Demos je leta 1991 opravil svojo zgodovinsko vlogo in z enako nujo danes Slovenija potrebuje novo pomlad, ki bo tokrat dozorela v plodno poletje

Kritika udbomafijskega barbarstva

Demos je leta 1991 opravil svojo zgodovinsko vlogo in z enako nujo danes Slovenija potrebuje novo pomlad, ki bo tokrat dozorela v plodno poletje

Korene tega stanja velja iskati še v bivšem komunističnem režimu: čeprav je vsaka liberalizacija rezultirala v postopnem zviševanju standarda, čemur je sledil nov poraz nosilcev »partijskega liberalizma«, ne moremo mimo tega, da je ravno najbolj trdo jedro režima organiziralo vzporedno potopljeno udbovsko ekonomijo, ki je nekdanji partijski eliti in njenim naslednikom omogočila odlivanje kapitala v tujino in zatem njegovo angažiranje v procesu privatizacije. Izza velikega državljanskega podviga slovenske osamosvojitve so stali udbomafijski posli, tihotapljenje orožja, droge in računalniških komponent, črni računi podjetij v tujini, nezakonita prisvajanja in ogromna oškodovanja družbene lastnine, divja privatizacija rdečih direktorjev, ki kupujejo lastna podjetja, del denarja pa obdržijo na zasebnih računih. Z delom tega denarja je preoblikovana leva demokratura kupovala socialni mir, podkupovala sindikalistično delavsko aristokracijo in ustvarjala medijski mit »zgodbe o uspehu«. Poseganje Kučanovega klana (s podaljški v Golobiču, Pahorju, Jankoviću, Bratuškovi, Cerarju itn.) po lastnini ni bilo motivirano s prevzemom odgovornega lastništva, temveč z brezobzirnim tajkunskim prisvajanjem za zasebni račun, kjer so bila temu v prid uničena cela podjetja. Zakaj bi se trudili z nizko-produktivnimi podjetji, iskali trge, reorganizirali proizvodnjo in prestrukturirali slovensko gospodarstvo, če pa je veliko lažje podjetje uničiti in pobrati, kar je od stečaja ostalo. 


S tem je bila trasirana pot slovenskega gospodarskega propadanja, dolgoročne stagnacije in uničevanja razvojnih perspektiv. V Sloveniji zgodilo postopno razsutje nacionalnega gospodarstva z najbolj neučinkovito obliko privatizacije, v kateri so tajkuni tovarišijskega in domačijskega kapitalizma izropali slovenska podjetja, jih ogromno uničili, okostja pa prepustili državi in v plačilo davkoplačevalcem. Posledice so jasno vidne: bivša vzhodna Evropa po gospodarskem razvoju prehiteva Slovenijo. Po 25 letih je postalo očitno, da so bile ideje o samoodločbi slovenskega naroda in samostojni nacionalni državi potrošene in izčrpane. Ustava iz leta 1992 sama po sebi ni sposobna proizvajati izvedbenih liberalno-demokratičnih institucij, formalna svoboda podjetniške pobude ne zagotavlja tekmovalnega gospodarstva, medijska svoboda ne odpravlja ne starih ne novih monopolov, policija, tožilstva in sodišča so bolj kot ne nemočni in nepripravljeni za spopad z organiziranim gospodarskim kriminalom, državna uprava je velika, draga, neučinkovita in bolj politična kot strokovna, v mednarodnem okolju Slovenija nima niti strategije niti vizije itd. Zdi se, kot da Slovenci sploh ne vemo, kaj početi s svojo državo, vladajoče elite pa je niso sposobne upravljati v korist državljanov. Če je bila cena osamosvojitve zelo nizka, za prehod iz socializma v sodobno družbeno ureditev predvsem na račun stare kot-da-levičarske politične elite in njenih dedičev plačujemo enormno visoke stroške. In če so se leta 1991 slovenski državljani uprli, so danes precej manj samozavestni in bolj kot ne apatično prenašajo brezobzirno tajkunsko plenjenje tega, kar so nekoč ustvarili z lastnimi rokami. Živimo namreč v državi, ki je najslabša od vseh možnih: gre za kombinacijo starih partijskih nomenklatur in njihovih naslednikov, finančnih hijen, lažnih etičnih demokratov, medijskih oligarhov in šankističnih agentov Sove. Če tej navezi uspe, nas bodo izkoriščali še naslednjih sto let.

Demos je leta 1991 res opravil svojo zgodovinsko vlogo in z enako nujo, kot je bil takrat priklican v življenje, da razvije projekt samostojne slovenske državnosti, danes Slovenija kot Sahara vode potrebuje novo pomlad, ki bo tokrat dozorela v plodno poletje. Da uspe, mora nova slovenska pomlad prodreti v politično sredino; vsaka polarizacija na desno in levo namreč na volitvah nosi zmago levici. Prvi korak k temu je, da si znova vzamemo državo, ki so nam jo ukradle tranzicijske politično-tajkunske elite. Liberalci lahko za začetek po churchillovsko ponudimo naporov polne reforme v smeri vitke države in tem sledeče boljše življenje. Brez liberalnih reform Slovenija ni na koncu zgodovine, ampak na koncu prihodnosti: ali liberalizem ali barbarstvo. (se nadaljuje)

0 0
Feed