Cerar in njegovi so zasedli vse, kar je v tej državi zasesti mogoče, državo pa so ugrabile interesne skupine in zavojevale celotno družbo s strani rentnikov.

Kritika plenilskega državnega kapitalizma

Cerar in njegovi so zasedli vse, kar je v tej državi zasesti mogoče, državo pa so ugrabile interesne skupine in zavojevale celotno družbo s strani rentnikov.

Tu lahko najdemo tudi odgovor na vprašanje o učinkovitosti institucionalnega okvirja slovenskega gospodarstva. Ta je s sistemom socialnih partnerstev, ki jih nihče ni volil in jim nihče ni podelil mandata, da odločajo o naši usodi, nadomestil tržni mehanizem z mehanizmom totalitarnega odločanja. S tem so pod pretvezo, da socialni partnerji zastopajo interese vseh, dejansko zastopali interese posameznih skupin iskalcev rent. Prav zato se slovenski podjetnik danes ne more odločati sam o svoji usodi, ampak o njej odločajo velika državna podjetja (njegovi tekmeci ali pa obubožani velikani), Gospodarska zbornica Slovenije (njegova krovna organizacija, ki jo plačuje, vendar mu ne omogoča odločanja) ali sindikati (ki jim je uspelo z ustrahovanjem ne-vključenih delavcev oblikovati najbolj togi trg dela v regiji). Da je institucionalni okvir slovenskega gospodarstva dejansko področje totalitarizma in ne svobodne izbire, priča tudi indeks ekonomske svobode, ki je najnižji v regiji. Zato nikakor ne moremo govoriti, da je bila gradualistična ekonomska politika učinkovita, vsaj ne z vidika razvoja podjetništva in omogočanja svobodne izbire (torej dolgoročne gospodarske rasti). Zato lahko poveličevanje gradualizma vidimo zgolj kot težnjo nekaterih ekonomistov, da bi ohranili svoje rente ali da bi s trmastim zanikanjem opravičili kolaboracijo pri katastrofalnih eksperimentih. Če bo Slovenija ohranila sistem državnega podjetništva (socialnih partnerstev, ohranjanja svoje vloge v gospodarstvu) in gradualistične ekonomske politike, je to, kar ohranja, samoupravni socializem z nekaj podjetniki, ki naj bi ljudstvu dajali vtis, da živimo v svobodni državi. 


Z nastopom Cerarjeve vlade gre vse samo še na slabše. Vsem je namreč na očeh, da so medijsko napihnjene stranke kot je SMC, brez svetovnega nazora in za povrh še popolnoma izpraznjene vsebine najlažji plen rentnikov, korumperjev, kriminalcev in ostalih predatorjev, ki plenijo v imenu države in pravičnosti. Skratka, s Cerarjem so predatorji vstopili v igro in si zagotovili svoje rente: sezona lova na rente je odprta in pričakujemo lahko dokončni potop te institucionalno degenerirane družbe. Hkrati pa še naprej ostaja ključni problem trga dela njegova napačna fleksibilnost (zaposlitve za redni delovni čas izumirajo, prekarnost postaja norma od študentskih del do prisilne s.p.-izacije in drugih oblik ropanja zaposlenih za določen čas), previsoka davčna obremenjenost dela, administrativne ovire in pomanjkanje dostopa do virov financiranja za tiste, ki bi želeli izstopiti iz brezposelnosti tako, da ustanovijo svoje podjetje. Vlada je iz državnega proračuna pošiljala masivne subvencije v že mrtva podjetja, da bi jih bojda razdolžila in še več - iz svojega kabineta je pošiljala ljudi, da naj prezadolžena podjetja reorganizirajo. Prvo kaže na to, da se je interesne skupine zalivalo z javnofinančnim denarjem, ki ga ni in se za zraven še malo kupovalo socialni mir, drugo pa je putinovsko pošiljanje komisarjev po podjetjih, da zadeve uredijo (beri: uskladijo z rentniki).

