Ne moremo sprejeti tiste vloge, ki nam jo nekateri ponujajo, namreč, da bi stopili na 'brambovske' pozicije.

Kučanova Partija, »pisateljska ustava« in Janšev program »Zveze mladinskih organizacij in gibanj«

Ne moremo sprejeti tiste vloge, ki nam jo nekateri ponujajo, namreč, da bi stopili na 'brambovske' pozicije.

»Zveza komunistov je odgovorna za usodo slovenskega naroda in njegove socialistične perspektive. Če je ta perspektiva ogrožena, potem je zveza komunistov tudi obrambna sila slovenskega naroda – slovenstvo samo po sebi pa danes ni ogroženo. Ne bi bilo prav, če bi bili naši sogovorniki tiste sile, ki imajo pogled usmerjen nazaj, v nacionalizem, realni socializem ali meščansko restavracijo«. - Milan Kučan, Centralni komite ZKS, 16. oktober 1987 


Da bi stvari spravil nazaj v red, je Centralni komite jugoslovanske Partije ob okrepljeni vlogi armadnih predstavnikov na svojem idejnem plenumu spomladi 1987 sprejel dokument, ki v svojem izhodišču razkriva premajhno vlogo Partije kot enotne revolucionarne organizacije delavskega razreda Jugoslavije. Tudi slovenski člani zveznega vodstva Partije sprejmejo za slovenske pozicije v federaciji zelo nevarno politično diagnozo: »Slabitev akcijske sposobnosti zveze komunistov je povezana s premajhno enotnostjo njegovih organov, pa tudi organizacij, z nedosledno uporabo demokratičnega centralizma in še ne preseženimi težnjami po federalizaciji v svojih vrstah. Na to vpliva predvsem utrjevanje in reproduciranje etatističnih odnosov, ki se v tem trenutku našega družbenega razvoja izražajo predvsem kot policentrični etatizem«. Čeprav je slovenska Partija po izvolitvi Kučana za predsednika pričela previdno uveljavljati to, kar so imenovali »prenova«, je bilo hitro jasno, da se tudi ta ne bo hotela zlahka odpovedati svoji »vodilni idejno-politični vlogi«, monopolnemu položaju in državnim prerogativom. Slovensko različico idejnega plenuma 6. julija 1987 Kučan intonira z bojem proti slovenskemu nacionalizmu. Šele »obračun z domačim nacionalizmom« daje Partiji moralno legitimacijo, da lahko pokaže na nacionalizme drugod.

Partijski šef Kučan ob zaključku plenuma ne pušča nobenega dvoma: »Jugoslavija ni naša izbira do preklica, ampak je SFRJ naš program«. Partija se torej umešča med dva pola: na eni strani dvoumna obramba slovenstva navzven, navznoter pa je slovensko narodno prebujenje še vedno nacionalizem, demokratizacija pa kvečjemu »meščanska restavracija«. A tudi to za armado ni bilo dovolj: zveznega obrambnega ministra, admirala Branka Mamulo je motilo, da je predvideno krepitev federacije na račun republik slovenska Partija včasih sama označevala za unitarizem. Po njem je bilo mogoče samo v nacionalistično izmaličeni zavesti jugoslovanstvo prikazovati kot unitarizem in hegemonizem: »Delitve in zapiranja ob istočasnem razraščanju sovraštva do drugih narodov so kontrarevolucionarno dejanje«. Partija mora znova postati temeljno gibalo revolucije, dokler pa ta ne bo sposobna zagotoviti idejne enotnosti, bodo jugoslovansko krizo še naprej »definirale etatistične strukture nacionalnih držav«. Tudi po slovenskem idejnem plenumu se naj bi napadi na armado nadaljevali z nezmanjšano ostrino: skuša se jo politično diskvalificirati (»Nova revija«) ali pa z nenehno aktualizacijo civilnega služenja in »ciničnim pripisovanjem pučističnih ambicij zmanjšati ugled armade v družbi« (ZSMS, »Mladina«). Pri tem gre po Mamuli za preračunano akcijo, ki ima namen razbiti armado kot »splošnoljudsko in splošnojugoslovansko silo«.

