Demokracije ni brez suverenosti, suverenosti ni brez demokracije.

Mladinski boj za oblast in nastanek Demosa

Demokracije ni brez suverenosti, suverenosti ni brez demokracije.

V senci partijskega leta se ZSMS že v začetku leta 1989 odloči, da ne bo več manjvredna mladinska organizacija in da namerava enakopravno stopiti v svet politike. Zato je 1. februarja sklicana 3. seja republiške konference ZSMS, na kateri je obravnavan in sprejet projekt političnega pluralizma, dokument s preprostim naslovom Za demokracijo. Predstavljeni model demokracije med drugim predvideva takšne spremembe slovenske ustave, ki bodo uveljavile načela neposredne demokracije brez blokade s strani zvezne ustave. V okviru Jugoslavije je treba kodificirati republiški strankarski pluralizem: ta bo predstavljal prvi formalni korak k oblikovanju pluralističnega političnega prostora znotraj vsake jugoslovanske republike. Nadgradnja republiškega pluralizma je svobodno politično združevanje na zvezni ravni in federalni skupščinski sistem, razbremenjen zveznih političnih organizacij. Vsaka republika v Jugoslaviji svobodno izbira politično ureditev, zvezne državne institucije pa morajo biti decentralizirane in depolitizirane (uprava, sodstvo, armada). Zaradi legitimnosti kakršnegakoli političnega početja je nujno izvesti »republiške referendume za potrditev združitve narodov in narodnosti v SFRJ«. Vzpostavitev demokracije v Sloveniji in Jugoslaviji pomeni adaptacijo na evropske standarde in kriterije pluralističnega političnega sistema, pluralizma lastnin, svobodnega podjetništva in varstva človekovih pravic.


Evropski je pridodana jugoslovanska »transnacionalnost« ZSMS, ki se postavlja po robu Miloševićevi velikosrbski politiki in brezumnim političnim zaostrovanjem: »Zato je v teh trenutkih potrebno predvsem z vso močjo izraziti našo trdno in odločno VOLJO, da ne le ne bomo popustili pod brezobzirnimi agresivnimi pritiski naščuvanih množic, temveč bomo zastavili vso svojo nemajhno moč in odgovornost, da zaustavimo izvoz te primitivne kvazi-revolucije in ji odvzamemo možnost nasilnega vpliva na politično odločanje. Jugoslavija, ki jo krojijo na ulici, ne more biti več naša Jugoslavija. Jugoslavija neenakopravnih narodov in narodnosti ter brezpravnih državljanov, ki mislijo drugače, ni več Jugoslavija«. Srbska ekonomska blokada Slovenije je surov in zahrbten politični pritisk na gospodarsko suverenost slovenskega naroda in napad na vitalne interese slovenske države. Vodstvo ZSMS se zato zaveže, da bo do kongresa jeseni 1989 pripravilo slovenski nacionalni ekonomski program, temelječ na lastninski reformi in »ekonomski suverenosti socialistične republike in države Slovenije«.

Ker se v zvezni državi izvaja tihi državni udar, ki je nedvomno že posegel tudi v jugoslovansko mladinsko organizacijo, Mojmir Ocvirk predlaga, da se v statutu ZSMS »opredeli tudi možnost odcepitve od ZSMJ«. Hkrati javnosti predstavi gradivo Za demokratično Jugoslavijo, ki je nastalo v pripravah na zvezni mladinski kongres kot »logično nadaljevanje« gradiva Za demokracijo. Osnovne točke tega programa terjajo svobodo različnih poti v socializem za vsako jugoslovansko republiko in samoodločbo naroda, vštevši pravico do odcepitve. Iz vodstva zvezne mladinske organizacije so na ZSMS spet letele puščice, da je proti-srbska, proti-jugoslovanska in proti-armadna. Na seji zvezne mladinske konference v Sarajevu v začetku septembra 1989 Igor Lavš takoj na začetku izjavi, da se mora ta seja začeti z glasovanjem o teh obtožbah. Če bo rezultat pozitiven, potem morajo mladi Slovenci »čim prej iz dvorane«, pred tem pa povedati, da so pripravljeni sodelovati le pri pripravi novega koncepta mladinske organizacije. Ker do zahtevanega glasovanja ni prišlo, je ZSMS zamrznila kadrovsko participacijo v Beogradu, predsednik predsedstva ZSMJ iz Slovenije Branko Greganovič pa odstopi.

