"Če nam ne uspe dobiti mednarodnega priznanja ob relativni gospodarski stabilnosti, nas bojo, nataknili na kol ali nas obesili na Trgu osvoboditve"(Igor Bavčar, slovenski notranji minister).

Kriza osamosvojitvenega projekta

"Če nam ne uspe dobiti mednarodnega priznanja ob relativni gospodarski stabilnosti, nas bojo, nataknili na kol ali nas obesili na Trgu osvoboditve"(Igor Bavčar, slovenski notranji minister).

Kučanova javna politična drža je bila navzven prislovično umirjena in zmerna, vendar je 26. aprila v pogovoru za sobotno prilogo "Dela" izrekel nekaj za običajne standarde nenavadno ostrih besed o pripravah na osamosvojitev in slabem delu Peterletove vlade, ki bodo že čez dva dni dobile svoj odmev znotraj Demosa. Bolj kot Markovićevo votlo paradiranje ga je skrbelo to, da vlada podcenjuje zahtevnost rokov in nalog, ki so ji bile naložene s plebiscitom, tičejo pa se vzpostavitve celovite slovenske državne infrastrukture. Slovensko predsedstvo je s tem v povezavi skupščini že poslalo posebno pismo, da mora vladi in sebi postaviti vprašanje, "kako daleč so prišle priprave (v katere nismo imeli vpogleda), da nas osamosvojitev ne bi zalotila nepripravljene". Vlada je izgubila veliko dragocenega časa in ni počela, kar bi morala - s tem pa Slovenija prihaja v neprijeten položaj: časa do osamosvojitve naglo zmanjkuje, hkrati pa se napoveduje vladna kriza. Ta je za Kučana v danem trenutku nepovabljen gost: "Vprašanje kompetentnosti vlade ali personalnih zamenjav je bilo mogoče postaviti takrat, ko je bil čas - takoj po plebiscitu. Zdaj je to veliko bolj tvegano". 


Demosova vlada po Kučanu dela v zelo težavnih objektivnih okoliščinah, poleg tega pa ima velike subjektivne slabosti, kar med drugim kažejo pretresi v vladi sredi skrajno nepravega časa. Tudi če o vladi obstaja dvom, bi bilo še slabše storiti karkoli, kar bi prispevalo k njenemu padcu, kajti morebitna nova vlada bi nastajala težko in dolgo, potrebovala bi veliko časa, preden bi se nova ekipa politično in sicer ujela skupaj - vmes pa je osamosvojitev. Ker je predsednik Demosa Jože Pučnik izjavil, da je Slovenija najugodnejši trenutek za osamosvojitev že zamudila, se Kučan sprašuje, ali je stanje v vladajoči koaliciji in vladi res že tako kritično, da mu je preostal le še javni poziv k radikalizaciji: "Najbolj ugodnega trenutka ni, je pa znotraj neugodnih trenutkov najmanj neugoden. V tem je modrost politike. To Pučnikovo stališče je gotovo bilo pritisk na vlado. Sprašujem se naslednje: Pučnik je predsednik Demosovega sveta. Vlada je Demosova. Ali ni bilo mogoče tega pritiska izvesti znotraj Demosovih sestankovanj?"

Časopisi so bili polni komentarjev o vladnih sporih in krizi osamosvojitvenega projekta, del opozicije pa po radikalnosti - tako kot ob pobudi socialistov za plebiscit - znova prehiteva Demos. Kot da je vladajočo koalicijo decembrski plebiscit spravljal v čedalje hujšo nejevoljo: dobro je vedela, da bi morala nekaj ukreniti, toda prav to jo je pritiskalo kot vse težje breme. Celo zunanji minister Dimitrij Rupel, ki bi mu bilo težko očitati, da ni nič naredil za stvar osamosvajanja, je dajal občutek, kot da dvomi in omahuje; nič več ni bil povsem prepričan, da je Slovenija dorasla tej nalogi in je začel snemati klobuk pred državotvornostjo nacij, ki jim je uspelo organizirati svoje države. Sam sebi in svoji odločnosti je ostal zvest le Pučnik, medtem ko so drugi v Demosu iskali najrazličnejše načine za preinterpretacijo plebiscitne odločitve. Z njo so slovenski državljani zahtevali državnost in neodvisnost Slovenije, zdaj pa je izgledalo, kot da je politiki niso sposobni izpeljati. Borisa Ježa ("Delo") je stanje spominjalo na mesece po prvi svetovni vojni, ko so slovenski politiki tavali, se do Evrope obnašali preveč ponižno in jernejevsko, zatem pa se skrušeni vrgli v objem Beograda: "Vsakemu kmetu na Slovenskem je jasno, da z 'razdruževanjem' ne bomo nikoli nič dosegli; zgodovina se bo začela hitreje odvijati šele, ko bomo pokazali zobe. Ponosni smo lahko na svoja mirovna gibanja, toda - pa naj se sliši še tako paradoksalno - temeljne človeške in nacionalne pravice zagotavljata Janševa vojska in Bavčarjeva policija".

