Vlada ekonomsko politiko potem, ko so ji volivci že zaupali mandat, prenese na nevoljen centralni plan, ki ga sestavljajo interesne skupine in iskalci rent.

Kritika korporativnega socialnega partnerstva

Vlada ekonomsko politiko potem, ko so ji volivci že zaupali mandat, prenese na nevoljen centralni plan, ki ga sestavljajo interesne skupine in iskalci rent.

Po neki posebni logiki naj bi bil pomen delovanja socialnih partnerstev v tem, da v dogovoru z državo dve interesni skupini oblikujeta okvir, znotraj katerega se zagotavlja konkurenčnost gospodarstva in pravice delavcev. Povedano drugače, da dogovorno korigirata delovanje pravne države in trga. Takšna predpostavka je še znosna, če govorimo o totalitarističnem planskem gospodarstvu ali razsvetljenem absolutizmu, v katerem o vsem odločajo interesne skupine. Vendar, ko govorimo o tržnem gospodarstvu, takšno razmišljanje ne bi moglo biti bolj napačno. Zakaj? 


Če smo se res odločili živeti v kapitalizmu, potem ni normalno, da je urejanje pogodbenih obveznosti med dvema strankama stvar vsiljenega dogovora tretjih interesnih skupin, ki trdijo, da zastopajo obe stranki (o čemer same ne smejo odločati). Prav nasprotno, urejanje pogodbenih obveznosti in varstvo pravic, ki iz teh pogodb izhajajo, je v domeni pravnega sistema. Zato tudi ni normalno, da je danes sto tisoče ljudi odvisnih od dogovora med interesnimi skupinami, ne pa od okvirov, ki jih določa pravna država. Kakšne so posledice takšnega dogovarjanja za konkurenčnost gospodarstva? Različni primeri v Sloveniji, kjer so bili dogovori med sindikati (kjer izhaja večina sindikalnega trga iz socialističnega sistema in si na vse kriplje prizadeva za ohranitev subvencij ter preložitev reform v čim bolj oddaljeno prihodnost), delodajalci (večinoma predstavniki velikih nekdaj socialističnih podjetij v državni lasti, ki imajo raje kot delo na trgu s subvencijami politično dodeljena sredstva, ki so jih na trgu zaslužili konkurenti) in državo dosledno upoštevani, kažejo na popoln razpad sistema, igranje z usodo stotisočev in porazne posledice za konkurenčnost. Očitno je socialno partnerstvo naravnost katastrofalen nadomestek za tržni mehanizem.

Najbolj tragično pri vsem tem je, da si lahko socialni partnerji takšne odločitve dovolijo, saj njihov mandat ni odvisen od odločitev volivcev oziroma od kakršnegakoli demokratičnega mehanizma preverjanja volje vseh, ki se jih njihovi dogovori dotikajo. Komu so na primer odgovarjali sindikati in delodajalci, ki so zadnjih 25 let sooblikovali in korigirali ekonomsko politiko države in mnoge slovenske regije spravili na rob preživetja? Komu so odgovarjali, ko so trge spremenili v monopolne vrtičke velikih državnih podjetij? Komu so odgovarjali, ko so s svojimi dogovori ustvarili najbolj administrativno obremenjeno poslovno okolje in najbolj tog trg dela v regiji? LDS je na primer izgubila na volitvah; s tem so ji dali volivci jasen signal, da zavračajo njen gradualistični eksperiment. Toda, nič takega se ni zgodilo socialnim partnerjem. Ti so se razmeram hitro prilagodili in začeli vsiljevati novi vladi socialni sporazum, s katerim naj bi (kako presenetljivo) spet korigirali delovanje pravne države in tržnega mehanizma. Vse to so pospremili s propagando, ki je sestavljena iz vsesplošnega obtoževanja različnih institucij in ljudi za slab položaj tistih v tekstilni, lesni, kovinski itd. panogi. Paradoksno pri tem je to, da so bili prav sami tisti, ki so 25 let aktivno in odločilno oblikovali gradualistično ekonomsko politiko.

Če želijo socialni partnerji res oblikovati ekonomsko politiko tako, kot se to počne v kapitalistični družbi, potem naj omogočijo volivcem, da se svobodno odločijo, ali res želijo podpreti ideje, ki so jim danes v totalitaristični maniri vsiljene prek socialnih sporazumov. Socialni partnerji naj ustanovijo politično stranko ter poskušajo na političnem trgu zbrati dovolj podpore, da dobijo mandat za izvedbo svojih ekonomskih politik. V odsotnosti demokratičnega odločanja namreč ni nobenega mehanizma, ki bi preprečeval, da bi socialni partnerji, pod pretvezo totalne reprezentativnosti določenih družbenih skupin, ne izsilili svojih koristi na račun drugih. Sporočilo, ki nam ga pošiljajo, je očitno naslednje: imeli boste ustavo, pravno državo, tržno gospodarstvo, volilne mehanizme in svobodo odločanja, toda nič od tega ne bo vplivalo na našo moč in odločitev, da v skladu s svojimi interesi urejamo gospodarstvo in vaša življenja.

Vlada za izvedbo reform ne potrebuje mandata interesnih skupin, ampak volivcev, ki so ji ga z izvolitvijo že dali. Ni demokratično, da odločitev o svoji ekonomski politiki potem, ko so ji volivci že zaupali mandat, meni nič, tebi nič prenese na nevoljen centralni plan, ki ga sestavljajo interesne skupine in iskalci rent. (se nadaljuje)

0 0
Feed