Da bi spremenili »odnose v federaciji«, je armada enodušno podprla začetek postopka sprememb jugoslovanske ustave, ki je zaključen 25. novembra 1988. V duhu, da mora razredno vladati nad nacionalnim, da bi »zagotovili pogoje za uspešno delovanje enotnega jugoslovanskega trga«, v prid pogojev za »enotno in učinkovito izvrševanje zveznih zakonov« in stabilnosti »financiranja JLA«, poenotenja Srbije in »krepitve vloge združenega dela na odločanje in delo Skupščine SFRJ« ustavne spremembe izvorno predvidevajo širitev pravic in pristojnosti federacije. V nizu spopadov med slovenskimi »ustavobranitelji« na eni in srbskimi »anti-birokrati« ter armado je na koncu med federalisti in unitaristi sklenjen neke vrste kompromis, ki dejansko ni posegal v temelje političnega sistema, zakoličenih s kardeljansko ustavo iz leta 1974. Ta kompromis Miloševića ni motil, da ne bi s pomočjo mitingov odstranil legalno izbrane organe oblasti v Vojvodini, na Kosovu in v Črni gori. Medtem ko so zvezni organi mirno opazovali očitno srbsko kršenje zvezne ustave, so na drugi strani dlakocepsko motrili ustavnost in zakonitost ob najmanjšem sumu slovenske »kršitve«. Za razliko od izpostavljene Slovenije si je Srbija priborila udoben položaj sklicevanja na zvezno ustavo, kadar je to odgovarjalo njenim interesom – predvsem ko je beseda tekla o treh sedežih v osemčlanskem zveznem državnem predsedstvu. Z glasom obeh pokrajin in četrtim glasom Črne gore je Srbija uspešno nasprotovala interesom ostalih štirih republik.

Zametki demokratične civilne družbe v Sloveniji niso več zadovoljni z drobtinicami demokratizacije. Tako Društvo slovenskih pisateljev (DSP) v svoji izjavi z dne 22. septembra 1987 radikalizira stališča, izražena na javni tribuni v Cankarjevem domu v Ljubljani 16. marca in slovenski skupščini predlaga, naj od zvezne skupščine zahteva umik predloženih sprememb jugoslovanske ustave, o končnem predlogu ustavnih sprememb pa razpiše referendum. Ključni ustavni amandmaji namreč »ogrožajo pravice in interese« slovenskega naroda, krnijo suverenost, državnost in samostojnost narodov, obenem pa ni nikjer opaziti odločnejšega koraka v demokratizacijo. Slovensko politično vodstvo »je naredilo hudo napako in ravnalo v nasprotju z interesi naroda, ko je dalo soglasje k ustavnim spremembam«. Oglasilo se je tudi Slovensko sociološko društvo, ki namesto manj zahteva več samostojnosti republik, namesto več manj pristojnosti zveznih organov, namesto večje regulativne vloge federacije več ekonomske samostojnosti republik in podjetniške svobode, namesto posrednih neposredne volitve z več kandidati in politični pluralizem. Peter Jambrek pojasnjuje, da »bosta državnost in suverenost slovenskega naroda marsikje ponižana na položaj upravne enote«. V tej zgodbi o »veliki in usodni ustavni prevari« je slovenska državna suverenost degradirana – ob tem, da narod nikoli ni imel možnosti za uresničitev svoje temeljne pravice do samoodločbe – pod zgodovinsko raven 8. temeljne točke Osvobodilne fronte, s čimer se podira kontinuiteta ustavne zgradbe slovenske državne suverenosti. Za opuščanje državnosti in suverenosti ter podporo procesom centralizacije in unitarizacije neposredno odgovornost nosi slovensko politično vodstvo s Kučanom na čelu.

Kot odziv na sprejem regresivnih »kompromisnih« ustavnih dopolnil in na arogantno držo slovenske Partije spomladi 1988 pri Društvu slovenskih pisateljev in Slovenskem sociološkem društvu skupina intelektualcev sestavi Gradivo za slovensko ustavo. Pri Gradivu, ki v javnosti dobi ime »pisateljska ustava«, gre za načrt nove, sodobne in samostojne slovenske ustave, na podlagi katerega do decembra 1991 nastane nova ustava samostojne Slovenije. Izhodišče Gradiva je »dozorelost« slovenskega naroda in »zveze demokratičnih slovenskih političnih sil«. Na podlagi samoodločbe in v skladu z gibanji za nacionalno, politično, ekonomsko, kulturno, generacijsko in spolno demokracijo naj bi slovenska ustava izražala naslednja načela: 1) politični pluralizem brez vnaprejšnje vodilnosti katerekoli stranke; 2) družbeni odnosi post-industrijske družbe, ki temeljijo na spoštovanju »individualne in narodne osebe«; 3) kultiviranje in intelektualizacija dela; 4) nacionalna suverenost in enakopravnost; in 5) ločitev zakonodajne, izvršne in sodne oblasti. Slovenska Partija je »pisateljsko ustavo« takoj obsodila in jo ocenila kot tipično ustavo meščanske demokracije. To pa avtorjem ni preprečilo, da se ne bi politično organizirali v Zbor za ustavo in medse povabili tudi ZSMS.

Ker so se v drugih jugoslovanskih republikah krepile obtožbe, češ da sta vodstvo ZSMS in revija »Mladina« zgolj glasnika uradne slovenske politike, je partijski šef Milan Kučan ostro posredoval: »To so ista nastopanja, ki napadajo vse, kar je v tej družbi socialistično, samoupravno, jugoslovansko, kar je povezano s komunistično idejo, ki da ji je vrojen stalinizem, ki slovenskim komunistom očitajo, da izdajajo interese slovenskega naroda. To so nastopanja, ki napadajo JLA – kot okupatorsko in protiljudsko, izkoriščevalsko vojsko«. Izjava ni izzvala zaželenih učinkov: v Sloveniji je bilo še vedno vse narobe in Partija naj bi izgubljala nadzor nad razmerami. Ponudba z žrtvenim jagnjem zaplembe »Mladine« je bila premajhna, da bi pomirila strasti. Kvečjemu je pokazala, da demokratizacija v Sloveniji ne bo uspela brez odpovedi stalinizmu slovenske Partije, ki želi po »kučanovsko« zaščititi slovensko demokratizacijo pred totalitarizmom z jugovzhoda zvezne države – s slovenskimi avtoritarnimi sredstvi. 31. maja 1988 agentje slovenske SDV Janezu Janši izročijo sklep o priporu in o vsem poročajo Beogradu. Armada je pod novim vodstvom generala Kadijevića – admiral Mamula je zaradi kompromitacije v »Mladini« »predčasno upokojen« - začela ob tesnem in naivnem sodelovanju slovenskega političnega vrha uresničevati načrt, s katerim naj bi spravila na kolena ne le nekaj opozicijskih intelektualcev, temveč celotno Slovenijo.

Janša je bil izbran zato, ker je s svojo ekipo najavil kandidaturo za predsednika ZSMS in odkrit boj za oblast. V svojem programu Zveze mladinskih organizacij in gibanj (ZMOG) se Janša med drugim loteva prav položaja slovenske Partije, ki se je udobno umestila v vlogo lažnega branilca slovenskega naroda pred centralizmom in unitarizmom, s tem pa povečini nezasluženo pridobivala visoko stopnjo legitimnosti. V konfederalni demokraciji med jugoslovanskimi narodi bi morala Partija nujno pristati tudi na demokracijo znotraj naroda, kar bi zanjo s seboj nosilo izgubo oblasti. Prav zato vztraja na dvojni igri med pritiski od spodaj in pritiski iz Beograda, kar ji omogoča neskončno podaljševanje razdržavljenja Partije, njenega prenavljanja in »sestopanja z oblasti«: »Proces prenove partije je treba gledati z dveh vidikov. Kratkoročno je sedanji razvoj slovenske partije vsekakor pozitiven, saj krepi liberalno krilo v slovenski politiki. Dolgoročno pa je to samo poglabljanje iluzij. Partija lahko sestopi z oblasti samo tako, da se ukine«. Tudi če ne omenjamo armade s svojimi pučističnimi cilji, je bilo to navkljub opevani »liberalnosti« za slovenski partijski vrh preveč: Kučan je dal zeleno luč za tesno sodelovanje med slovensko SDV in varnostnimi organi JLA, skupno pripravo akcije in izvedbo aretacije.

Demokratična civilna družba ni čakala križem rok in je oblikovala državljansko fronto, ki je mobilizirala dva momenta – legalizem in upor. Legalizem je zagotavljala ZSMS, ki je po vzoru na zaščito novih družbenih gibanj varovala dejavnost civilne družbe, v skupščini pa opozarjala na slovensko ne-suverenost; delegat ZSMS Duško Kos je na slovensko Partijo naslovil naslednje besede: »Z vso drastičnostjo se je pokazalo, da zakoniti organi ljudske oblasti v SR Sloveniji nimajo niti nadzora, kaj šele kaj drugega nad delom določenih služb in ustanov, ki se nahajajo na teritoriju SRS. Na podlagi tega se zastavlja vprašanje, kakšna in kako kompletna je ta državnost«. Brez odločnega zoperstavljanja novoustanovljenega Odbora za varstvo človekovih pravic, ki ga vodi Igor Bavčar, bi slovenska oblast mirne duše še naprej aktivno sodelovala v represivnih akcijah JLA, le da bi ji armada zagotovila omejenost posegov in sprejela koeksistenco s Kučanovim blagim partijskim »liberalizmom«. Šele ostra konfrontacija med komunističnim režimom in demokratično civilno družbo, šele izjemna moč, vitalnost in množičnost uporniškega gibanja je slovensko Partijo prisilila k popuščanju, k nadaljevanju dvojne igre: ena stran se je skrivala v legalistični podpori armadnim represivnim akcijam, po drugi pa je skušala paktirati z upirajočo se civilno družbo v strahu pred izgubo še tisto malo legitimnosti, ki jo je Partija pridobila v političnih bojih v Jugoslaviji. Svojo lojalnost je morala dokazovati v sodelovanju z armado, čeprav takšnega sodelovanja ni najbolj želela, ker ji je jemal manevrski prostor. Hkrati pa Kučan ni poskusil skleniti zavezništva s civilno družbo, kar bi sicer okrepilo njegovo pogajalsko pozicijo v Beogradu, a jo postavilo na rob rezila: vojaški udar bi po vsej verjetnosti sledil brez odlašanja. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed