Primerjalno gledano, je Slovenija največja tranzicijska poraženka v vsej vzhodni, srednji in južni Evropi

Kritika državnega gospodarstva

Primerjalno gledano, je Slovenija največja tranzicijska poraženka v vsej vzhodni, srednji in južni Evropi

Spomnimo se, da je ZSMS – predhodnica LDS - prva prevzela ideje liberalizma in na svojem kongresu leta 1989 v Portorožu sprejela daleč najbolj liberalen program katerekoli politične stranke dotlej. V devetdesetih letih se v procesu tranzicije liberalizem LDS izgubi sredi sistemskega močvirja korporativnih oblastnih navezav. Fantje, ki so prej prepisovali Hayeka, so postali mladi ministri še mlajše države, ki jo je v rosni državotvornosti napadla bolezen čaščenja države, se pravi, simptom morilskega »nacionalnega interesa«. Skoraj po božje se je oboževalo državni intervencionizem Drnovškovih vlad, ki je skrbel za bohotenje nepravične socialne države in dušenje podjetniške ustvarjalnosti posameznikov. LDS je s svojim nacionalno-socialističnim intelektualnim bankrotom odločilno pripomogla k uničenju slovenskega liberalizma. Namesto tega je udejanjila Kučanov testament, po katerem je tuji kapital po definiciji sovražnik slovenskega kapitala, gospodarstva, družbe in naroda. 


Kontinuiteta kardeljanskega samoupravnega socializma je ohranjala monopol države nad civilno družbo: etatizem, paternalizem, dirigizem itd.- vse z neprikritim namenom popolnega obvladovanja politike, gospodarstva, znanosti, šolstva, sodstva, medijev… . Slovenija je bila in je ujetnica vladajočih strank z arhaično programsko ponudbo: boljševizma levice, gradualizma leve sredine in zmedene desnice, kjer je kot najnižji skupni imenovalec deloval proti-liberalizem. Vsaka obljuba liberalnih reform se je zato končala z vladno polomijo. Nič nenavadnega – prav slovenska vlada ima od vseh dejavnikov najbolj negativen učinek na razvoj gospodarstva. Namesto da bi država delovala kot temeljni tvorec motivirajočega podjetniškega normativnega okolja in regulatorja, politično in lastniško Slovenijo »varuje« pred tujimi investicijami, ki bi nosile nov gospodarski zagon. K opisanim razmeram po svoje odločilno prispevajo tudi slovenski sindikati. Levičarska vladna in sindikalna elita korporativno dosegata pogajalska soglasja, zato so si sindikati izborili privilegiran položaj tako, da delujejo kot politično gibanje s socialistično platformo. Takšne skrbniške države državljani ne rabimo in zato jo je potrebno potisniti nazaj v osnovne okvire.

Prav to geslo je pred desetletjem in pol vzniknilo na zastavah t. i. liberalnih »mladoekonomistov«: svobodna ekonomija in umik države iz gospodarstva. Liberalci (v levičarskih medijih nenehno kompromitirani s psovko »neoliberalci«) so predlagali koncept minimalne države, v kateri svobodni trg odtegne organizacijo ekonomske aktivnosti nadzoru politične oblasti, ekonomska moč pa postane sredstvo za preverjanje in nadzor politične moči, ne pa njena podpora. Na vrhu lestvice gospodarskega razvoja so navkljub zadnji krizi in levičarskemu veseljačenju še vedno države z liberalnim tipom kapitalizma in majhno vlogo države v gospodarstvu, z močno pravno državo, odprto tržno konkurenco, svobodno podjetniško pobudo, nizkimi davki in nizko stopnjo državne lastnine. Slovenska vladajoča levičarska elita je v nasprotju s tem »razvijala« politični nadzor, državno lastništvo, visoke davke, trdo regulacijo trga, omejevanje podjetništva in tujih investicij ter brez števila administrativnih ovir. Največjo grožnjo tržnemu gospodarstvu, demokraciji in svobodi predstavlja koncentracija politične in ekonomske moči, povezanih v oblastni eliti. Danes je jasno bolj kot kdaj koli, da dokler vseprisotno državo in visoke davke ne zamenja svoboda in individualizem, dokler niso odločno izvedene liberalne reforme (liberalizacija, deregulacija, privatizacija), se bo še naprej krepila moč tovarišijske oligarhije.
Ta oligarhija ohranja politični trg prerazdeljevanja, s katerim si kupuje politično podporo najpomembnejših interesnih skupin (sindikati, upokojenci, študenti itd.). V tem je ključni problem slovenske države: minimaliziranje nabora svobodnih odločitev posameznika in maksimiranje diskrecijske moči poseganja vladajoče elite. Vladajoča levičarska elita je zbrana v stranki z različnimi imeni. Vsaka od posameznih strank je zgolj frakcije ene in iste super-stranke, ki se razteza od podpore pogrošnemu tovarišijskemu kapitalu do salonskega ultra-levičarstva. Da preživi in se krepi, se ta super-stranka nenehno prilagaja ter reciklira. Za njeno množičnost poskrbi kar najbolj enostaven pogoj: zato, da si član te super-stranke, je dovolj, da si proti Janši. Tranzicija je njeno naravno okolje, zato le-ta še vedno traja – uspešno za vladajočo levičarsko super-stranko, porazno za državo. Primerjalno gledano, je Slovenija največja tranzicijska poraženka v vsej vzhodni, srednji in južni Evropi. Ali drugače: ker je tej stranki oblast pomembnejša od dobrobiti državljanov, je Slovenija postala največja evropska država izgubljenih priložnosti. Drugače tudi ne more biti: država z visoko stopnjo obdavčenja, nefleksibilnim trgom dela, visoko ceno delo in inferiornim poslovnim okoljem ne more tekmovati z družbami znanja, ki slonijo na sprostitvi razvoja zasebnega sektorja. Zato najsposobnejši zapuščajo bledo podalpsko mačeho, ustvarjalni kapital pa se seli v toplejše kraje – namesto umika države iz gospodarstva se gospodarstvo umika iz države. (se nadaljuje)

0 0
Feed