Diplomacija je kompleksna dejavnost, toda pod Erjavcem lahko na škodo Slovenije opazujete, kako Beethovnovo deveto simfonijo igrajo Veseli planšarji.

Kritika sive zunanje politike

Diplomacija je kompleksna dejavnost, toda pod Erjavcem lahko na škodo Slovenije opazujete, kako Beethovnovo deveto simfonijo igrajo Veseli planšarji.

Če bi bila Slovenija urejena država, bi moral zunanji minister Karel Erjavec že zdavnaj pasti. Ne toliko zaradi siceršnjega političnega šarlatanstva, kjer že petnajst let za nos vodi določeno družbeno skupino, ki jo z nenehnih mehkim ustrahovanjem drži v pokornosti. Predvsem gre za to, da je z njim slovenska diplomacija dosegla takšno dno, ki ga pred Erjavcem ni bilo možno niti misliti. Poleg ponavljajočih se kršitev zakona o zunanjih zadevah in pravil diplomatske službe namreč Erjavec kot zunanji minister izkazuje takšno stopnjo nevednosti in diletantizma, da neposredno škodi zunanjepolitičnim in gospodarskim interesom Slovenije. Ne samo, da v življenju ni prebral niti ene knjige s področja mednarodnih odnosov, slovenska zunanja politika je grobo izrabljena v korist notranjepolitičnih spopadov. Ta vdor najbolj pritlehnega populizma v sfero diplomatske stroke in veščin meče seveda posebno luč tudi na predsednika vlade Mira Cerarja in njegova proslula etično-strokovna merila, ki se že nekaj časa valjajo po političnem blatu. Dokler je Erjavec zunanji minister, bo Slovenija zadnja umazana cunja na diplomatskem zemljevidu. Znameniti teoretik mednarodnih odnosov Hans Morgenthau med dejavnike nacionalne moči prišteva tudi kvaliteto vlade in diplomatske službe: po teh merilih Erjavec že tako vprašljivo kvaliteto Cerarjeve vlade spravlja blizu ničte vrednosti, medtem ko je diplomacija kolateralna škoda tega, kar bi zaslužilo ime konjskega mešetarjenja. Vseh Erjavčevih nediplomatskih bedarij – začenši z ogrožanjem Arbitražnega sporazuma s Hrvaško - ni mogoče niti našteti. 


Erjavec trdi, da ima Slovenija »avtonomno zunanjo politiko«, ki je – ne glede na članstvo v zavezništvu NATO in EU – »povsem samostojna«. Ko pa ga povprašamo, po kakšnih kriterijih Slovenija (skupaj z nekaterimi drugimi državami) proti določenim državam uveljavlja sankcije (ZR Jugoslavija, Iran, Rusija), z drugimi pa sklepa ugodne gospodarske sporazume (Izrael, Maroko), Erjavec prostodušno odvrne, da pač »nismo otok sredi oceana«, da smo del EU in OZN in da »se tam oblikujejo ta stališča«. Skratka, slovenska zunanja politika je povsem samostojna tako, da se njena stališča oblikujejo na mednarodnih forumih. Z eno besedo: shizofrenija. Slovenija samostojno podpira stališča drugih, zato je lahko posledično neodgovorna: gospodarske sankcije, denimo, proti Rusiji, po Erjavcu ne delujejo, kar je notorična bedarija, skregana z dejstvi na terenu. Članstva in zavezništva za Erjavca niso resna zadeva, ker mu ni jasno, da bi bil brez NATO Putin že v Kijevu, njegovemu neresnemu predlogu, da bi Slovenija posredovala v sporu med EU in Rusijo zaradi Ukrajine, pa se še danes smejejo krave. Erjavčeva klečeplazna pro-ruska politika je svoj katastrofalni neuspeh doživela z rusko ne-podporo slovenskega kandidata za generalnega sekretarja OZN. Vse to je kajpada posledica kroničnega pomanjkanja strateškega analitičnega premisleka.

Erjavec bi mešetaril po svoje, ne glede na to, da »smo se na referendumu leta 2003 pač odločili za vstop v zvezo NATO«. Tipična slovenceljska ne tič-ne miš drža: navzven sprejeti očetovski univerzalizem vrednot Zahoda, navznoter pa do njega ohranjati distanco in ostati zvest specifičnemu zatohlemu politično-sadističnemu imperativu cankarjanskega materinskega nadjaza. Še drugi primer: Erjavec razlaga, da zahodne države Asadov režim v Siriji zaradi množičnih kršitev človekovih pravic obravnavajo kot nedemokratičnega, medtem ko Rusija vztraja na stališču, da bi bil poseg mednarodne skupnosti vmešavanje v notranje zadeve Sirije. Kakšno je slovensko stališče? Ga ni, Erjavec ga ne izusti, čeprav »mi o tem sami odločamo«. Pa kaj bi to: če Slovenija nima niti približka konsistentni zunanji politiki, bo vse svoje dobre zunanjepolitične namene zapisala v novo deklaracijo o zunanji politiki. Ker nimamo dejanske zunanje politike, jo bomo vsaj mislili skoz deklaracijo: naša zunanja politika je pač tako dobra, da ne sodi na ta svet, ampak v nebesa. Če že, Slovenija potrebuje zgolj neko temeljno zunanjepolitično platformo, namenjeno predvsem internacionalizaciji gospodarstva, ne pa visokih deklaracij, ki omogočajo točno to, kar počne Erjavec – to, da ne misli zunanje politike.

Cilj te naj bi v prvi vrsti bil povečati ugled in prepoznavnost Slovenije, k čemur mora po Erjavcu svoje prispevati tudi politika. Če kot kriterije ugleda in prepoznavnosti naštejemo močno gospodarstvo in njegovo rast, nizko zadolženost države in stabilno politično okolje, je na dlani, koliko so k temu prispevale vse vlade, v katerih je Erjavec sodeloval. Nič – ali bolje: nekoč perspektivna Slovenija z Erjavcem postaja zabita evropska provinca, katere ugled v svetu do neke mere rešujejo športniki, drugače pa je bolje, da o nas ne ve nič. Za raison d'etat je Erjavec morda enkrat slišal govoriti po radiu, zato pa toliko bolj izpostavlja gospodarsko diplomacijo, ki da vendarle deluje. Deluje, a slabo: sistem je še vedno razparceliran na množico dejavnikov, veleposlaniki so omejeni, birokratske ovire enormne, zato ne pričakujte velikega odpiranja novih trgov ali tujih neposrednih investicij - vsaj ne pod to obupno nedelavno vlado. Brez teh investicij pa je Slovenija gospodarsko propadla država.

Za Erjavca so se problemi na Bližnjem vzhodu začeli z napadom na Irak leta 2003 – tako kot so se problemi za Slovenijo začeli s približno istočasnim vstopom Erjavca v zaporedne vlade. Pred omenjenim letom zgodovina ni obstajala in Erjavcu se niti ne sanja o propadu Osmanskega cesarstva, vdoru Velike Britanije in Francije v ta geostrateški prostor in množici neizpolnjenih obljub Arabcem. Danes je sleherniku jasna napaka slovenske podpore ameriškemu napadu na Irak, toda posledični levičarski anti-amerikanizem ne more biti zdaj zamenjan z Erjavčevim uradnim putinizmom. Ker ve, od kod piha veter v notranji politiki, Erjavec v tem koketira z Združeno levico in ji streže tudi z napovedjo priznanja Palestine – ne glede na odločitve ostalih članic EU. Če kaj, je ta napoved najlepši primer skakanja na glavo v neznosne položaje, ki je zaščitni znak nekompetentnih diplomacij. Prezgodnje priznanje države, ki nima zgrajene svoje infrastrukture, vodi v novi Južni Sudan, po logiki primerjav pa najbrž tudi v slovensko priznanje neodvisnosti Republike Srpske. 


Ko je Erjavec soočen z argumenti, je pregovorno izmuzljiv: povprašan po izvozu slovenskega orožja v Izrael, odvrne, da je »to vprašanje za ministra za obrambo« - ker pač ne sedi v isti vladi, ki vodi enotno zunanjo in varnostno politiko; vprašan o razlogih, zakaj Slovenija ni obnovila jugoslovanskega priznanja neodvisnosti Zahodne Sahare iz leta 1984, Erjavec izcedi: »vprašajte ministra Rupla, zakaj tega ni storil« - ker pač Erjavec ni dolgoletni zunanji minister in ne more zadeve odgovorno postaviti na svoje mesto. Erjavčeva diplomacija po svoji omejenosti spominja na slovenske (avto)cestne smerokaze: ti nam kažejo smeri do Trsta, Gorice, Beljaka, Celovca in Zagreba, nikoli pa ne bomo na njih zasledili Milana, Dunaja, Münchna, Budimpešte, Beograda ipd., čeprav tuji vozniki iščejo prav takšne smeri. Če si majhen v glavi, ti ni pomoči, kar je najbolj razvidno v slovenski zunanji politiki do Zahodnega Balkana. Namesto da bi to območje bilo njeno zunanjepolitično in gospodarsko dvorišče, je Slovenija umazana z izbrisanimi, varčevalci in gospodarskimi malverzacijami, njeno vlogo pa so prevzeli Avstrijci in celo Slovaki.

Erjavec potolaži: »zadeva ni tako črno-bela, pač, je siva, tako kot je tudi naše življenje sivo«. Res je, slovenska diplomacija pod Erjavcem je siva diplomacija, saj s sivo barvo ne-inovativno riše na sivo. Še več, pri tako neučinkoviti in škodljivi zunanji politiki bi koga prešinilo, da bi bilo bolje slovensko nacijo kar ukiniti, državo pa priključiti najboljšemu ponudniku. Erjavčev blebetanje o slovenski zunanji politiki služi nekemu užitku v blebetanju, ki je oproščeno mišljenja in je v funkciji nečesa, kar že Aristotel ni razumel kot posebno vzvišeno – notranje politike. Diplomacija je kompleksna dejavnost, toda pod Erjavcem lahko na škodo Slovenije opazujete, kako Beethovnovo deveto simfonijo igrajo Veseli planšarji.

Zaplankanost slovenske zunanje politike potrjuje tudi spodletelost vstopa Slovenije v EU. Leta 2004 smo sicer formalno prevzeli zahodni okvir, toda umanjkala je identifikacija, ponotranjenje vrednot Zahoda. Z ne najbolj ustrezno primerjavo bi lahko rekli, da ima EU vlogo očetovskega nad-jaza, katerega naloga je Slovenijo iztrgati partikularni samoraslosti in jo iz zaprtosti ter neposrednosti domačega kroga odpreti širši univerzalnosti Zahoda. Morda bi to primerjali s heglovsko aufhebung: gre za ukinitev slovenske domačijskosti in ohranitev Slovenije v posredovani obliki kot momenta nove univerzalnosti, do katere smo se povzpeli. Če bi Slovencem to v preteklosti uspelo, bi simptom tujosti izzvenel: tuje je namreč vselej nastopalo kot travma, ki od zunaj ogroža domače. Prav s tem »tujim« (Zahodom) bi se morali identificirati: to pomeni, odpreti se EU in pretrgati popkovino, ki nas veže na partikularnost zatohlega domačijskega. Ni domače mesto nas samih, kjer smo zavezani partikularnosti, ampak ta postane naš kraj šele, ko je posredovana in povzeta v širšem mediju zahodne univerzalnosti. Slovenska tranzicijska levica se zdi v nasprotju s tem zavezana materinskemu zakonu, ki ga zaznamuje groza pred odprtostjo tujemu – predvsem tujemu kapitalu, učenosti, se pravi, Cankarjevim dateljnom. Etos te levice je zaplankana zaprtost, ki izhaja iz nemožnosti identifikacije s »tujim«, z EU in Zahodom, saj ta nastopa ogrožajoče »neoliberalno« glede na domače politično-tajkunske igre.

Kar se je v dobrem desetletju članstva Slovenije v EU spremenilo, je zgolj to, da je država privzela pozicijo zunanje odtujene univerzalnosti, ki kaže na lažnost socialistično-nostalgičnega zatrjevanja zakoreninjenosti. Ravno ta pozicija je reakcija na spodletelost identifikacije s »tujim« Zahodom, reakcija na to, da tovarišijsko-domačijski eliti nista zmogli nase vzeti prehoda v medij zahodne univerzalnosti; od tod ideologija domačije, družinske srebrnine, korenin, nacionalnega interesa itd. Slovenija ni nosilka univerzalnosti domovine, temveč lokalne partikularnosti domačije, kar je razvidno že iz hegemonega levičarskega diskurza. Ta išče rešitve v zadružništvu, v novih kolhozih, v patriarhalnem razmerju med kapitalom in delom, kjer bo skrbniška država očetovsko poskrbela za delavce. Jedro levičarske fantazme predstavlja slovenska država kot matera, ki skrbi za svoje otroke-državljane. Pod ustavno-zakonskim omrežjem, formalno prekopiranem iz EU, tako vztraja delujoče omrežje socialističnega korporativizma, zato je treba skleniti, da mora Kardelj še enkrat umreti – tokrat simbolno.

Le tako je mogoče subvertirati tipično slovensko držo: vnanje izpolnjevati zahteve, ki jih pred nas postavijo »tujci« (EU, Zahod), toda ker nas univerzalnost »tujega« zakona ogroža, se je treba potuhniti in se EU zunanje prilagoditi, ravnati, kot da smo del EU, pri tem pa v žepu skrito držati figo. V odločilnih trenutkih slovenske zgodovine je bilo vedno tako – pri pokristjanjevanju, pri (proti)reformaciji, ob zlomu liberalizma v samostojni državi. Kot da nenehno ponavljamo Prešernov Krst pri Savici: srečanje Slovenca s krščansko kulturo Zahoda je podoživeto s Črtomirjem, ki se na željo Bogomile odpove poganski svobodi (socializma) in postane oznanjevalec krščanstva (liberalizma), kar dojema kot vir osebnega poraza. Tu nimamo opravka s pravo notranjo spreobrnitvijo, s tem, da gre za poraz tistega, kar je bilo itak vredno, da izgine (socializem), in zatorej za zmagoslavje, odrešitev. Pristanek socialista Črtomira na liberalni krst je dejanje resignacije, iz katerega izide LDS-kučanovska privatizacijska lopovščina in jeremijade proti »neoliberalizmu«. Na ta način materinski nadjaz deluje kot varuh incestuozne slovenske domačijske zatohlosti: namesto da bi nas iztrgal zahojenosti in odprl obzorja univerzalnosti, deluje kot prepreka pozahodenju Slovenije. Vsaka poteza v smeri univerzalnosti (EU, NATO, Zahod) so dojeti kot izdaja matere-domovine-socializma in v tem govnu tičimo do vratu. (se nadaljuje)

0 0
Feed