Državljani moramo uporabiti volilne skrinjice, da bomo odstranili politični vrh vse močnejše piramide tovarišijsko-tajkunskih struktur.

Kritika velike slovenske potratne države

Državljani moramo uporabiti volilne skrinjice, da bomo odstranili politični vrh vse močnejše piramide tovarišijsko-tajkunskih struktur.

Marksistični nauk o vladi trdi, da je država proizvod in izraz nepomirljivosti razrednih nasprotij. Za Slovenijo bi takšna trditev obveljala, saj je njena velika država simptom velikega nasprotja med dvema razredoma: med politično-ekonomsko elito vrhov levičarskih političnih strank in socialističnih tajkunov na eni strani in običajnimi državljani, ki so sicer formalno svobodni, dejansko pa pred državo in njeno elito brez pravic. V tem pomenu lahko rečemo, da je država aparat razrednega gospostva slovenske politično-ekonomske elite nad državljani – aparat za zatiranje razreda državljanov po elitnem razredu. Ta potrebuje birokracijo, vojsko, policijo, medije in prisilne zavode vseh vrst zato, da brzda spopad med obema razredoma ter pomirja upor državljanov proti zatiralcem. Če ta spopad med elito in državljani v Sloveniji ne bi bil tako intenziven, vsakodneven in za pro-vladne medije neobstoječ, Slovenija ne bi potrebovala tako velike, močne in pogoltne države. Za vzdrževanje takšne države sami zatirani državljani plačujejo davke, na njihov račun pa elita jemlje vse večje in večje kredite. Slovenska država je najprej država privilegirane politično-tajkunske elite nad državljansko civilno družbo; oblast in bogastvo obeh delov elit sta povezana skozi korupcijo. 


Takšno tlačiteljsko državo lahko odpravi le nova demokratična revolucija, ki bi nadaljevala delo iz konca osemdesetih in začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Da bi do nje prišlo, pa se je potrebno najprej soočiti z lakajsko miselnostjo, ki je po osamosvojitveni vojni zaradi ponižanj državljanov prodrla v narodno zavest. Medli, brezkrvni in nemočni pridigarski način mišljenja politično-tajkunske elite predstavlja zgolj način, na katerega se izvaja diktatura (lumpen)proletariata levičarskih strank, ki proti vsakemu poskusu uvedbe liberalnih pravic, svobode, demokracije in reform angažira aparat parazitske države. Draga slovenska država je zajedavski izrastek na telesu civilne družbe. Proti tej liberalci postavljamo koncept poceni vlade – demokratične vlade vitke države, vlade, ki dela. Le z vzpostavitvijo takšne vlade volitve ne bodo več zgolj odločanje na vsake štiri leta, kdo od levičarske politično-tajkunske elite bo teptal ljudstvo.

Kjer - tako kot v Sloveniji - obstaja draga velika država, ni niti svobode niti demokracije. Prej gre za uresničen leninski ideal vseprisotne države evidence in kontrole, kjer so vsi državljani spremenjeni v najete uslužbence države. Da bi pridobili in ohranili svoje zasebne koristi, slovenska levičarske elita povzdiguje praznoverno oboževanje birokratske države, od državljanov pa zahteva slepo zaverovanost v sposobnosti te države. Pahorjeva, Bratuškova in Cerarjeva vlada so nazorno razgalile vso stopnjo gnilobe, prostaštva in nizkotnosti nenačelnega oportunizma: storiti vse za tajkunska omrežja, ki jih omogočajo, državljanom pa trositi puhlice odurne samozadovojne hinavščine javnega blagra. Taktika in metoda tega načina mišljenja je pastoralna oblast (Foucault), kjer pastirja na eni strani dopolnjujejo ovce na drugi: muta pecora, prona et ventri oboedientia (mutaste ovce, sklonjenih glav in trebuhu pokorne). Ovce so državljani zato, ker klečijo in se bojijo sprememb: bližje jim je strategija enega-in-istega, ne-odločanja, ne-dogodka, kot pa vlada, ki bi z reformami ukinila ovce in – vladala kot servis državljanov.

V ZDA se je revolucija začela z geslom »no taxation without representation«, saj so kraljevi podaniki v Novem svetu za svoj denar terjali tudi politično predstavništvo. V Sloveniji bi morali geslo obrniti: »no representation without taxation« - zakaj? - zato, da bi se vrnili k demokratičnemu načelu »en človek - en glas« in zahtevali javno odločanje. Proti negotovosti tajnega odločanja izven parlamenta, kjer vladajo tajkunski in korporativni interesi potrebujemo racionalno, predvidljivo, učinkovito in stabilno reformno vlado, ki bo poleg ekonomskih strukturnih reform izpeljala politične ustavne spremembe in ukinila neučinkovito korporativno odločanje (Državni svet, ekonomsko-socialni svet itd.). Tako, denimo, naj za svoje politično zastopstvo – tako kot vsi državljani - sindikati plačajo davek in vzporedno ustanovijo socialistično stranko; šele s tem lahko soodločajo v političnem sistemu, ki jim je zdaj za zaprtimi vrati brezplačno na voljo na način privilegiranja političnih interesov sindikalnih vrhov na račun oprijemljivih interesov delavcev.

Da bi delavni liberalizem na Slovenskem vzklil, je treba premisliti naslednje. Slovenski volivci so od osamosvojitve naprej – poredko, pa vendarle – menjali oblast in jo občasno poleg tranzicijske levice ponudili tudi tranzicijski desnici. To menjavo bi lahko ustrezno opisali z besedami iz Machiavellijevega »Vladarja«: »Težave so v tem, da ljudje rade volje menjajo gospodarja, misleč, da bodo prišli na boljše … . Pri tem se seveda motijo, kajti kasneje iz izkušnje spoznajo, da so prišli na slabše«. Slovensko izkustvo z liberalizmom je polno zmot in nezmotljivega voditelja. Ideološko je liberalizem ukradla in izrabila levica, ki – razen v času portoroškega kongresa ZSMS leta 1989 – ni nikoli bila liberalna, desnica pa je z liberalizmom občasno koketirala, a ga je zaradi demokratskega (proti)boljševizma svojega večnega voditelja hkrati kompromitirala. Kot da bi za Janeza Janšo Karl Marx zapisal naslednje besede: »Demokrat pride iz najsramotnejšega poraza prav tako brezmadežen, kot je po nedolžnem zabredel vanj, le na novo prepričan, da mora zmagati, da njemu in njegovi stranki ni treba opustiti starega stališča, temveč nasprotno, da morajo okoliščine dozoreti njemu v prid« (Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta).

Leta 1992 je Spomenka Hribar napisala tekst z znamenitim naslovom »Zaustavite desnico«. Janša je zaustavljen za zmeraj. Kar je potrebno storiti, je zaustaviti levico. Zakaj? – zato, ker je slovenska levica vse bolj ekskluzivna in agresivna, ker politiko diktira zgolj kot sredstvo lastne moči, ker je proti-(neo)liberalizem postal alibi za lastno nesposobnost in nepripravljenost za iskanje nacionalnega konsenza in – nenazadnje – zato, ker se imajo povsem dobronamerni ljudje za levičarje, ki jih v svojih krempljih drži pritlehna, manipulatorska in hinavska levičarska politizacija. Zato velja »zaustaviti tranzicijsko levico«! Ne z ognjem in mečem, ampak z uporabo civilno-družbenega delovanja in protesta, končno pa z državljansko uporabo volilne skrinjice, ki bo odstranila politični vrh vse močnejše piramide tovarišijsko-tajkunskih struktur. (se nadaljuje)

0 0
Feed