To je tudi čas, ko se ZSMS odpove »iskanju reform socializma, ker te niso možne. Iščemo pot iz socializma v humanejši sistem« (Ocvirk). Zasnova programskih dokumentov 13. kongresa ZSMS je prvi programski dokument liberalno-demokratske usmeritve ZSMS; dokument z naslovom Za uspešno in učinkovito ZSMJ pa ugotavlja dejstvo razpada prve zvezne institucije, zvezne mladinske organizacije, in nakazuje bodočo konfederalno usmeritev ZSMS. Odbor za pripravo naslednjega zveznega mladinskega kongresa morajo sestavljati izključno predstavniki republiških mladinskih organizacij, vse pomembne odločitve in dokumente pa se sprejema soglasno. Cilj tega je oblikovanje »federalnega sveta mladinskih organizacij«, učinkovitega demokratičnega povezovalnega telesa, utemeljenega na strogi samostojnosti posameznih političnih subjektov. 3. novembra 1989 se v Portorožu prične zadnji, 13. kongres ZSMS, ki razpravlja o štirih temah: Sloveniji, Jugoslaviji, Evropi in prehodu ZSMS v liberalno stranko. Jugoslovanski predal predsednik ZSMS Jožef Školč odpira s predlogom za »končanje hladne vojne« in demilitarizacijo države. Ker si nekateri domišljajo, da Slovenija brez Jugoslavije propade, dodaja, »da Slovenija v nedemokratični Jugoslaviji, kjer nacionalna preganjanja mejijo na rasizem, zagotovo propade«. Če je možna demokratična Jugoslavija v skladu z ustaljenim pojmovanjem demokracije, »potem smo lahko v njej, če ne, pa ni za to prav nobene potrebe«.

To je pomenilo, da se ZSMS Jugoslaviji ne odreka vnaprej: rešiti je treba problem te države – odsotnost normalnega političnega sistema, brez katerega se politične razlike v nemožnosti artikulacije sprevračajo v nacionalne. Neobstoječi avtonomizaciji državljanov mora slediti avtonomizacija republik: »Jugoslavija je lahko le zveza držav, ki so na zvezno upravo prenesle nekatere izmed svojih funkcij, vzroki za ta prenos pa so dosledno praktični, ne pa ideološki«. Izhodišča nove konfederalne ustave so zato lahko le naslednja: 1) primarnost in izvornost suverenosti republik in zgolj iz njih izvedena pristojnost konfederacije; 2) pravice in funkcije republik oz. držav so neodtujljive – mednje sodita pravica do samoodločbe in pravica, da republika prekliče delegiranje posameznih državnih funkcij; in 3) konfederalni parlament kot najvišji organ oblasti odloča le s konsenzom republiških delegacij. Zaradi legitimnosti je smiselno izvesti republiške referendume za »potrditev združitve narodov«, sicer nihče nima pravice govoriti, da je Slovenija za Jugoslavijo, toda ne vsakršno (Kučan), ali da bo Jugoslavija takšna in takšna, sicer je ne bo (Milošević). Demokratična preobrazba jugoslovanske federacije je najmočnejše zagotovilo za nadaljevanje slovenskih reform – »iluzije o zeleni oazi demokracije sredi mračne puščave totalitarizma so se že zdavnaj podrle kot hišica iz kart«. »Projekt 1000« naj bi v Beograd poslal množico slovenskih kadrov, saj so v sestavi zvezne administracije Slovenci udeleženi le simbolično – manj kot 1%. Skratka, »moramo oditi v Beograd, drugače bo 'Beograd' prišel k nam!« V drugi različici je predviden »nujen korak« - prestavitev administrativnega središča Jugoslavije v neko drugo mesto (omenjata se Jajce ali Bihać) ali razpršitev zvezne uprave po celi Jugoslaviji po zgledu Nemčije.

Če je bila ZSMS glede radikalnosti pristopa k jugoslovanskemu vprašanju korak pred slovensko Partijo, je bila novo-nastajajoča opozicija še korak pred ZSMS. Že na ustanovnem kongresu Slovenske demokratične zveze (SDZ) 11. januarja 1989 je njen predsednik dr. Dimitrij Rupel izrekel programsko sintagmo slovenske pomladi: »Demokracije ni brez suverenosti, suverenosti ni brez demokracije!« Ta suverenost je dojeta še v okvirih konfederalne Jugoslavije, ki bi jo po Ruplu Slovenci tudi branili: »Predvsem ne verjamem, da grozi nevarnost, da bi nas kdorkoli napadel. Po mojem mnenju je vprašanje, ali bi Slovenci branili Jugoslavijo, nepotrebno. Kar zadeva vojaške naloge, so Slovenci del jugoslovanske armade; in če bi JLA branila državo, bi jo potemtakem branili tudi Slovenci«. Janez Janša k temu doda, da so procesi demokratizacije lahko zatrti zgolj ob uporabi skrajnih sredstev represije, ki pa kot bumerang priletijo nazaj v tiste, ki bi po čem takem posegli. V vsaki večnacionalni državi so vojaški udari skrajno problematični, neposreden poseg vojske v Sloveniji pa je mogoč le kot okupacija – »to pa že poznamo«. Na ustanovnem zboru SDZ je »prostost voliti vero in postavo« operativno uokvirjena v idejo po oblikovanju »ustavnega zbora«, oblike delovne povezave opozicije ob konkretnih ustavnih vprašanjih in pri formulaciji nove ustave. Peter Jambrek zamisel o novi slovenski ustavi sklene z besedami: »O vseh, zlasti pa o spornih vprašanjih in razlikah, pa bo zares legitimno razsojalo ljudstvo, ki bo prek skupščine ali z ustavnim plebiscitom odločilo, kateremu predlogu bo dalo prednost«.