Ob mrtvoudnih bankah, ki jih politika še kar noče izpustiti iz svojih krempljev, dolgovi dobesedno žrejo dober del slovenskih podjetij in delovnih mest. Razdolžitev podjetij mora potekati brez javnofinančnih sredstev in subvencij, ker ta proces ne sme s seboj nositi nadaljnjega poslabšanja fiskalnega položaja države in mora preprečiti vnovično politično vmešavanje. Podjetja, ki so prezadolžena in zanje rešitve več ni, naj gredo v bridki konec, ker kolikor denarja se vanje vrže, toliko ga bo izginilo in rešilo se ne bo nobenega delovnega mesta. Kapital za razdolžitev naj pride preko privatizacije in neposrednih tujih investicij. Priporočeno je, da država popolnoma odstopi od ideje konverzije dolgov, garancij in subvencij v lastniški kapital (če že, naj to konvertira v delavsko lastništvo in odkup), dolžniški trg kapitala pa naj se obrne iz bančnega sektorja na finančne trge. Končna sodba za rekonstrukcijo dolžniškega trga, ki ga pri nas predstavljajo izključno banke, pa je še bolj trda: naj pride do konsolidacije bančnega sektorja in sicer izključno preko zasebnega kapitala.

Cerar in njegovi so zasedli vse, kar je v tej državi zasesti mogoče. To pa v okoliščinah, ko so državo ugrabile interesne skupine in ko je zmagala programsko in svetovno-nazorsko izpraznjena stranka lahko pomeni samo enostavno in popolno zavojevanje celotne družbe s strani rentnikov. Zmagal je predatorski in roparski kapitalizem, ki mu je Cerar omogočil dostop k plenu. Cerar vas tudi nikoli ne bo razburil z zgodbami o varčevanju, optimizaciji in racionalizaciji v javni upravi, niti ga pretirano ne zanimata privatizacija in strukturne reforme. Poleg tega je tu še privatizacijski plen, ki ga je potrebno razdeliti. Štiriletna vlada z vsemi svojimi formalnimi in neformalnimi vzvodi je edina garancija, da zmagovite rentniške skupine prevzamejo projekte privatizacije podjetij in realizirajo svoje zaslužek pri prodaji podjetij. Kdo bo prodajal katero slovensko podjetje, je že jasno, večino rentniških bitk za privatizacijo je namreč dobljenih, edino kar je nejasno je, ali bodo dobili dovolj časa za mirno izpeljavo postopkov, ki se morajo končati v bogati proviziji in mastnem toku denarja v smeri mrež, ki so privatizacijo omogočile. Povedano na kratko, zagotovljena mora biti minimalna politična stabilnost za keširanje že doseženih privatizacijskih rent. Znotraj konteksta paradržavne ekonomije pa je še en garant za stabilno vlado: persistenca denarnega toka iz paradržavnih podjetij v rentniške roke. Neprijetno bi bilo, če bi se mreže usedle v uprave in nadzorne svete paradržavnih mastodontov, nastavile fiktivne para-posle, ki so ključni za substancialno odtekanje denarja v roke rentnikov in mrež, potem pa bi se vlada sesula in bi vse pozicije po podjetjih zasedla »nova imena«. To namreč povzroča negotovost, ker z novimi imeni pridejo novi, konkurenčni rentniki, z njimi pa izjemni stroški, ki jih morajo poravnati stari rentniki, zato da zagotovijo svoje položaje. Težko je namreč konstantno paradržavnim podjetjem preko političnih povezav prodajati storitve, ki jih ta paradržavna podjetja ne potrebujejo, če se politika in koalicija stalno menjata. Te menjave so tu zato, da ne bi menjale ničesar; gibanje Svobodna Slovenija nasprotno zahteva razvoj čim več elementov neposredne demokracije kompetentno izobraženih državljanov. Ob sodelovanju več ljudi bo tudi možnosti za korupcijo manj. (se nadaljuje)

0 0
Feed