Zavzemamo se za davčno reformo, ki izhaja iz načela, da visoki davki ubijajo.

Kritika politike visokih davkov

Zavzemamo se za davčno reformo, ki izhaja iz načela, da visoki davki ubijajo.

V občasnih razpravah glede inoviranja davčnega sistema se omenja cela vrsta razlag, zakaj je progresivna davčna stopnja najbolj optimalna in je zato nosilci ekonomske politike, ki hočejo doseči višjo raven splošne blaginje, ne bi smeli spreminjati. Pri tem sta največkrat omenjena argumenta tisti, po katerem je progresivna davčna stopnja civilizacijski dosežek, saj korigira neenakost v družbi oziroma »neoptimalne rezultate tržne igre«, in tisti, po katerem naj bi delodajalci ob zmanjšanju davčne progresije davčni presežek (torej prihranek zaradi zmanjšanja davčne stopnje) preprosto pretvorili v lastno porabo in ne v naložbe in nova delovna mesta. Vendar pa noben izmed obeh argumentov še zdaleč ni argument proti zmanjševanju davčne progresije, ampak razkriva zgolj prikrite preference posameznih interesnih skupin po ohranjanju fiskalnih privilegijev. 


Poglejmo trditev o nujnosti progresivnega davčnega sistema kot korektorja neenakosti in izidov tržne igre. Najprej socialna neenakost. Zakaj bi nas sploh morala skrbeti socialna neenakost? Ob neenaki porazdelitvi talentov in aspiracij posameznikov je povsem jasno, da je nemogoče vzdrževati dohodkovno enakost, saj se bo v nasprotnem primeru posameznik prilagodil tržni igri tako, da bo dobil največji možen dohodek iz prerazdelitve (ki bo posledica birokratskega izenačevanja dohodkov v družbi) in najmanjši možen iz udeležbe na trgu. Kako ambiciozen je tak sistem, verjetno ni treba posebej razlagati, v praksi pa smo ga lahko preverili že v času komunizma. Dejansko bi nas moralo zanimati, ali naša družba dovoljuje hitro socialno mobilnost posameznika oziroma ali lahko posameznik, željan uspeha, dovolj hitro napreduje po socialni lestvici. Pri progresivnem obdavčenju bo napredovanje posameznika z višanjem dohodka seveda dražje, saj bo posameznik denarno kaznovan, če mu bo dohodek zaradi uspešnosti naraščal. Posledica takšnega davčnega sistema je ali socialna nemobilnost (posameznik se odloči, da je socialna mobilnost v državi predraga, in raje čaka na politiko izenačevanja dohodkov) ali zatekanje v nelegalni okvir (posamezniku se ne splača preskočiti v razred z visoko obdavčitvijo in zato raje preusmeri svoja prizadevanja v davčno izogibanje).

Druga težava, povezana s progresivno davčno stopnjo, je njena diskriminatornost, saj obravnava posameznike, ki so pripravljeni več delati, kot drugorazredne državljane, ki morajo za svoje preference po delu dodatno plačevati. Če si za boljšo ilustracijo sposodimo Nozickov primer: nekdo, ki po osmih urah dela po lastni volji delo nadaljuje, je zaradi tega denarno kaznovan (obdavčen), nekdo, ki sočasno po končani službi raje gleda sončni zahod, pa lahko polno izkoristi svoj čas, ne da bi bil zaradi tega prikrajšan. Ideja, da progresivna davčna stopnja korigira rezultate tržne igre, saj naj bi imeli bogati več zato, ker izkoriščajo revne, ena izmed najbolj nesmiselnih. Recimo, da je dosežen visok dohodek posameznika res posledica izigravanja tržnih pravil in izkoriščanja socialno šibkih skupin v družbi. Ali je potem višje obdavčenje takšnih kršiteljev res ustrezna strategija kaznovanja? Preverimo. V pravni državi bi nekoga, ki je prekršil pravni okvir, kaznovali enkrat za vselej, medtem ko nam zagovorniki progresivne davčne stopnje predlagajo, naj takšni kršilci raje plačajo ob koncu leta malce višji davek, potem pa lahko prihodnje leto nadaljujejo svojo prakso. Pomembno je, da interesne skupine dobijo svoje fiskalne prihodke. Očitno, da davčni sistem ne more biti nikakršna zamenjava za pravni sistem, saj dejansko deluje kot podkupnina. Težav pa je še več. Denimo, da se dve pogodbeni stranki po svoji svobodni volji dogovorita, da bo nekdo opravil delo, za katero obe ocenjujeta, da je vredno stokratnik povprečne plače, in mu jo je druga stran tudi pripravljena izplačati. Pri tem je vmešavanje nekoga tretjega, ki se mu zdi tako visok honorar nemoralen in ga zato astronomsko obdavči, nedopustno poseganje v svobodno voljo posameznikov in dobesedno totalitarno vsiljevanje svojih pogledov na svet. Zato je progresivna davčna stopnja daleč od civilizacijskega dosežka, tisto, kar spodbuja, pa je omejevanje socialne mobilnosti, potiskanje posameznikov v davčne utaje, na nelegalne trge, je diskriminatorna, saj nagrajuje preference nekaterih in kaznuje preference drugih ter je mafijski nadomestek za pravno državo.

Druga domnevna ovira za zmanjševanje progresivnosti je strah, da bi podjetniki denar, ki ostane zaradi znižanja davčne stopnje, porabili za luksuzne dobrine in ne za naložbe in nova delovna mesta. Pustimo ob strani, da nismo več v socializmu, kjer se je dalo predpisovati posamezniku, kaj naj naredi z zasluženim denarjem, in ignorirajmo tovrsten nesmisel, ampak takšen argument kaže na popolno nerazumevanje tržnega mehanizma. Zakaj? Denimo, da se podjetnik odloči, da bo ves denar, ki ga je dobil zaradi znižanja davkov, porabil za luksuzne dobrine. To pa v nasprotju z zatrjevanjem večine slovenskih ekonomistov vseeno ni mrtva izguba za gospodarstvo, saj je njegova poraba prihodek za vse, ki želeno luksuzno dobrino proizvedejo. Poleg tega si racionalen podjetnik, ki želi ostati na trgu, dolgoročno ne bo mogel privoščiti razmetavanja denarja. Tveganje, da bo edini na trgu, ki bo dodatna sredstva pognal čez okno, medtem ko jih bodo tekmeci vlagali, je namreč previsoko. Še več, tudi če bi nekaj podjetnikov naredilo prav to, bi konkurenca tako vedenje omejila in skupino razsipnih podjetnikov izločila s trga, in to ravno zaradi tega, ker bi vsi drugi vložili sredstva v razvoj. Dolgoročno tega ne bi počel nihče več. Očitno je torej, da argumenti o podjetnikih, ki naj bi dolgoročno z dodatnim denarjem naredili vse drugo razen razvoja in novih delovnih mest, nimajo nobenega smisla.

Torej - vse zgodbe in razlogi za ohranitev progresivnega davčnega sistema so navadni populizmi, namenjeni ohranjanju fiskalnih privilegijev različnih interesnih skupin, ki morajo od neprivilegirane večine pod krinko moraliziranja in pravičnosti kar se da preprosto za svoje preživetje načrpati čim več denarja. Sistem progresivnega obdavčenja in prisilnega dela vseh za doseganje blaginje nekaterih pa je povsem enak sistemu koncentracijskih taborišč, ki temeljijo na omejevanju osebne svobode in prisilnem delu za račun privilegiranih. Res lep civilizacijski dosežek.

Zavzemamo se za davčno reformo, ki izhaja iz načela, da visoki davki ubijajo. Najprej - višina davkov je problem: najmanj, kar je, bi za začetek morali DDV vrniti na izhodiščno raven. Vsi dokazi namreč kažejo, da je višji DDV dodatno zadušil zasebno potrošnjo. Dohodninska lestvica je absurdna: po njej vas, denimo, 1250 evrov neto mesečno prestavi v ubijajočo davčno kategorijo. Prav tako davek na dobiček (ddpo) ne more ostati na obstoječi ravni in ga je treba postopno zmanjševati. Davčna politika ni povezana z nastajanjem novih podjetij in delovnih mest, napačno je postavljena tudi v relaciji s sivo ekonomijo (ni povezave med visokimi davki in krčenjem legalne ekonomije), kjer prehaja v domeno moralnosti in postaja instrument za presojanje kaj je dobro in kaj ni. Previsoki davki in prispevki so vzrok bežanja v sivo ekonomijo. Prav tako so absurdne regulacije poklicev in državno administrirane koncesije, ki omogočajo opravljanje poklicev samo izbrancem, ostale pa preženejo v sivino. (se nadaljuje)

0 0
Feed