Slovenska demokracija izkazuje vse tiste najtemnejše plati tega političnega modela, zaradi katerih Platon in Aristotel nista bila demokrata.

Kritika železnega zakona slovenske oligarhije

Slovenska demokracija izkazuje vse tiste najtemnejše plati tega političnega modela, zaradi katerih Platon in Aristotel nista bila demokrata.

Poraz liberalnih reform ni konec spoprijema za liberalizem. Ta boj se nadaljuje in iz dosedanjih porazov se je treba čim več naučiti, da bi bil nov naskok liberalnih reformistov silovitejši in temeljitejši. Zakaj ravno liberalizem? Ker je dokazano najučinkovitejši politično-ekonomski model svobodnega družbenega razvoja. Razmajana Cerarjeva koalicija socialistov ga ne mara, ker jih naredi za odvečne, skupaj z njihovo požrtno državo. Kot bi rekel Marx, mora slej ko prej priti do razpada vsega socialističnega sranja, toda za liberalce niso tako nevarni porazi, kot je nevarna bojazen priznati svoj poraz, bojazen izpeljati iz njega vse zaključke.


V obstoječih strankah vezani in nevezani liberalci moramo igrati na razcepljenost vladajočega socialističnega bloka, jo zaostrovati in sklepati zavezništva, pri tem pa govoriti in pisati resnico. Vsakdo, ki se želi danes bojevati proti vsakodnevnim lažem Cerarjeve vlade, mora po Brechtu premagati pet težav: »Biti mora pogumen, da piše resnico, čeprav je vsepovsod zatirana; moder, da jo spozna, čeprav je vsepovsod prikrivana; umeti jo mora napraviti uporabno kot orožje; biti presoden, da izbere tiste, v rokah katerih postane učinkovita; zvijačen, da jo med njimi razširi«. To v Sloveniji pomeni govoriti in pisati proti večini televizij, proti Delu, Dnevniku, Mladini, Štefančičem in drugim levičarskim sleparjem. To pomeni ostro zavračati vetrnjaške in prismojene traparije Združene levice, ki je tako nova, da v zadnjih 100 letih od Marxa, Engelsa in Lenina ni miselno napredovala niti za ped. Predvsem pa to pomeni postaviti se po robu vsaki levi vladi, ki po vrsti delujejo pa načelu: za menoj potop!

Dalje to pomeni napadati državne monopole, lastnino in njene privilegirane tajkune, ki vsi skupaj povzročajo kolateralno rast revščine, hlapčevanja, degradacije, izkoriščanja, pa tudi ogorčenja zaposlenih in nezaposlenih. Slovenska država je socialistična, saj je v neprekinjenem boju proti državljanski podjetniški pobudi, obrti in drugi drobni blagovni proizvodnji, ker poraja – kapitalizem. Cerarjeva država mora varovati diktaturo proletariata socialistične elite, katere avantgarda so šefi državnih sindikatov. Toda pogoltna država, njeni monopoli in državna lastnina so postali spona proizvodnega načina, ki zahteva liberalizacijo, privatizacijo in deregulacijo. Državno lastnino bo razgnalo. Bije zadnja ura socialistične države in njene državno-kapitalistične lastnine. Izkoriščevalci bodo razlaščeni in to bo skok Slovenije iz kraljestva nujnosti v kraljestvo svobode. Za ta korak nas je dovolj, le povsod je treba o tem govoriti in pisati. Čeprav vladajoča elita vseskozi povzroča nove neenakosti med državljani, je po drugi strani vzrok nove uporniške državljanske enakosti: vsi smo pred politično-tajkunsko elito enaki, namreč enaki ničli.

Politična oblast te elite se je nasproti demokratični civilni družbi povsem osamosvojila. Ko je Cerar prevzel oblast, je pred seboj imel dve možnosti: z vladnimi ukrepi in resnim programom liberalnih strukturnih reform bi lahko pospeševal izhod iz krize in nov slovenski razvoj; toda odločil se je za drugo možnost, za nadaljevanje socialistične države v smeri zoper ekonomski razvoj – v takšnih primerih pa vlade redno podležejo. V Sloveniji se je vlada SMC tako znašla v nasprotju z interesi gospodarskega razvoja, zato se bo politični boj slej ko prej končal s padcem te vlade. SMC je še ena v nizu državno-kapitalističnih čuvark socialističnih tradicij, čeprav je gospodarska kriza do kraja razgalila nesposobnost levičarskih vlad pri vodenju državnih podjetij. Nujna je temeljita preobrazba neučinkovite državne v zasebno lastnino, ki bo ponudila nove investicije in delovna mesta. V nasprotnem je politično-tajkunska elita vse večjo revščino delovnih množic povzdignila v življenjski pogoj svojega obstoja.

Če kaj, je Slovenija po osamosvojitvi dokazala obstoj železnega zakona oligarhije: in če ob strani pustimo začetniške poskuse tranzicijske desnice v SDS, je večina demokratičnih volitev vodila v levičarsko oligarhijo, ki je vladala s tonami socialne demagogije. SMC ni v ničemer različna od svojih predhodnic: da bi ostali na oblasti, so poteptali vsa svoja moralna načela, opustili vsako pravo politično vodstvo, prihodnost Slovenije žrtvovali dobrikanju zdaj eni zdaj drugi interesni skupini in kapricam tajkunov v ozadju. Pravi, učinkoviti in pravni kapitalizem je potrebno v Sloveniji šele uvesti. V takšnih državah, kot je Slovenija, zaposleni (in nezaposleni) ne trpijo zaradi kapitalizma, temveč predvsem zaradi nezadostnega razvoja liberalnega kapitalizma. Delojemalci so zato brezpogojno zainteresirani za najširši, najsodobnejši in najhitrejši razvoj kapitalizma, ki prinaša blaginjo. Še več, slovenskim delojemalcem je brezpogojno v prid, da se odstranijo vsi ostanki socializma in državnega kapitalizma, ki zavirajo svoboden in nagel razvoj kapitalizma, ki gre vštric z boljšim življenjem. Na tej stranki Karavank je pač potrebno to še vedno ponavljati, na oni jim je vse to že zdavnaj jasno.

Kako torej zagotoviti radikalni liberalni prelom, katerega predpogoj je po vsej verjetnosti šele splošna nacionalna kriza. Za nujnost takšnega prevrata namreč ni dovolj, da državljani ne morejo več živeti po starem in terjajo spremembe – tudi socialistična vladajoča elita ne more več živeti in vladati po starem. Čeprav je Cerar obljubljal gradove, je zdaj povsem jasno, da njegova stranka ne bo reformirala ključnih družbenih podsistemov, ne bo zaustavila vseprisotne korupcije, ne bo privatizirala, ne bo oklestila velike države in ne bo deregulirala trga. Kot pri aferi Bratuškove z Banko Slovenije kvečjemu lahko pričakujemo, da bomo čez kakšno leto izvedeli za nove nezakonitosti – in znova plačevali. Cerarjeva vlada je brez idej, nima vizije razvoja Slovenije in nima poguma za potrebno tveganje, s katerim bi polno izkoristili slovenske družbene potenciale.

Slovenska demokracija izkazuje vse tiste najtemnejše plati tega političnega modela, zaradi katerih Platon in Aristotel nista bila demokrata. Liberalne vstaje proti škodljivi vladavini SMC najbrž ni pričakovati, čeprav slovenska zemlja vpije po nujnih družbenih, političnih in gospodarskih reformah. V dobi Rimske republike, ki je obstajala več kot pol tisočletja, so za takšne razmere iznašli zanimiv protistrup: konzula sta za omejeno dobo, denimo pol ali enega leta, postala diktatorja in v tem času z dekreti poskrbela za odhod nesposobnih in nujne spremembe. Ko sta svoje delo opravila, sta vrnila mandat in ostala konzula ali pa se kot zaslužna umaknila nazaj v senat. V takšnem pomenu bi bila Slovenija hipotetično zrela za vojaški udar Slovenske vojske. Razsvetljeni in reformno progresivni slovenski generali bi v enem letu pospravili z gnilobo, ki nam vlada, in Slovenijo pripravili za nov začetek, sami pa bi se vrnili nazaj v vojašnice. Kot demokrati imamo rajši začasno vojaško oblast, ki vodi v pravo smer, kot pa »demokratično« propadanje Slovenije na obroke. (se nadaljuje)

0 0
Feed