Samohvala vladavine Cerarjeve stranke počiva na trhlih temeljih: nima pokazati še nobenih rezultatov, je brez jasne vizije in potrebne odločnosti.

Kritika slovenske politike

Samohvala vladavine Cerarjeve stranke počiva na trhlih temeljih: nima pokazati še nobenih rezultatov, je brez jasne vizije in potrebne odločnosti.

Predpogoj za strukturne reforme v ekonomiji je izvedba strukturnih reform na političnem trgu. Pri tem seveda ni govora zgolj o tehničnih korekcijah volilnega sistema ali pa dokončnem razkrinkanju mehanizma vedno istega izumljanja ene in iste leve stranke, ampak o spremembi svetovnega nazora slovenskih političnih strank. Gre za to, da je nemogoče pričakovati, da bi levo-desne stranke s politično mentaliteto 19. stoletja bile sposobne izvajati reforme, potrebne za stabilnost celotnega sistema v 21. stoletju. Če je, denimo, slovenska levica izrazito anti-evropska in ksenofobna (spomnimo se samo dikcije nacionalnega interesa), je slovenska desnica potopljena v sistem državnega kapitalizma (program SDS). Pri vsem tem ne bo kaj dosti pomagalo sklicevanje na moralo, etiko in politično kulturo, ker to metafizično vnebovzetje na slovenski politični prostor dokazano ne deluje. Prvi korak normalizacije bi moral priti z odhodom Desusa in politično odstranitvijo Karla Erjavca. Erjavec, dežurni sovladar slovenske države, je namreč indikator vsega najslabšega v slovenski politiki. Gre za človeka, ki za svoje cilje z najbolj profanim in primitivnim jezikom degenerira vsako politično debato in jo prenaša v domeno gostilniških debat. Istočasno ta človek nima nobene posebne težave rušiti in sestavljati koalicij, hkrati pa v vlado pripelje zgolj bizarne like, ki so operativne ničle. Zaradi vsega tega ta stranka in ta politična karikatura nikoli ne prinese nobene politične dodane vrednosti, zgolj neumnosti, blokade in destabilizacijo.


Še huje je, njegova kadrovska politika in mešetarjenje s putinovskimi kreaturami so v najboljšem primeru traparija, v najslabšem pa katastrofa. Karl Erjavec je istočasno tudi garant, da reform ni, saj je glavna reformska cokla v vsaki vladi. Poleg tega je Erjavec lastnoročno uvedel in legitimiral nevarni presedan: deformacijo koalicijske pogodbe v politični dogovor z denarnimi zahtevki, s katerimi se subvencionira njegovo volilno telo. To lahko imenujemo ugrabitev države in seveda sistemsko korupcijo. Zakaj slednje? Popolnoma je jasno, da plačevanje denarja vseh državljanov za politično mobilizacijo ene stranke, zakodirano v koalicijski pogodbi, ne more biti drugega kot sistemska korupcija. In če zneska ni, Erjavca ni v koaliciji - kar je nedokazana trditev, saj se mu vlade vselej takoj uklonijo. Torej, je Erjavec karkoli drugega sistemski korumper? Je morda karkoli drugega, kot izvirno zlo, ki koalicijske pogodbe pretvarja v rentniške dogovore?


Prvi korak normalizacije političnega prostora mora torej biti izločiti Erjavca in Desus iz slovenske politike. V nasprotnem primeru lahko pozabimo na reforme, normalne koalicije, operativne vlade (ker kadri Desus niso nič drugega kot mrtva izguba na ministrstvih) in normalizacijo političnih debat v javnem prostoru. In ko enkrat nastane praznina za Erjavcem, bo to praznino potrebno zapolniti in ko se jo zapolni, mora po naravi stvari politični prostor postati za odtenek bolj racionalen. Ne bo namreč večnega izgovora, da nekih reform ni moč izvesti, ker je Karl Erjavec v vladi. Levici in desnici je Erjavec več kot dobrodošel, saj jim vedno sestavi vlado, zato ne eni ne drugi ne bodo zaustavili Erjavca. Erjavca tudi ne bo izločil Desus sam: prvič, ker so se ti poskusi (zaradi političnega amaterizma in nesposobnosti članov te stranke) že izkazali za nadvse neuspešne; in drugič, ker po zadnjih volitvah in koalicijskih pogajanjih nosi avreolo političnega carja (in tudi to pove dosti o stanju politične obrti na slovenskem). Erjavca lahko odnesejo samo profanosti in trivializmi, ki določajo njegovo politično agendo, denimo kante za smeti, ki so ga že odnesle, ne pa debilnosti, ki jih izvaja na mednarodnem prizorišču ali blokiranje vseh mogočih strukturnih reform. V takšnem trenutku bo Erjavčeva sistemska korupcija in uzurpacije države, mešana z številčnostjo neoperativnih Desusovih kadrov v vladi, pripeljala do točke, ko se Erjavcu lahko zgodi konec. S tem koncem se začne strukturno reformiranje slovenskega političnega prostora v smeri operativnosti in racionalnosti.

Samohvala vladavine Cerarjeve stranke počiva na trhlih temeljih: nima pokazati še nobenih rezultatov, je brez jasne vizije in potrebne odločnosti. Politična stabilnost je navidezna, javno-finančni položaj sestavlja zgolj servisiranje dolgov z novimi, ki Slovenije ne odrešujejo peklenskega dolžniškega primeža. Znova pridobljen ugled države v tujini naj bi pritegnil nove tuje investicije – lahko našteje eno samo (s številko: 1) omembe vredno novo tujo investicijo? S ponavljanjem svoje proslule etične mantre o transparentni kadrovski politiki Cerar zgolj prikriva nov val SMC-jevskega klientelizma, korupcije in nepotizma. Iz petnih žil je potegnil nekaj konkretnega – akcijski načrt proti-poplavne zaščite, ki ni vreden niti gasilske označbe. Res je, da brezposelnost nekoliko upada, gospodarska rast pa je malenkostno pozitivna – toda resnici na ljubo bi morali dodati le to, da zadnja dva podatka nista posledica vladnih ukrepov, temveč prej zunanjih okoliščin, torej mimo in v nasprotju z vladno (ne)dejavnostjo.

Tudi vladavina SMC utrjuje zavest poraza Slovenije. Ko razmišljamo o vzrokih za stanje, kjer je liberalizem v Sloveniji lahko le figov list socialistične levice ali pa utelešenje vsega zla v psovki neo-liberalizma, je jasno vsaj to, da ne moremo govoriti o nezadostni zrelosti objektivnih pogojev za liberalni preboj. Vsi pogoji so že dolgo dozoreli, reformni preboj pa je izostal. Obuditi je treba znano tezo o odpovedi subjektivnega faktorja: slovenski državljani vztrajno glasujejo proti lastni svobodi in blaginji – proti drži samostojnega racionalnega posameznika v politiki, ker so raje podvrženi temu ali onemu kolektivizmu, in proti ekonomski svobodi, ker zavračajo tveganje podjetništva in so raje na toplem v državni službi. Kot da bi slovenske množice konsistentno delovale proti lastnim zgodovinskim interesom – svoboda je neznosna in blagostanje vselej pri drugih.

Na tej točki pogorišča je vzniknil novi rešitelj, na točki, kjer se že četrt stoletja mlatita levičarsko zanesenjaštvo podivjanega proti-janšizma na eni strani in desničarsko čaščenje voditelja, ki zna najbolje demonizirati »komunistične« Murgle. Obe navedeni drži sta izraz zakasnelosti nacije, bolezni slovenske družbe, ki od časa demokratične revolucije in osamosvojitve na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja zgodovino lovi le še za rep. Arhaična slovenska levica in desnica sta vzrok za gospodarsko katastrofo, ki jo nadaljujeta kot varuha propadlega slovenskega – tovarišijskega ali domačijskega – kapitalizma. Janšisti v SDS in kučanovci v SMC se ne izključujejo, marveč se vzajemno dopolnjujejo; ne gre za antipoda, ampak za enojajčna dvojčka. Ljudstvo je dajalo podporo zdaj enim zdaj drugim (levici mnogo bolj) in se samo-kaznovalo za to, da po osamosvojitvi ni nadaljevalo in gnalo naprej demokratične revolucije, da bi uveljavilo vse elemente svobodne odprte družbe. V to klavstrofobijo dveh izbir je iz kučanovske kuhinje izstopila do včeraj politično nepismena peščica samoveličavnih frustrirancev z družboslovnih fakultet, provincialnih deklasirancev in državnih uslužbencev vseh vrst.

Kadrovska struktura SMC daje misliti, da tokrat na oblast nismo dobili samo nove stranke, pač pa tudi drugačen tip oblasti. Ko Poulantzas razvije tipologijo izjemnih oblik oblasti, te razlikuje po tem, kateri del represivnega aparata države je prevzel dominanto. S SMC je v Sloveniji oblast prevzela administrativno-birokratska struktura, javni sektor s prvim profesorskim ešalonom na čelu. Takšen tip oblasti po vzoru na Bonapartejevo diktaturo (govorimo o Napoleonu III.) imenujemo bonapartizem: ravnotežje med silami dela in kapitala omogoča samostojno vlogo državno-strankarske birokracije, ki jo vodijo lumpen-socialisti. Zato bomo pojem dopolnili: gre za social-bonapartizem, za nadaljevanje poznega socializma z drugimi, državno-kapitalističnimi sredstvi. Lumpen-socialisti v SMC so z etičnimi obljubami na zadnjih volitvah pridobili razočarane množice, ker so znali apelirati na njihove najbolj žgoče stiske in potrebe, predsodke in občutke za pravičnost. Kar je ostalo od obljub, je nadaljevanje politike velike pogoltne države in boječe prakticiranje keynesianske ekonomske šablone.

SMC je glasnik najrazvitejšega, a hkrati najbolj bankrotiranega dela slovenskega kapitala, ki je v ostri konkurenci z ostalimi. Njegov prvi interes je servisiranje dolgov, prenos le-teh na slabo banko in podržavljenje kredita, kar bodo spet plačali davkoplačevalci. SMC zato pomeni zmago pasive slovenskega gospodarstva nad aktivo: v nasprotju z avstrijskim kapitalom, ki ohranja klasično demokratično formo, je slovenski bankrotirani kapitalizem zlomljeni kapitalizem, lomna oblika, ki nastane pri najšibkejših členih verige EU: v Grčiji, Španiji, Italiji, na Portugalskem in v Sloveniji je prignan do roba bankrota. Bankrotirani del kapitala je tako svoj deficit zvalil na državo in si odslej lahko privošči državno gospodarjenje za svoj privatni račun. Država pa je zapitek avtoritarno prevalila na davkoplačevalce, ki bodo poravnali deficite, emancipirane od trga. V Sloveniji imamo poleg tega dve ekonomiji – zasebno in državno – obema pa skuša poveljevati vrh SMC. Rezultat je že po nekaj mesecih znan: kaotični državni kapitalizem, v katerem politika prevladuje nad ekonomijo že zato, ker je vladavina SMC negotova brez ekonomske oblasti. Tu imamo opravka z razkorakom med razvojem ekonomske baze, ki teži v desno (od socializma k liberalizmu), in razvojem ideologije vladajočih, ki povečini teži v levo (od državnega socializma SMC h komunizmu ZL). SMC pri tem podpirajo tisti posamezniki, ki nase ne morejo vzeti bremen svobode: »svoboda od« še ni postala »svoboda za« - za nove podjetniške možnosti, za lastni ustvarjalni razvoj ipd. Namesto tega ljudje bežijo v najrazličnejše oblike nove nesvobode, od katerih je podpora SMC le ena od mnogih. Takšne boste hitro prepoznali po bolj ali manj avtoritarnem značaju, se pravi, mešanici sadomazohizma: želja po pokorščini zunanji avtoriteti (mazohizem Cerarjevega kulta) se meša z željo po gospodovanju nad šibkejšimi (sadizem). 


Skratka, če že kaj, potem Cerarjeva demagogija izkazuje odsotnost vsakega pozitivnega programa in argumentacije. Gre za propagando, ki teatralično nastopa tako proti kapitalu kot proti sindikatom in deluje kot izpolnitev želje. Vmes med navidezno bojevitimi sindikati, ki dejansko podpirajo Cerarjevo vlado, in brezvoljnimi, razočaranimi in nesložnimi predstavniki kapitala, deluje povampirjena eksekutiva, osamosvojena izvršilna oblast SMC. Ta oblast je odlepljena od ekonomske realnosti in njeni ukrepi povzročajo veliko gospodarsko škodo. Ker skuša Cerar bonapartistično navidezno zadostiti interese vseh družbenih skupin, se podaja iz enega protislovja v drugega: nobenemu namreč ne more dati, ne da bi vzel drugemu. Cerar s SMC tone vse globlje v državno-intervencionistično močvirje in se skuša tako kot baron Münchhausen povleči ven za lastne lase. Rezultat: revščina, nezadovoljstvo in brezperspektivnost na eni strani, na drugi pa nove napake proti-liberalne politične elite javnega sektorja in bankrotiranega kapitala. (se nadaljuje)

0 0
Feed