Kaj je Evropa sporočala Sloveniji, je 24. aprila 1991 poslancem v slovenskem parlamentu odkrito spregovoril zunanji minister Dimitrij Rupel. V nastopu, ki je v aprilu 1991 predstavljal eno redkih svetlih točk dela vlade na osamosvojitvenem projektu, je potrdil, da slovenska zunanja politika nima nobene višje naloge od te, da zunaj meja uveljavlja plebiscitno odločitev skozi ureditev vseh formalnosti, ki bodo Sloveniji omogočili postati samostojna evropska država slovenskega naroda: "Slovenija ima vse kvalifikacije, da se uvrsti med normalne evropske države. Kljub svojemu relativno majhnemu obsegu in kljub pičlim izkušnjam z državnostjo ima Slovenija od vseh nekdanjih socialističnih vzhodnoevropskih družb nemara najboljše možnosti za normalno demokratično življenje in za gospodarsko blagostanje. Toda o tem mora biti poleg nas prepričana tudi mednarodna skupnost. Trudili se jo bomo prepričati, v tem pa bomo tudi uspeli". Po Ruplu so demokratizacijo Slovenije razumeli vsi, saj je tu šlo za potrjevanje klasičnega evropskega vzorca. Manj pa Zahod razume razdružitev Slovenije od Jugoslavije, njeno "dejugoslavizacijo", zato na ljubljanski naslov različni svetovni gremiji pošiljajo svarila, ki jih sicer ne bi bilo dobro prezreti, vendar ne morejo preglasiti slovenske samoodločbe. Ta spada med temeljne pravice in sveta načela evropske in ameriške politike kot dela modernega mednarodnega prava in etike. Omenjena etika je že spremenila nemški zemljevid in omogoča konstrukcijo nove evropske arhitekture. Na prvi pogled Zahod Slovenijo odvrača od njenih osamosvojitvenih načrtov in zdi se, kakor da hoče po vsej sili ohraniti Jugoslavijo. Zahodne države ravnajo tako iz strahu pred balkanskimi in sovjetskimi trenji, ta strah pa izhaja iz napačne predpostavke, da enotnost že a priori zagotavlja stabilnost, osamosvajanje pa je povezano z nestabilnostjo.

Tako mora Slovenija računati z dolgotrajnimi pritiski, na katere se mora odzivati z veliko previdnostjo, sporazumevanjem in tankočutnim upoštevanjem interesov drugih narodov - jugoslovanskih in evropskih. Poleg mehke variante pa velja imeti pripravljeno še trdo varianto osamosvajanja, ker niti Jugoslavija niti svet ne bosta v ključnih trenutkih spoštovala omahljivosti. Slovenija ne zapušča Jugoslavije zaradi sebičnosti, ampak zato, ker ima pravico do samostojnega evropskega življenja, v katerem se Slovenci ne bodo več počutili ujetnike Jugoslavije: "Samostojni hočemo biti, da bi se lahko združevali, kot nam velevata spoznanje in interes. Integracija ni vrednota sama po sebi; navsezadnje so nas hoteli integrirati že Hitler, Stalin in Titovi generali". Slovenci so v novodobnem smislu integracionisti in "ne dopuščamo, da bi nas integriral nekdo drug: niti Moskva niti Beograd! V tem smislu odvzemamo državne pristojnosti Beogradu in jih jemljemo k sebi: da bi jih nemara jutri oddali Evropskemu parlamentu, Svetu Evrope, Organizaciji združenih narodov...". Evropska dvanajsterica in Američani nastopajo s predlogi za ohranitev Jugoslavije zato, ker nimajo boljših predlogov, Slovenija pa jih ima. Tej je še najbližji post-moderni koncept Srednje Evrope, ki bi vključevala tudi Slovenijo, Hrvaško in morebiti Bosno in Hercegovino. Na jugoslovanskih tleh po Ruplu poteka boj za določitev meje med Vzhodom in Zahodom: ozemlja vzhodno od Drine ne spadajo v Srednje-evropski prostor, ki bi se lahko z namenom evropeizacije Vzhoda povezal v gospodarsko in carinsko unijo, pozneje pa pridružil Evropski skupnosti.

Glede na vse bolj neučakano in razočarano slovensko javnost, zoprno opozicijo, ki je Demosu dihala za ovratnik, in Kučanove javne kritike, da je Peterletova vlada pri osamosvajanju negibna, je bilo potrebno nekaj storiti. Ekipa SDZ - notranji minister Bavčar, obrambni minister Janša in zunanji minister Rupel - so stuhtali idejo, da bi organizirali poseben štab za pregled osamosvojitvenih ukrepov in zakonov. Iluzij ni bilo več: radikalni poslanci Demosa so sicer na ves glas kričali, da so pripravljeni jesti travo za samostojno Slovenijo, omenjeni ministri pa si o njih in povprečnih Slovencih ter njihovi pripravljenost za žrtvovanje niso delali utvar - "do kolen v toplo vodo", je komentiral Dimitrij Rupel. Ko je ideja o štabu prišla do Peterletovih ušes, je ta hitro uganil, da gre za pomembno zadevo, zato se je kot predsednik vlade takoj postavil na njegovo čelo. Bavčar in Janša sta opravila pogovor s predsednikom Demosa Jožetom Pučnikom, nato pa še s predsednikom skupščine Francetom Bučarjem: obema sta predstavila zamudo, v katero je drsela vlada s pripravami na osamosvojitev, ki je resno ogrožala izvedbo projekta.

Tako je bil 28. aprila 1991 na Račjem otoku na Brdu pri Kranju sklican sestanek predsednikov strank Demosa in ožjega vladnega kabineta. Na njem so prisostvovali Jože Pučnik, France Bučar, Lojze Peterle, Dimitrij Rupel, Igor Bavčar, Janez Janša, Ivan Oman, Franc Golja in še nekateri podpredsedniki Demosovih strank. Poleg vladne krize in odstopa podpredsednika vlade Jožeta Mencingerja so morali rešiti glavno vprašanje: ali bo Slovenija pravočasno pripravljena na samostojnost ali ne? Sestanek je začel Pučnik z oceno političnih razmer: v javnosti so vse glasnejše govorice o sporih in neurejenih odnosih v vladi, ti problemi pa so vse očitnejši, kolikor bolj se bliža 26. junij. Zadnji javni nastopi nekaterih ministrov - še posebej Mencingerja in Kranjca - so bili takšni, da so porodili dodatne dvome okrog tega, ali je ta vlada sposobna izpeljati osamosvojitev. Oklevanje v Demosu se mora končati, je udaril po mizi Pučnik in rekel: "Slovencem smo obljubili državo, in to našo obljubo so na plebiscitu podprli z absolutno večino. Če so že prenovitelji in liberalci očitno ob plebiscitu držali fige v žepu, mi ne bomo odstopili od našega programa". Potem je predlagal, naj se vsaka stranka nedvoumno izjasni, ali je zanjo 26. junij še zmeraj datum prevzema dejanske oblasti in osamosvojitve.

Za Pučnikom je besedo povzel France Bučar in opozoril, da prevladuje negotovost, "saj nimamo še ničesar v rokah". Komunikacija med vlado, skupščino, parlamentarnimi strankami in tudi med strankami Demosa je glede na resnost položaja slaba in nekateri mislijo, da z osamosvojitvijo preprosto ne bo šlo. Temeljne zakonodaje, ki bi morala biti sprejeta do 26. junija, ni še od nikoder in zamuda je katastrofalna. Slovenija mora 26. junija odločno prevzeti dejansko oblast, sicer bo Jugoslavija z njo hitro opravila. Bučar se je najostreje spravil na premiera Peterleta: vlada deluje počasno in nekoordinirano, število ministrov je preveliko, zato bi bilo nujno sprejeti nov zakon o vladi, predsednik vlade pa je neodločen. Bučar je želel Peterleta spraviti proč od strankarskih pomislekov in ga preusmeriti v enotno nacionalno politiko. Ker je bil čas za njegovo rušenje tvegan, zamujen - ali pa prezgoden - je terjal zgolj zaostritev discipline. Predsednik SKZ-LS Ivan Oman je Bučarju pritegnil: Demos nima slike slovenskega gospodarstva in odgovora na vprašanje, kakšna bo ekonomska cena v enem ali drugem primeru, tako da bi se lahko vladajoča koalicija na odločilni korak bolje pripravila. Glede 26. junija po Omanu ni dileme - to mora biti datum prevzema efektivne oblasti. Franc Golja, predsednik Liberalne stranke, je povedal, da so med ljudmi dvomi čedalje hujši, saj ne vedo, kateri pravni red bo veljal po 26. juniju. S sprejemanjem osamosvojitvene zakonodaje vlada strašno zamuja, vendar - čeprav je bila spomladi 1990 sestavljena na hitro - mora vzdržati do osamosvojitve, tako da do takrat ne sme biti nobenih ministrskih zamenjav.

Peterle je na očitke odvračal, da razume, kako nekateri ljudje izgubljajo vero v osamosvojitveni projekt, a po njegovem mnenju vlada še ni ničesar zamudila. V svojem nastopu se je skušal izogniti temeljnemu Pučnikovemu vprašanju, ki je bilo izhodišče sestanka in je največ govoril o gospodarstvu ter privatizaciji. Njegov odgovor je bil izmikajoč: "26. junij lahko ostaja termin v smislu zakona" (mišljen je bil ustavni zakon - op. p.), kar je izzvalo negodovanje prisotnih. Vsi predsedniki strank Demosa so namreč prepričljivo odgovorili na dodatno Bučarjevo vprašanje - "gremo naprej ali ne?" - razen Peterleta. Zato so ga po vrsti ostro kritizirali Janša, Bavčar, Pučnik, Bučar, Oman in Rupel: ugotavljali so, da je prav on odgovoren za slabo delo vlade in pomanjkljivo realizacijo osamosvojitvenih ukrepov. Edino, kar lahko Demosova vlada na področju gospodarstva pokaže dva meseca pred odločilnim dnevom, so denarni boni, ki naj bi zamenjali jugoslovanske dinarje; a še ti so bili natisnjeni že pol leta prej, ko je njihovo izdelavo za primer nujne takojšnje uvedbe zahteval Pučnik. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed