V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so si Slovenci s svobodnimi volitvami pridobili demokratično državo; danes si morajo s in svobodnim državljanom pridobiti svobodno državo.

Kritika vloge države v gospodarstvu

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so si Slovenci s svobodnimi volitvami pridobili demokratično državo; danes si morajo s in svobodnim državljanom pridobiti svobodno državo.

Delovanje državnega aparata v podporo podjetništvu naj bi bilo optimalno takrat, ko zagotavlja upoštevanje pravil tržne igre (vladavine prava) in prepušča odločitve o oblikovanju tržne igre tržnim igralcem, potencialno vsem državljanom. Toda glede na vsesplošno prepričanje, da je država pametnejša od podjetnikov in ji je zato podeljen mandat usmerjanja gospodarstva k ciljem, oddaljenim v prihodnost, bi bilo za razvoj tržnega gospodarstva najbolj zdravo, da bi ministrstvo za gospodarstvo odpravili. Z navedenimi predpostavkami namreč gospodarska politika izriva podjetnike s trga in oddaljuje lastne želene cilje daleč v prihodnost. To se dogaja po več poteh. Prvič, prek prerazdeljevanja sredstev, pobranih z davki, ki jih plačujejo vsa podjetja, k posameznim parcialnim ciljem v gospodarstvu (oziroma skupinam podjetij). S tem intervencionistično ministrstvo za gospodarstvo neposredno spreminja naložbeno politiko podjetij, ki plačujejo davke. Dvomimo, da bi katerokoli podjetje samo od sebe imelo preferenco po usmerjanju lastnih sredstev v financiranje programov prestrukturiranja tekstilne industrije ali v podporo podjetjem nanotehnologije, pa jih danes zaradi preferenčne funkcije države mora, četudi na račun lastnega razvoja. Drugič, vedno ko deli sredstva država, se zamegli signal, ki ga sicer oddaja trg, o ustreznosti posameznih funkcij ponudbe podjetij, saj se njihovi parametri ne oblikujejo na podlagi tržnega mehanizma, ampak državnih akcijskih načrtov. In, tretjič, država s prerazdeljevanjem sredstev omogoči, da jih dobijo iskalci rent, ki imajo zaradi političnega cikla, ki mu je podrejeno ministrstvo za gospodarstvo, možnost izkoristiti različne privilegije - bodisi zaradi asimetričnih informacij, ki jih imajo podjetniki, ki so močnejši lobisti, bodisi ker pride do moralnega hazarda, kjer igra država tržno igro z denarjem drugih, tako da podpira podjetja, v katerih je lastniško udeležena. 


Namesto takšnega dirigističnega aparata bi morali zainteresirani podjetniki sami prostovoljno oblikovati različna interesna gospodarska združenja, ki bi na tržni podlagi ponujala različne programe in zbiranje sredstev za njihovo izvajanje. Prednosti takšnega sistema je več. Prvič, podjetniki lahko sami za svoj denar uresničujejo svoje naložbene načrte brez strahu, da bi njihova sredstva prerazdelili na druge, s podjetji nepovezane projekte. Drugič, gospodarstvo postane po tej poti neodvisno od političnega cikla, kar pomeni manj možnosti za vizionarske načrte in eksperimente različnih vlad ter manj poti za iskalce rent, ki izkoriščajo politične povezave (lastniške ali asimetrične informacije). In če je logično, da je cikel denarne politike neodvisen od političnega cikla, zakaj ne bi bil tak tudi poslovni cikel? Tretjič, če hoče podjetnik voditi poslovno politiko samotnega volka ali ugotovi, da se mu takšna poslovna politika bolj splača, naj mu bo takšna izbira tudi omogočena. Četrtič, ni jasno, zakaj bi bilo zagotavljanje nekaterih javnih dobrin (na primer zalog nafte) bolj učinkovito v državnih rokah kot v sistemu zasebnih koncesij. Petič, če bodo podjetniki ocenili, da za vložen denar v različnih interesnih združenjih ne dobijo dovolj, lahko takšno interesno združenje mirne volje zapustijo ali pa razpustijo. In nenazadnje, šestič, ker so podjetniki praviloma osredotočeni na svojo tržno nišo, za celostni razvoj družbe lahko poskrbijo kooperative, ki jim je v interesu razvoj lokalnega okolja.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so si Slovenci s svobodnimi volitvami in plebiscitom pridobili demokratično državo; danes si morajo s prostim trgom in svobodnim posameznikom pridobiti svobodno državo, ki bo minimalna, omejena in ne bo prekomerno regulirala civilne družbe. Doseči ločitev države in civilne družbe ni cilj za nami, ampak pred nami: šele samo-regulacija civilne družbe zameji suverenost države, ki po definiciji uničuje suverenost posameznika. Ker je slovenski državni aparat izjemno razširil svojo upravljavsko vlogo, ne preostane nič drugega, kot da podpremo program povečane individualne svobode, odgovornejše vlade in učinkovitejšega upravljanja države, ki ga ne ovirajo skorumpirane prakse in pretirano zapletene regulacije. Ta program izhaja iz načela, da je edino dopustno vmešavanje države oz. vlade v svobodnega posameznika zgolj tisto, ki preprečuje, da dela škodo drugim: »Edina svoboda, ki je vredna tega imena, je svoboda iskanja našega lastnega dobra na naš lasten način, dokler ne poskušamo drugih oropati njihovega dobra ali ovirati njihovih prizadevanj, da bi ga dosegli« (J. S. Mill). (se nadaljuje)

0 0
Feed