Na koncu se bodo s SMC, kot že tolikokrat poprej pod drugimi vladami, prikazala samo nova neuresničena pričakovanja.

Miro Cerar - naš novi Edvard Kardelj

Na koncu se bodo s SMC, kot že tolikokrat poprej pod drugimi vladami, prikazala samo nova neuresničena pričakovanja.

[marec 2015]

Prejšnji teden je tovariš Miro Cerar na posebnem posvetu o ekonomski demokraciji razvil celo vrsto pomembnih misli o delavski participaciji, socialnem podjetništvu in zadružništvu. V vlogi predsednika vlade in SMC (beri: Stranke marksističnega ceha) je poudaril, da mora Slovenija po Stalinovi Moskvi, Titovem Beogradu in Kučanovi Ljubljani nadaljevati genialne socialistične gospodarske in politične zamisli, katerim so "zelo predani tudi ministri in državni sekretarji" njegove vlade. Posebni pomen pri tem ima nadaljnji razvoj Kardeljevih "Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja" v vseh razsežnostih: 1) slovenski politični sistem je in bo ostal sistem državne lastnine; 2) slovenska demokracija pod SMC je zgodovinska oblika diktature proletariata; 3) SMC je vodilna avantgardna sila slovenske družbe, ki ji bratsko pomagajo organizacije sindikatov, mladine in borcev; 4) tako imenovane svobode in pravice posameznika so omejene s svobodo države, ki jo vodijo kadri SMC po uveljavljenem načelu "ni važni kaj zna, važno je, da je naš(a)".

V tem smislu je tovariš Cerar predstavil kandidatko za novo šolsko ministrico Klavdijo Markež: je delavsko-kmečkega porekla, načelovala je ljudski univerzi Krčevina pri Ptuju, napisala ni nobenega tehtnejšega strokovnega članka, nikoli ni delovala v tujini, je predana socializmu SMC in njenemu vodji, predvsem pa se odlikuje po pretanjenem okusu za oblačenje v vzorce določenih afriških živali. Tako Cerarjeve "Smeri razvoja" kot omenjeni vzorci tovarišice Markeževe kažejo na plodno združevanje vodilnega načela SMC, da moramo slovensko prihodnost ustvarjati po vzoru na preteklost, pri tem pa nam v oporo služijo večno zim-rdeče modrosti kumrovške šole. Opremljeni s to vednostjo nam nič ne morejo nobena bruseljska navodila o umiku politike iz upravljanja državnih naložb, privatizaciji in strukturnih javno-finančnih reformah. Ne Slovenija, EU še naprej kaže bolezenske znake s tem, da Sloveniji svetuje, medtem ko bo um slovenske province kmalu postal svetilnik socializma za ves svet. Kaj so keltski tigri proti ptujskim tigricam!

Razumen človek lahko po tem, ko je od predsednika vlade slišal, da bo Slovenijo iz krize in razvojnih blokad potegnila ekonomska demokracija, lahko zgolj prizanesljivo nasmehne. Sveta socialistična preproščina, ki bi ne bila vredna pozornosti, če ne bi Cerar zatrdil, da so ji ministri njegove vlade "zelo predani". Če ne bi bili ti "cerarizmi" skrajno nevarni za šibak slovenski gospodarski položaj, bi takšne izjave pripisali temu, da Miro malo po petdesetem - kot se rado zgodi - znova doživlja svojo mladost. Ob svoji polnoletnosti je moral zagotovo brati študentski list Tribuno, ki je izhajala s parolo "Naj živi proletarska revolucija!", v njej pa se je ultra-levičarska udarna trojka (Igor Bavčar, Srečo Kirn in Bojan Korsika) tolkla za delavski razred in komunizem. S temi slovenskimi levičarji že od tistih časov naprej ne moremo ne gor ne k sreči ne v boj. Vedno znova si namreč domišljajo, da zmorejo Slovenijo oblikovati po svojih lastnih slabo premišljenih idejah. Dovolj je, da si proti Janši, Cerkvi in za partizane, v zadnjih dveh desetletjih po propadu komunizma in osamosvojitvi pa se k tem značilnostim ne-mišljenja prišteje še zaničevanje liberalizma.

Politični in ekonomski liberalizem je novi najpomembnejši grešni kozel: slovenski socialisti so skupaj s SMC v njem našli zlobnega (po možnosti tujega) kapitalista, ki bo uničil slovenska podjetja. S SMC že ničkolikokrat ponavljamo že videni in vsakič povsem neuporabi socialistični program, medtem ko dejanskega liberalnega niso preizkusili še niti enkrat. Pa socialistom ni potrebno menjati vere in žebrati Hayekove mantre o tem, kako velja urejanje naših skupnih zadev, kolikor je le mogoče, prepustiti spontanim družbenim silam in pri tem uporabljati čim manj prisile. Slovenski socialisti se tudi ne potrebujejo zgledovati po velikih liberalnih političnih voditeljih, ki so spremenili podobo sveta. Dovolj bi bilo, da bi se vsaj malo ozrli po lastnem ideološkem dvorišču. V Nemčiji so glavni del strukturnih reform, denimo, izvedli Schroederjevi socialdemokrati, v Avstraliji so ključne liberalne reforme izpeljali laburisti (Hawke in Keating), v ZDA se demokrati še danes zgledujejo po Rooseveltu, ki je nekoč izjavil, kar danes bolj kot kdaj koli velja za Slovenijo: to, da gre pri reformah za "program, katerega temeljna teza ni ta, da sistem svobodnega podjetništva, utemeljenega na dobičku, v tem obdobju ni uspel, temveč ta, da ga sploh še nismo preizkusili".

In ga z Mirom Cerarjem tudi ne bomo, kajti v Sloveniji smo z vlado SMC (beri: socializma marksističnih citatov) dobili moralno in socialno varno državo vse slabših, a predvidljivih okoliščin. Socialistična država pač mora biti moralna država, saj vlada na očeh javnosti določa, kaj bo kdo dobil ali izgubil, svojim državljanom pa s tem vsiljuje svoja lastna vrednotna stališča. Moralna država SMC je nadomestek za neobstoječo liberalno državo, ki je pravna država z vladavino zakona. Ob sposobnostih posameznikov in podjetnosti v nepredvidljivih okoliščinah predstavlja sistem privatne lastnine najpomembnejše jamstvo svobode. To ne velja le za lastnike, marveč tudi za tiste, ki nimajo nobene lastnine. Nadzor nad proizvodnimi sredstvi je namreč porazdeljen med mnoge, ki delujejo neodvisno drug od drugega. Tako si nihče ne more prilastiti vse oblasti, kot je to primer pri socialističnih vladah. Liberalne vlade omogočajo, da posamezniki sploh lahko odločajo o svoji usodi, če pa je - tako kot v Sloveniji - država največji evropski kapitalist, nas ima lastnik (slovenska vlada in vladajoča stranka) tako rekoč popolnoma v svojih rokah.

Podobno je z navidezno socialno varnostjo, ki je nadomestek za neizvedene strukturne reforme in posledični propad celih panog ter temu ustrezno visoko nezaposlenost. Navidezna socialna varnost, plačana z novimi krediti, ljudi odtegne od tveganja svobode in poizkušanja na trgu. Nihče ni bolje od Benjamina Franklina opisal nevarnosti napačno usmerjene socialne države: "Ta, ki bi se odrekel temeljni svobodi, da bi si pridobil malce več začasne varnosti, ne zasluži niti svobode niti varnosti". SMC kot stranka državne uprave in javnega sektorja malim podjetnikom, mladim, družinskim kmetijam in podjetjem z ozko zakonodajo, birokratskimi ovirami in davki odreka svobodo na trgu, da bi jih poslal na državne jasli in s tovariškimi pozdravi sprejela medse. Mlada start-up podjetja množično bežijo v tujino, mladi kmet s svojo kmetijo pa malo težje vzame pot pod noge. Vladajoča birokracija SMC ni zmožna zagotavljati post-moderne akumulacije kapitala podjetnih posameznikov, kajti v nasprotnem bi spodkopala svoje temelje politične oblasti - veliko drago državo, državno lastnino, kredit in tajkunska omrežja, ki jim služi.

Cerarji, se pravi, družboslovni profesorji, so - žal - še posebej nagnjeni k poslušanju opojnih zvokov kartezijanskega racionalizma. Razum bo iz sebe zgradil novo etiko, po meri katere bo SMC z rousseaujevskim konstruktivizmom prakticiral družbeni inženiring (ekonomska demokracija, socialno podjetništvo, delavska participacija itd.). Temu bodo za spremljavo eksperimenti čudaških ekonomistov Mramorjevega tipa, ki uveljavljajo zmedeno idejo centralizacije nadzora in vednosti. Sentiment obojega je prezir "poštene" države do "podlega" trga in socialistični atavizem kulta socialnega. Na koncu se bodo s SMC, kot že tolikokrat poprej pod drugimi levimi vladami, prikazala samo nova neuresničljiva pričakovanja. Naj bomo zato prekleto jasni: proti-kapitalistična retorika in etika SMC za Slovenijo predstavlja kar najresnejšo nevarnost, Cerarjevo obujanje socializma pa novo pošiljko opija za slovensko politično elito.

Upanja ni, a vseeno povejmo abc: naloga te vlade bi morala nasprotno biti omejiti oblast države in osvoboditi civilno družbo - osebno, družinsko in poslovno življenje - od političnega vmešavanja. Vloga politike je ustvarjati red z minimalno regulacijo, uperjeni predvsem proti kleptokraciji. Dobra država je omejena, varna in stabilna država. Posamezniki v družbi podelijo avtoriteto oblasti zato, da si ta prizadeva za cilje vladanih. Če ti - kot v Sloveniji - niso ustrezno uresničevani, lahko državljani ne samo odpokličejo svoje poslance, temveč tudi spremenijo samo obstoječo obliko vladanja. Ko si vladajoča elita državo ukroji le po lastnih koristih, je upor državljanov neizogiben in legitimen, državljanska neposlušnost pa upravičena. V Sloveniji se preprosto mora nekaj zgoditi: moj predsednik prvega demokratičnega parlamenta France Bučar je zapisal "Prelom, do katerega ni prišlo". Čakamo prelom, do katerega mora priti. Ali pač. Morda pa so vam novi Kardelj in tigrasti vzorci všeč. (se nadaljuje)

0 0
Feed