borisav Jović, ki se je še vedno videl na tej funkciji. Santerju ter Delorsu je Mesić pripovedoval, da Srbija blokira zvezno predsedstvo in vlado, kar državo vodi v ustavno krizo, v izsiljevanje neustavnih rešitev in v pozive armadi, naj posreduje. S homogenizacijo Srbov na celotnem jugoslovanskem ozemlju se jih skuša prepričati, da imajo edini v Evropi pravico živeti v eni državi - Veliki Srbiji, ki bo vstala iz ruševin Jugoslavije. Torej ni mogoče govoriti o državljanski vojni, temveč o poskusu srbske osvajalne vojne. Za Mesića je edini izhod v modelu zveze suverenih držav, katerega je v svojem pogovoru Jović ostro zavračal: Srbija sprejema vsako obliko federacije - pod pogojem, da Jugoslavija ostane ena država. Lahko bi se pogajali o ohlapni federaciji s skupnim trgom, monetarnim sistemom, vojsko, zunanjo politiko in enotno mednarodno-pravno subjektivnostjo, vse ostalo pa bi prepustili republikam.

Delorsa je zanimalo, kaj bi se zgodilo, če se bo Slovenija 26. junija enostransko odcepila? Jović je napovedal konflikt med Slovenijo in Jugoslavijo - vendar je Slovenija lahek zalogaj, če bi se odločila svojo namero izvesti v skladu z zvezno ustavo in zakonom, ki bi ju pravno regulirala zvezna skupščina. Samo ta ima pravico odločati o jugoslovanskih mejah in uresničitvi pravice do samoodločbe ter odcepitve. Slovenija takšno pot zavrača, ker meni, da je vse to njena legitimna pravica, o kateri nihče ne more niti razpravljati: "To je bilo povsem napačno, saj imamo medsebojne obveznosti, zaveze do sveta, imamo torej zakon, ki dolgo traja in ga je treba ločiti, če je ločitev že potrebna. Osebno menim, da je to za Slovenijo in slovenski narod velikanska neumnost. A Slovenija vsaj nima ozemeljskih težav z nobeno od republik. Praktično verjamem, da mi ne bomo Sloveniji dovolili, da na kakršenkoli način odide, dokler se to vprašanje pravno ne uredi". Za Delorsa so ti argumenti zveneli relativno sprejemljivi, zato je pogovor z Jovićem zaključil z besedami, da Evropska skupnost nikoli ni hrabrila tiste sile v Jugoslaviji, ki težijo k delitvam. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed