"Oh, če bomo potrebovali Slovenijo, jo bomo kar okupirali" (svetovalec predsednika Carterja za nacionalno varnost Zbigniew Brzezinski).

Mednarodno priznanje Slovenije

"Oh, če bomo potrebovali Slovenijo, jo bomo kar okupirali" (svetovalec predsednika Carterja za nacionalno varnost Zbigniew Brzezinski).

V bojazni, da bi jugoslovanska kriza in vprašanje priznanja pokvarilo evropski vrh v Maastrichtu, je francoska diplomacija skušala znižati tone razprav o najbolj žgočem problemu stare celine. Če je bila Nemčija odkrito in odločno za priznanje, je Pariz za dober korak zaostanka previdno sledil Bonnu: tudi Mitterrand se je javno izrekel za priznanje jugoslovanskih republik, a s pogojem, da svojo suverenost uveljavljajo v okviru mednarodnih nadzornih mehanizmov. Francija ni želela ogrožati komaj dosežene maastrichtske evropske enotnosti, zato je upoštevala tudi tiste prestolnice - začenši z Londonom - ki so bolj kot druge sledile ameriški zunanji politiki. ZDA so - za razliko od Evropske skupnosti, ki je zdaj uvedla selektivne sankcije samo zoper Srbijo in Črno goro - zaradi nadaljevanja vojne 6. decembra uvedle sankcije proti vsem republikam bivše Jugoslavije brez izjeme. V reakciji na namero Nemčije, da prizna Slovenijo in Hrvaško, je State Department izjavil, da "ZDA močno nasprotujejo priznanju Hrvaške in Slovenije", ker bi to samo prililo olja na ogenj. Takšno tezo so v Washingtonu istega dne na okrogli mizi zagovarjali tudi predstavniki tistih nevidnih krogov, iz katerih se črpata pamet in miselnost operativne ameriške administracije.


Ugledni ameriški diplomati in člani kongresnega zunanjepolitičnega odbora so bili povečini mnenja, da niti Slovenija niti Hrvaška nista sposobni za ekonomsko samostojnost. Znani washingtonski analitik in nekdanji svetovalec predsednika Carterja za nacionalno varnost Zbigniew Brzezinski je stališče svoje države do Slovenije povzel v tipičnem ameriškem neposrednem političnem jeziku: Amerika Slovenije ne potrebuje. Nato je na pol v šali nadaljeval: "Oh, če bomo potrebovali Slovenijo, jo bomo kar okupirali". Ameriški pritiski v smeri nepriznanja so se na Nemčijo krepili iz dneva v dan, slovenska politika pa se je morala sprijazniti z dejstvom, da se bodo tudi tokrat veliki računi ameriške in evropske politične igre navsezadnje poravnavali z "drobižem". Pri njem so se začenjala in zaključevala pogajanja, po katerih sta se prerazporejala moč in merila vpliv. Tudi pri ameriškem opominu Nemčiji, naj nikar preveč ne hiti s priznanjem, je bilo tako: dotlej se je Evropa dogajala med Washingtonom, Londonom in Parizom, zdaj pa je na velika vrata v to igro vstopala združena Nemčija in spretno izrabljala prazen prostor. Ko je kancler Kohl dejal, da bo s priznanjem Slovenije in Hrvaške še pred božičem končal zmedo, ki sta jo pod ameriškim okriljem pomagali zakuhati Velika Britanija in Francija, je bilo Washingtonu takoj jasno, kdo v jugoslovanski krizi prevzema vajeti in na čigav račun. Zaradi tveganih prehodnih časov je bil ameriški odziv na kanclerja Kohla ostrejši kot običajno, vendar se je Slovenija v vsiljeni drži "drobiža" nadejala, da je kocka že padla. Nemčija se zaradi spoprijema za svojo večjo vlogo v novi maastrichtski Evropi ne bi več smela umakniti nazaj.

16. decembra so se v Bruslju sestali zunanji ministri Evropske skupnosti, da bi razpravljali o priznanju. Čeprav je Nemčija iz ozadja delovala s polno paro in je zunanji minister Genscher izgoreval v telefonskih prepričevanjih evropskih kolegov, je bil rezultat negotov. Nemčija je potrebovala nek dosežek, saj Kohl in Genscher v Maastrichtu nista uspela s predlogom o večjih pristojnostih evropskega parlamenta. Skepsa pa je prevladovala zato, ker po mnenju analitikov Nemčija od leta 1945 naprej ni bila v mednarodni skupnosti tako osamljena, njen vložek pa tako velik. Ko se je pred sestankom v Bruslju slovenski zunanji minister Rupel pogovarjal z evropskimi ministri in diplomati, je bil največkrat deležen črnogledih napovedi. Edini žarek upanja mu je vliv Genscher, ki mu je sporočil, da sta Nemčija in Francija dosegli soglasje o skupnem dokumentu, ki bo temelj za nadaljnje pogovore in skorajšnje priznanje Slovenije - ne glede na to, ali bo Evropska skupnost na tej točki dosegla enotnost. Francosko-nemški dokument je vseboval kriterije za mednarodno priznanje vzhodno-evropskih držav, kar je bil pogoj, da bo Francija sledila Nemčiji.

Veliki Britaniji je bila po drugi strani potrebna nemška podpora glede klavzul o "izključitvi", ki so Britancem omogočale zavrniti posamezne določbe Maastrichtskega sporazuma. Nemčija se je strinjala s to potrditvijo britanske izjemnosti in v povračilo dobila britansko podporo za priznanja Slovenije in Hrvaške. Zdaj je bilo nujno rešiti le še vprašanje datuma priznanja: kancler Kohl je vztrajal pri napovedanem, torej pri priznanju do božiča, kar je vzbudilo francosko nezadovoljstvo. Kompromis med Nemčijo in Francijo je našel italijanski zunanji minister de Michelis - predlagal je, naj države članice sprejmejo francosko-nemški dokument, Nemčija pa naj se umakne pri zahtevi, da mora priti do priznanja pred božičem. Predlog je bil načelno sprejet in od tega trenutka dalje priznanja ni bilo več vprašljivo; veljalo se je le še operativno dogovoriti o vsebini pogojev in natančnem datumu priznanja. Noč se je že prevešala v jutro, ko so evropski ministri sklenili, da bodo tiste jugoslovanske republike, ki bodo izrazile željo po priznanju in pri tem izpolnjevale pogoje, priznane 15. januarja 1992. Iz tega je bila izvzeta Nemčija, ki lahko Slovenijo in Hrvaško prizna že 23. decembra 1991, vendar z veljavnostjo istega 15. januarja. Kvadratura kroga je bila izmerjena: sprejet je bil francoski predlog o pogojih, potrjena nemška zaveza o priznanju in ohranjena enotnost Evropske skupnosti.
Na prvo obletnico plebiscita je Ljubljano obiskal italijanski zunanji minister Gianni de Michelis in najvišjim predstavnikom slovenske države sporočil, da Slovenija izpolnjuje vse pogoje za mednarodno priznanje. Takoj za njim je v predsedniško palačo vstopil dotedanji generalni konzul Nemčije v Sloveniji dr. Günter Seibert, ki bo od 15. januarja 1991 postal prvi nemški veleposlanik. Predsedniku Milanu Kučanu je slovesno izročil pismo nemškega predsednika Richarda von Weizsäskerja, s katerim Nemčija tudi formalno priznava Slovenijo kot samostojno državo: "Gospod predsednik, v veliko čast mi je sporočiti Vam, da Zvezna republika Nemčija priznava Republiko Slovenijo kot neodvisno državo. Nemško ljudstvo pozdravlja Slovenijo kot novo članico neodvisnih držav sveta", je zapisal nemški predsednik in dodal, da je Nemčija pripravljena navezati diplomatske odnose: "Poleg tega se bo posebno zavzemala za združitev Slovenije z Evropo, da bo Vaša dežela čim prej prebolela grozote vojne, za katero upamo, da bo v najkrajšem času končana".

Po obsežnih polemičnih dialogih v ustavni komisiji, medijih in civilni družbi se poslanci vseh treh zborov slovenske skupščine 23. decembra 1991 s 179 glasovi za sprejela novo slovensko ustavo, s katero je Slovenija dobila najpomembnejši akt za konstituiranje svoje državnosti. Poslanci so hkrati sprejeli ustavni zakon za izvedbo ustave, ki je predvideval prve volitve v Državni zbor in Državni svet v roku enega leta. Po sprejetju ustave sta ta dogodek pred novinarji s svojimi besedami pospremila predsednik predsedstva Milan Kučan in predsednik skupščine France Bučar. Kučan se je zahvalil Bučarju za ves njegov trud, ki ga je vložil v ustavo, in dejal, da je v vprašanju, s katerim je predsednik skupščine končal svoj govor - ali bodo Slovenci znali živeti s svojo svobodo - že vsebovan pritrdilni odgovor. Bučar pa je izrazil optimizem glede slovenske sposobnosti odgovarjati na izzive časa po mednarodnem priznanju: "Pokazali smo, da smo kljub razlikam sposobni oblikovati skupne odgovore. Če je bodočnost Evrope v tem, da bo znala povezovati različnosti, smo z današnjim dnem položili zrelostni izpit".

Zrelostni izpit pa je glede osamosvojitve položila tudi Demosova vlada. Po sestanku vrha Demosa 30. decembra 1991 v Dolskem pri Ljubljani je na na novinarski konferenci Lojze Peterle simbolično naznanil dogovor o koncu koalicije z besedami: "Kot vidite so naši kozarci prazni - izpili smo jih do konca!" 13. februarja 1992 je skupina neodvisnih poslancev vložila predlog konstruktivne nezaupnice in za novega predsednika vlade predlagala Marka Voljča, ki je opravljal delo za Svetovno banko v Mehiki. Voljč ni dobil zadostnega števila glasov in medtem ko je Peterle s svojimi podporniki razmišljal o vladi narodne enotnosti ter možnosti referenduma o večinskem volilnem sistemu, je njegova vlada postajala manjšinska: za demokrati so se proti njej obrnili zeleni, zatem socialdemokrati, na koncu pa celo SKZ-LS. Za Voljčem se je kot kandidat za mandatarja 8. aprila preskusil Igor Bavčar (DS), ki tudi ni bil uspešen, zato je opozicijska LDS razglasila, da bo za mandatarja ponudila svojega novega predsednika Janeza Drnovška. Čez nekaj dni, 22. aprila, je Peterletova vlada padla - Drnovšek je ob glasovanju o nezaupnici prejel 126 glasov od 208 poslancev, ki so glasovali. Novi mandatar je iz nekaterih strank bivšega Demosa (DS, SDSS, ZS) in dela opozicije (LDS, SSS) sestavil sredinsko vlado, ki je v opoziciji na desni puščala grozd strank okrog krščanskih demokratov, na levi pa prenovitelje. Demosova vlada je bila žrtev svojega uspeha in neuspeha: uspeha oblikovanja prve demokratične slovenske vlade, operacionalizacije parlamentarne demokracije, projekta osamosvajanja in vzpostavljanja slovenske države, mednarodnega priznanja, nekaterih gospodarskih reform, uvedbe slovenskega denarja; in neuspeha pri soočanju z gospodarsko in socialno krizo ter projekta privatizacije.

V Parizu se je 10. in 11. januarja 1992 znova sestala Badinterjeva arbitražna komisija haaške mirovne konference in sprejela Mnenje št. 7 o mednarodnem priznanju Republike Slovenije s strani Evropske skupnosti in njenih držav članic. V sklepnem delu tega dokumenta je komisija ugotovila naslednje: "Zaradi vsega tega je Arbitražna komisija mnenja, da Republika Slovenija izpolnjuje pogoje smernic glede priznanja novih držav v Vzhodni Evropi in v Sovjetski zvezi, kakor tudi pogoje Deklaracije o Jugoslaviji, ki jih je 16. decembra 1991 sprejel Svet ministrov Evropske skupnosti". Sredi januarja so se druga za drugim začela usipati priznanja posameznih držav in 22. maja 1992 je bila na zasedanju generalne skupščine Slovenija sprejeta v OZN kot 176. polnopravna članica. Za Slovenijo je mednarodno priznanje pomenilo konec procesa osamosvajanja, v katerem je s svojo odločno politično (in vojaško) voljo izkoristila enkratno zgodovinsko priložnost za vzpostavitev lastne nacionalne države. To enkratnost je proizvedel tudi splet mednarodno-političnih okoliščin, v katerih so bile ZDA zaposlene z zalivsko vojno in nezainteresirane za poseg v Jugoslaviji, razpadanje Sovjetske zveze, potreba po dokazovanju Evropske skupnosti, znotraj katere se je bila Nemčija za dosego svojega novega položaja in ob še sveži ponovni združitvi pripravljena izpostaviti za priznanje novih držav; tu je bil tudi Miloševićev interes, da Slovenija čim prej odide in ga ne moti pri njegovem projektu Velike Srbije itd. V Washingtonu so s priznanjem Slovenije čakali.

Ko je bil od 17. do 19. februarja 1992 na obisku v State Departmentu slovenski zunanji minister Rupel, mu je namestnik državnega sekretarja Bakerja Eagleburger povedal, da Washington Slovenijo obravnava v "paketu" s Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, kjer pri slednji čakajo na izvedbo referenduma. Zaupno mu je namignil, da lahko Slovenija pričakuje ameriško priznanje v mesecu ali dveh, vendar ga javno ne sme citirati, saj bo prisiljen potem to zanikati. slovenska diplomacija si je še z večjo ihto prizadevala za priznanje ZDA - ne samo zato, ker je šlo za edino preostalo velesilo, temveč tudi zato, ker je bila z ameriškim priznanjem povezana vključitev Slovenije v OZN in druge mednarodne organizacije, denimo, Mednarodni monetarni fond in Svetovno banko. Po referendumu v Bosni in Hercegovini, 29. februarja in 1. marca 1992 - neodvisnost je bila razglašena 3. marca, s čimer je povezan začetek krvave vojne v tej bivši jugoslovanski republiki - so ZDA sklenile priznati Slovenijo, Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Ko so s slovensko stranjo stekli pogovori o datumu priznanja, si je zunanji minister Dimitrij Rupel v okviru načrtovanega terminskega okna celo privoščil prepričati Eagleburgerja, naj ZDA Slovenijo priznajo 7. aprila 1992, na Ruplov rojstni dan. Tako se je tudi zgodilo, čeprav je bil sporazum o vzpostavitvi diplomatskih odnosov podpisan šele 11. avgusta 1992. (konec)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed