Na Slovenskem načelo prvenstva posameznika pred kolektivom nikoli ni imelo visoke cene.

Kritika polpretekle slovenske politične zgodovine

Na Slovenskem načelo prvenstva posameznika pred kolektivom nikoli ni imelo visoke cene.

Slovensko politično 20. stoletje je stoletje korporativizma: katoliškega avtoritarno-konservativnega, fašističnega, komunističnega in liberalno-demokratskega. Pod vodstvom Janeza E. Kreka vstopi slovenski narod v moderno političnost skozi njegovo krščansko-socialno gibanje. Ta naj Slovence ščiti pred brezverskim »židovskim« liberalnim kapitalizmom, ki odira slovensko delovno ljudstvo in najeda organsko nacionalno skupnost. Krščanski socialist Andrej Gosar je edini, ki že sredi tridesetih let prejšnjega stoletja prvi v Evropi razvije elemente današnjega neo-korporativizma, kombinacije parlamentarne demokracije, tržnega gospodarstva in socialnega partnerstva. Gosar ostane osamljen moder mož, saj je slovenski vsakdan prežet z utilitarno korporativno etiko, kjer je vseeno, ali na to tehnologijo gospostva nataknete krščansko-socialno, fašistično ali komunistično ideologijo. Vse tri nastopajo proti liberalnemu egoističnemu individualizmu, ki je razbil družbeni organizem na civilno družbo sebičnih posameznikov. Na slovenskem narodnem Telesu tako ostaja rana srečanja z univerzalističnim liberalizmom Zahoda vseh proti vsem: pred liberalno pluralno podobo razpadajočega nacionalnega Telesa vedno sledi nov pobeg v figure kolektivnega.


Razkroj opor gotovosti v času slovenske demokratične revolucije v osemdesetih letih, ko je Slovenija osvobojena kolektivnih spon tradicionalizma in komunizma, je bil dovršen na začetku tranzicijske vladavine LDS. Od sredine devetdesetih se vračamo nazaj, od liberalizma h korporativizmu. Na Slovenskem načelo prvenstva posameznika pred kolektivom nikoli ni imelo visoke cene: navezanost na tradicionalne skupnosti je bila vedno močna – družina, vas, regija, cerkev itd. Korporativizem je suvereno vladal tako v času klerikalnega političnega oblikovanja slovenskega naroda, kot v dolgem obdobju sistematičnega zanikanja svobode posameznika pod komunizmom. Obakrat je bilo evidentno, da si socialni korporativizem in liberalna demokracija nasprotujeta. Sproščanje svobodne individualne pobude, liberalizirani trg in nazaj potisnjena minimalna država, ki zagotavlja enake možnosti in priložnosti za vse – to je edini pravi odgovor na vsiljivo, drago in korporativno državo, ki ogroža temelje ekonomske in politične svobode. Kar resnično obstaja, so posamezniki in njihovo tekmovanje ter sodelovanje – politika pa je tu zato, da vzpostavlja ogrodje svobode. Vsak ima pravico slediti lastnim ciljem, če ti ne posegajo v pravice drugih. Prisvajanje lastnine in prisvajanje sadov lastnega dela je povsem utemeljeno, če je pošteno pridobljeno. Minimalna liberalna država je najmanj nadležna oblika politične oblasti, saj služi predvsem zagotavljanju pravic posameznika. Vsakdo lahko udejanja svojo vizijo dobrega življenja, vendar je nihče – še posebej država – ne sme vsiliti drugim.

Korporativna država ni združljiva z možnostjo posameznikov, da sami presojajo, kaj hočejo. Država pomaga, ko s svojim monopolom moči ščiti svobodne posameznike pred nasiljem, tatvino, prevaro in kršenjem pogodb. Vsako drugo podrobnejše usmerjanje življenj in delovanja posameznikov s strani države je represivno in napad na njihovo svobodo, je zanikanje njihove pravice, da so sami vrhovni razsodniki svojih ciljev. Država ščiti življenje in posest, demokracija pa je tu za to, da pomaga ohranjati najvišji politični cilj – svobodo. Če je temu tako, trg ob minimalni državni regulativi sam usklajuje odločitve proizvajalcev in porabnikov brez pretiranega korporativnega uravnavanja vlade, delodajalcev in sindikatov. Ni se bati trga, temveč razrasle velikosti in moči potratne slovenske države, ki lahko spodkoplje vizijo Slovenije kot risa EU. Novi razvojni pospešek je lahko utemeljen le v kombinaciji vladnih potez, ki vodijo k znižanju stroškov izobražene delovne sile z zmanjšanjem davkov, večjemu vlaganju v visoko šolstvo in znanost, učinkovitemu kapitalskemu trgu in spodbujanju (malega) podjetništva.

Če hoče Slovenija postati globalno konkurenčna, bo treba delati bolje in pametneje – ob nižji obdavčitvi takega dela. Zaskrbljujoče je dejstvo, da je Slovenija po mednarodnih primerjavah med najmanj davčno ugodnimi državami z visokimi obremenitvami dela – slovenskemu delavcu od bruto plače ostane najmanj. Slovenci niso preveč leni, le preveč so obdavčeni. Osvoboditev davčnih okov pa pomeni slovo od Bismarckovega modela države blaginje in prehod v Beveridgeov sistem socialne varnosti, kjer je slednja v večji meri prepuščena posameznikom, medtem ko je državi naloženo radikalno zmanjšanje javne porabe in širjenje gospodarske svobode. Strukturnim reformam se ne smejo izogniti davčni sistem, socialno skrbstvo, trg dela, javne finance itd. Na makroekonomskem področju je najpomembnejše zmanjševanje posegov države na svobodni trg, na socialnem področju poudarek na soodgovornosti vsakega posameznika za motivirano in kooperativno reševanje svojih socialnih razmer. Ključno je razvojno področje investicij v človeške vire, izobraževanje, informacijsko družbo, vrhunsko podjetniško okolje, raziskovanje in inovacije – znanje projektno vstopa na trg proste konkurence. Strategija pa naj izbere nekaj področij, ki jih bo država nadpovprečno finančno podprla, ker želi tu Slovenija biti v »špici« (denimo, informacijska tehnologija, nanotehnologija, biotehnologija itn.). (se nadaljuje)

0 0
Feed