Trend razvoja Slovenije je bil s krizo tako zelo zlomljen, da nas niti čudežna gospodarska rast ne vrne več na pot prvotne dinamike

Kritika tajkunske gospodarske politike

Trend razvoja Slovenije je bil s krizo tako zelo zlomljen, da nas niti čudežna gospodarska rast ne vrne več na pot prvotne dinamike

V Sloveniji obstaja nekaj takega kot je inflacija reform. Dobesedno vsaka vlada je od prvega dne dalje opisovala, katere vse reforme bodo izvedene. Na tem reformnem spisku je vsakič znova moč najti pokojninsko in zdravstveno reformo, zmanjševanje birokratskih ovir, davčno reformo, reformo trga dela in privatizacijo. Vse to je skrbelo in še vedno skrbi naše socialne inženirje, ki po lastnih navdihih in vizijah ter v imenu epohalnih reform neskončno radi eksperimentirajo z usodami državljanov in slovenskih podjetij. V zadnjih letih se je spisek reform še nekoliko razširil in danes z izjemo kakšnega politično senilnega Desusa ni stranke, ki se ne bi želela poskusiti še v reformi bančnega sektorja, razdolževanju podjetij in pa zmanjševanju dolga države. 


Vsak dan je več reformnih področij, kar pomeni, da je vsak dan več dimenzij zasebnega in poslovnega življenja, v katerega se želi slovenska politika vse bolj vmešavati. Pri vsem tem političnem reformiranju pa nikakor ni pomembno izvesti reform, ki so se zgodile sto kilometrov zračne linije zahodno ali pa severno od nas ampak je potrebno reformirati tako, da so rentniki siti in vlada cela.

Slovenska tranzicija v kontekstu srednje in vzhodne Evrope je bila katastrofična, saj je pripeljala do tega, da nas nekdanji sovjetski sateliti prehitevajo, slovenska ekonomija pa se od evropske oddaljuje. Trend razvoja Slovenije tako zelo zlomljen, da nas niti čudežna gospodarska rast ne vrne več na pot prvotne dinamike. Tudi če se, po nekem metafizičnem čudežu, vrnemo na pot prvotne dinamike, je naša ekonomija izgubila ogromno. Ali drugače, štartali bomo z neprimerno nižjega nivoja kot pred »reformnimi napori slovenske politike«. Trend rasti je zlomljen in očitno je, da karkoli se je poskusilo, ni delovalo. Pri tem sta prednjačili dve strategiji. Najprej strategija Pahorjeve vlade, da je potrebno samo še malo zdržati, pa bo vse dobro, saj nas bo rešila nemška gospodarska rast - vmes pa zalijmo državo z dolgom, saj ga imamo relativno malo. Potem je tu strategije vlade Alenke Bratušek, da ne potrebujemo reform, ampak čas (zapolnjen z dolžniškim denarjem, ker še malo več novega dolga na že ekstremno visok dolg itak ne more biti nekaj strašnega). Obema pa je sledila Cerarjeva strategija zanikanja realnosti (gnilih fundamentov slovenske strukture) in blokade reform.

Gre za zgodbo, ki je kombinacija bolestne kreditne ekspanzije v gradbeno-nepremičninskem sektorju, tajkunske igrice, imenovane managerski prevzem podjetij, in odsotnosti reform. Vse skupaj je bilo utemeljeno na državnem in politično oktroiranem bančnem sistemu in na nereformiranih strukturnih temeljih slovenske ekonomije, ki je še kar naprej temeljila na izčrpanem in krahiranem modelu Drnovškovega gradualizma. Povedano drugače, odsotnost reform je pomenila uvod v prosti pad. Zdravih temeljev slovenske ekonomije ni bilo: privatizacije ni bilo (če odštejemo sklepno fazo tajkunskih prevzemov), tako imenovana Mramorjeva davčna reforma se je z blagimi transformacijami potegnila v Janševo vlado, tipična erjavčevska pokojninska reforma je bila zgolj bizaren postopek usklajevanja rasti pokojnin; popolna odsotnost razumevanja in reševanja problemov zdravstvenega sistema je sprožila finančne šoke v sistemu, ohranjanje udbovskega nacionalnega ponosa NLB in za povrh še strahovito zgrešena plačna reforma, pa sta dodatno pripomogla k temu, da je Pahorjeva vlada, ki je najemala kredite, uspešno iz z lahkoto zlomila dolgoročni trend slovenskega BDP.