Čez dober mesec dni, 16. februarja 1989, je sklican tudi ustanovni zbor Socialdemokratske zveze Slovenije (SDZS), ki se SDZ pridruži z zahtevo po suvereni Sloveniji v konfederaciji kot možni obliki sožitja južnoslovanskih narodov. Njen predsednik dr. Jože Pučnik je kritičen do slovenske Partije, ki da vodi politiko omejene suverenosti na političnem, gospodarskem in obrambnem področju: »Iluzija je, da si lahko neko ljudstvo izbori politične in ekonomske pravice, če ni uveljavilo svoje državne suverenosti. Danes te nimamo v polni meri zagotovljene. Državno suverenost pa si bo uveljavil le narod, in ne abstraktni državljan. Državna suverenost izhaja in temelji na narodu«. Obema predhodnicama se 10. marca pridruži Slovensko krščansko socialno gibanje (SKSG), ki pa zaradi notranjih težav v začetku ne profilira jasno svoje lastne programske platforme. Tako se SKSG zgolj pridruži Majniški deklaraciji, ki jo podpre večji del opozicije in je predstavljena na javni in razširjeni seji predsedstva ZSMS na Trgu osvoboditve v Ljubljani 8. maja 1989. Ker je uradna oblast protestni shod prepovedala, je bil to način, da je blizu 20.000 ljudi protestiralo proti prisilni odvedbi Janeza Janše v zapor. Literat Tone Pavček ob aklamacijah prebere Majniško deklaracijo, ki zahteva suvereno državo slovenskega naroda, ki bo samostojno odločala o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope. Partija skupaj s socialistično zvezo, sindikati in borci pripravi alternativno deklaracijo z naslovom Temeljena listina Slovenije 1989, ki je 22. junija 1989 sprejeta brez ZSMS. Temeljna listina je zaradi težavnega usklajevanja in mnogih kompromisov znotraj oblastnega bloka manj radikalna od Majniške deklaracije, saj rešitve išče znotraj modernizirane jugoslovanske federacije. Opozicija Temeljni listini očita, da vnaprej pristaja na federacijo in s tem ovira proces doseganja suverenosti slovenske države. Med obema stranema in deklaracijama spomladi in poleti poteka tekmovanje, katera bo zbrala več podpisov, čeprav mnogi podpišejo obe. Zaradi boljše organiziranosti Socialistične zveze in množice aktivistov na terenu zmago slavi oblastna stran – Temeljno listino podpiše kar 420.000 ljudi, Majniško deklaracijo pa »le« okrog 100.000 ljudi; toda zgodovina bo dala prav slednji.

Po ločeni predstavitvi svojih političnih pogledov se dialog med oblastjo in opozicijo obnovi v začetku jeseni 1989, v času sprejemanja dopolnil k slovenski ustavi. Partija, ZSMS in opozicija družno javno podprejo amandmaje, ki ustavno omogočijo prehod iz samoupravnega socialističnega v tržno kapitalistično gospodarstvo in iz enopratijskega sistema v večstrankarsko demokracijo s krepitvijo suverenih pristojnosti Slovenije vred. To je podlaga za nov zagon Koordinacijskega odbora organizatorjev zbora v Cankarjevem domu, ki se preimenuje v Okroglo mizo političnih subjektov v Sloveniji. Po začetnem optimizmu razgovori zastanejo, saj je opozicija ob taktičnih manevrih vladajoče partijske garniture prepričana, da jo hoče komunistična oblast – okrepljene in legitimirane skoz uspešen spopad z Beogradom in obrambo ustavnih dopolnil – s pomočjo Okrogle mize izigrati. Opozicija zato zapusti pogajanja z oblastjo in kmalu zatem se pričnejo pogovori med novimi političnimi zvezami o ustanovitvi skupne predvolilne koalicije. Ta je po dolgotrajnih pogajanjih oblikovana 27. novembra 1989 pod imenom Demokratična opozicija Slovenije – DEMOS. SDZ, SDZS in SKD (v Slovenske krščanske demokrate preimenovano SKSG) 4. decembra podpišejo koalicijski sporazum. Za predsednika koalicije je izbran Jože Pučnik, ki kot temeljni točki volilnega programa Demosa izpostavi suvereno Slovenijo in parlamentarno demokracijo. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed