Ni več mogoče zaupati slovenskim medijem: kreirajo namreč paralelno realnost, gradijo mite in vztrajno razgrajujejo slovensko družbo.

Kritika režimskih medijev

Ni več mogoče zaupati slovenskim medijem: kreirajo namreč paralelno realnost, gradijo mite in vztrajno razgrajujejo slovensko družbo.

Zmanjševanje svobode medijev je vselej zlovešče znamenje, ki mu kmalu sledijo omejitve drugih državljanskih svoboščin. Slovenske vlade s sporno zakonodajo omogočajo večji vpliv na javne medije in vlade v navezi s »prijateljskim« kapitalom sprožajo plazove (ne)posrednega političnega in gospodarskega pritiska na medije z učinkom (samo)cenzure. Tako obstaja globok dvom v neodvisnost slovenskih medijev. Slovenija s svobodo medijev res nikoli ni imela pretirano srečne roke: medijsko hegemonijo avtoritarne SLS pred drugo svetovno vojno je zamenjala medijska nesvoboda totalitarne komunistične Partije, to pa – po letu 1990 – poskusi »demokratičnega« obvladovanja medijev. Prihodnost slovenskega demokratičnega razvoja v smislu odprte liberalne družbe je še vedno ogrožena: slaba medijska zakonodaja, nepreglednost medijskega lastništva, politizirano kapitalsko lastništvo medijev in netransparentne možnosti politike, da vzpostavlja nadzor nad mediji rezultirajo v pritiskih nad uredniškim delovanjem in neodvisno novinarsko pozicijo.


Benthama je že v 18. stoletju pisal, da je temeljna funkcija tiska kritika oblasti, saj je izpostavljenost kritiki del političnega poklica kot minimalnega plačila za oblastne privilegije. Slovenska politika je želela medije vselej spraviti v odnos diktata in podrejenosti. Dokler so mediji vladajoči politiki naklonjeni, kapitalska koncentracija ne predstavlja nikakršnega problema – ko pa se stvari mestoma obrnejo, postane medijski kapital prva tarča politike. Nekvalitetni slovenski politični razred kot celota zdaj žanje, kar je sejal: medijska berlusconizacija tranzicijske elite se skozi udejanjenje »nacionalnega interesa« v tovarišijskem kapitalizmu vrača kot bumerang in krotoviči politiko. Ta ni znala zagotoviti pogoje za delovanje pravne države in ni v prepričljivi meri inštalirala varovalk, ki bi s strogo protimonopolno zakonodajo preprečevale monopolno koncentracijo medijskega kapitala. Zakaj? – zato, ker se v Sloveniji na medije gleda kot na podaljšano roko vsakokratne politične oblasti. Namesto pluralne četrte veje oblasti nam gospoduje strankarsko-politični intervencionizem, kjer si oba tabora stojita nasproti v političnem spopadu, v katerem naj bi mediji (z »uslugami« politiziranih lastnikov) odigrali vlogo politično odvisnih marionet. Tako je bitka za medije bitka za javnost, pri čemer je naloga novinarjev, da v medijih zastopajo interes kritične demokratične javnosti, torej tudi kritičnega razmerja do centrov politične in kapitalske moči. S svobodo novinarskega izražanja – in tu ne mislimo na posamezne novinarske ekscese medijskega linča – stoji in pade demokracija. Zato je prav, da se novinarji s pomočjo demokratične javnosti uprejo poskusom politično-kapitalskega podrejanja – v nasprotnem bodo spremenjeni v hlapce moči.

Stvari so v zadnjih letih prignane tako daleč, da ni več mogoče zaupati slovenskim medijem. Kreirajo namreč paralelno realnost, gradijo mite in vztrajno dekonstruirajo slovensko družbo. Mediji so tisti, ki v imenu interesnih skupin instrumentalizirajo dejstva in z njimi manipulirajo državljane. Opravka imamo s propagandno mašinerijo, z medijskim inženiringom za potrebe interesnih skupin, z medijskimi akcijami umazanih rentnikov. Ključno oviro za to, da se Slovenija prebudi, predstavljajo režimski mediji, ki imajo oči odprte le zato, da ne bi nič videli. Ali drugače, slediti smejo predvsem interesu tajkunsko prestreljenih kabinetov predsednika vlade Cerarja, predsednika države Pahorja, predsednika parlamenta Brgleza, da ministrov niti ne omenjamo. Slovenski mediji skladno s proslulo vladajočo ideologijo etike artikulirajo vsakdan skoz kategorije dobro-zlo, zakonito-nezakonito, pošteno-nepošteno ipd. Zagata teh ločnic je v tem, da je vsaka pozitivna stran podvojena na svojo negativno, tako da – denimo – zakonito bogatenje omogočajo nezakonitosti, prevare in rop ljudskih množic. Točka sprevrnitve tega pogleda je Brechtov cinični sarkazem iz »Beraške opere«: »Kaj je rop banke proti ustanovitvi nove banke!« Prav to je definicija tajkunstva: zakonito bogatenje je hujši in uspešnejši rop od neposrednega ropa. Tajkunstvo je s pomočjo levičarske vladajoče politične elite zavito v avreolo zakona in poštenosti. Vrhunski cinični lik je premier Cerar, ki servisira tajkunska omrežja, hkrati pa pridiga, kako je morala potrebna. Oblastniški prevarant se spravlja na male nezakonite prevare, da bi lahko zaščitil svoje velike institucionalne prevare. Vsa Cerarjeva modrost je zgoščeno v naslednji sintagmi: poštenost je najuspešnejša oblika prevare, morala je najvišja oblika oblastnega razvrata, resnica je najuspešnejša oblika laži.

Naša kritika te oblasti sicer subvertira in razkrinka njen avtoritarni ritual, toda kaj je kritična beseda proti obscenosti same oblasti? Kaj je uboga provokacija proti provokaciji, ki jo udejanja oblast? Koliko več parodije, obscenosti in cinizma je v enem samem Cerarjevem nastopu kot v vseh kritikah oblasti skupaj! Koliko več posmeha in distance do etike je najti v utemeljitvi enega samega sklepa vlade kot pa v kritičnem posmehovanju! Dejanska kritika, ki hoče zadeti, se mora izogniti pasti, v katero so se zvalili slovenski mediji – pogledu sluge. V »Fenomenologiji duha« Hegel spominja na francoski pregovor: »ni ga junaka za osebnega slugo«; k temu dodaja: »pa ne zato, ker oni ne bi bil junak, temveč ker je ta osebni sluga«. V tem pomenu je pogled večine slovenskih medijev pogled osebnih slug politikov, pogled noči, v kateri so vse krave črne. Tudi na dejanskih junakih družbene in politične opozicije ali poštenih podjetnikih vidijo le preveč človeške poteze, drobne slabosti in majhne strasti, medtem ko so slepi za zgodovinsko razsežnost njihovih dejanj. Danes je ta perspektiva sluge kvečjemu univerzalizirana: vsaka plemenita drža je zvedena na nizkotne motive.

Pogled režimskih medijev, kot so Delo, Dnevnik, Mladina itd., razkazuje, kako slovenski politično-ekonomski sistem po krizi spet deluje skorajda gladko. Kajpada gre za fantazmo: v to, da izgleda, kako politično-ekonomski sistem v Sloveniji znova normalno deluje, je vloženo ogromno energije. Opravka imamo z nevidnim, tako rekoč ničelnim nasiljem medijev kot ideoloških aparatov države, ki konstruirajo mirno stanje stvari in za morebitno krivdo za karkoli vselej najdejo novo nadomestno žrtev. Morda bi se morali na tem mestu spomniti anekdote, v kateri nemški častnik med drugo svetovno vojno obišče Picassa v Parizu. Ko v njegovem stanovanju zagleda Guernico, povpraša: »Si ti to napravil?« Picasso mu mirno odvrne: »Ne, ti si to napravil!« Če potegnemo vzporednico, imamo danes v Sloveniji visoko stopnjo nezaposlenosti, revščine in korupcije. Ko ideologi vladajoče levičarske elite kritizirajo »neoliberalizem« in se sprenevedajo, kdo je bil na oblasti večino časa od osamosvojitve sem, jim je v obraz treba zalučati: »Ti si to napravil!« To je rezultat dvajsetletne levičarske politike in vlad, ki niso ustvarile pogojev za umik politike iz medijev. Možna pa je druga, drugačna Slovenija, ki ječi pod škornjem socialistične velike države: »Veliki se nam zde veliki samo zato, ker smo na kolenih – vstanimo!« (Francoska revolucija, 1789).

0 0
Feed