Kaj to pomeni za vsako bodočo vlado? Vsaka nova vlada se mora zavedati, da je na strani davčnega obremenjevanja naletela na zgornjo mejo mogočega. Prebivalstvo namreč dobesedno hira in v teh okoliščinah ni in ne more biti več prostora za davčno izžemanje državljanov. Prenehati je potrebo z obsesijo s prihodkovno stranjo državnega proračuna in razmisliti o prihodkovni strani proračuna državljanov. Če prevlada klasično prepričanje, da davčne obremenitve dela in DDV-ja ni potrebno znižati ter, da je smiselno uvajati še nove davke (denimo nepremičninski davek), ne da bi se pri tem sploh pogledalo na izdatkovno stran proračuna, potem bomo imeli opravka s tiransko vlado. To bi še dodatno vplivalo na trend zasebnih investicij - zlom tega trenda je ekstremen, to pa pomeni manj dobička (in posledično tudi manj davčnih prihodkov v proračun za naše etatiste), manj lastniškega kapitala in počasnejše razdolževanje podjetij, izgubljanje deležev na mednarodnih trgih, manj razvoja, manj delavnih mest. Skratka začaran krog počasnega, a gotovega sestopanja v podjetniški kolaps. In to ne more biti naključje, ker so bila vsa leta slovenske tranzicije zasebna podjetja ali zoprn tekmec dominantnim paradržavnim podjetjem ali priročna destinacija za davčno izčrpavanje ali pa ciljna tarča najrazličnejših birokratskih domislic in inšpekcijskih nadlegovanj. Odveč je pojasnjevati, kaj pomeni, če podjetja iz malega in odprtega gospodarstva, ki so v celoti odvisna od tujih trgov, nekaj let zapored ne morejo investirati. Seveda to pomeni slovo od trgov, ker v povprečju konkurenčna tuja podjetja, ki niso odvisna od političnih intervencij po bankah, davčnih preobremenitev in ekstremnih rigidnosti v poslovnem okolju ter niso del balkanske poslovne kulture ter maloumnih političnih eksperimentov, takšnega krčenja investicij niso doživela. Posledično slovenska podjetja propadajo, medtem ko je fokus ekonomske politike še kar naprej na rentniških paradržavnih mastodontih. 


Takšna ekonomska politika vodi v uničevanje zasebnih podjetij, v dušenje z davki in administracijo, v preprečevanje vstopa svežega kapitala iz tujine, vse na račun političnega podjetništva. Če ni investicij, ni delovnih mest, in če ni delavnih mest, nastopi revščina. Slovenija je po razvojnem vzorcu postala skorajda identična skupini držav južne Evrope. Nismo več niti vzhodnjaki, temveč smo postali južnjaki, ki so notorično znani po disfunkcionalnem institucionalnem okvirju, nestabilnosti tržne ekonomije, obsesiji s prerazdeljevanjem od produktivnega na neproduktivni sektor, politični nestabilnosti, odlaganjem strukturnih reform na nedefinirano prihodnost ter reševanjem vseh težav z zadolževanjem. Naša ekonomija se je transformirala iz srednje-evropske v južno-evropsko in deli usodo južno-evropske periferije. Z borbo proti reformam in za nacionalni interes se je zavračalo ravno to, kar je leta 2008 Sloveniji zmanjkalo: reformirano robustno institucionalno okolje s fleksibilnim tržnim mehanizmom. To, da se je padlo na limanice zagovornikov nacionalnega interesa, se nam v zadnjih letih vrača kot bumerang. Zdaj je povsem jasno, da je bila pot slovenske politike posebna, tako posebna, da je skrenila iz uspešne poti dohitevanja razvitejših in stopila na pot držav, ki veljajo skozi celo zgodovino za konstantno problematične in odvisna od tujega denarja.

V Sloveniji so tajkunsko politične elite ustvarile sistem, kjer je glavni cilj vsakokratne oblasti, da z izigravanjem pravne države ustvarijo čim večje kapitalsko zaledje, cilj gospodarskih mrež pa, da poberejo čim večje ekstra-dobičke brez tekmovanja na trgu in seveda na račun porabnikov. Še več, razkrilo se je, da je v Sloveniji privatizacija navadna šarada. Medtem ko preostale države privatizirajo, da bi povečale učinkovitost gospodarstva, v Sloveniji privatiziramo zato, da bi utrdili (para)državni monopol, da se mediji uklonijo katerikoli politični opciji, da se kupuje naklonjenost volivcev in podobno. Zato naj nikogar ne preseneča, če bomo ustvarili gospodarstvo, ki bo čez nekaj let sicer privatizirano po »najbolj pravičnem in narodno zavednem konceptu« na planetu, hkrati pa bo v celoti na robu kolapsa. (se nadaljuje)

0 0
Feed