Na vrhu za Slovenijo usodne piramide kraljujejo čudežni dečki socializma – veliki politični telovadci stopicanja na mestu.

Kritika diktature tajkunskega kapitala

Na vrhu za Slovenijo usodne piramide kraljujejo čudežni dečki socializma – veliki politični telovadci stopicanja na mestu.

SMC je zastopnica socialistične države, ki so jo zasedle politične frakcije in tajkuni v službi zasebnih interesov. Vsaka interesna skupina si na račun drugih prizadeva uresničiti svoj korporativni interes. V tem smislu SMC namesto privatizacije gospodarstva izvaja privatizacijo države. Nevidno roko trga je nadomestila vidna pest države. Za videzom plemenitih socialnih nagibov se SMC zavzema za popolno podvrženje civilne družbe vsepričujočim državnim birokratskim mrežam. V tej stranki se je ta interes nekaj »etičnih« stremuških svetohlincev povzpel nad interes slovenskega naroda. Ta interes za lasten žep je koncept zaščitniške države, ki vsem (ne)zaposlenim na obroke deli porcije drobnih giric, namesto da bi dopustila, da si ljudje sami nalovijo velikih rib. 


SMC je tako le še ena oportunistična stranka. Po svojih potezah Cerar spominja na rimskega vodjo Fabija Cunctatorja (lat. cunctator = odlaševalec, mečkač), na breznačelnega političnega demagoga in v našem primeru lakaja socialističnih tajkunov. Vladavina SMC ne more biti nič drugega kakor diktatura rdečega kapitala. SMC namreč ni stranka mrtvoudnih cepcev, ampak skoz slabo banko servisira tajkune, da bodo za drobiž dobili svoja podjetja nazaj. Ko se bo to dogajalo, v slovenski javnosti ne bo nobenega vpitja: s pravilno usmerjeno nepozornostjo bodo režimski mediji - na čelu s časnikom Delo - ta dogajanja z dirigiranimi uredniškimi posegi potisnili v ozadje. Glede stabilne, etične in zrele vlade je SMC prelomila daleč največ danih obljub, zato je zaupanje državljanov zapravljeno.

Stava te stranke je kristalno jasna: usesti se na val prihajajoče konjunkture, zato ne izvesti nobene resne reforme, ki bi ogrozila njeno dvomljivo legitimnost. Tovariš Cerar bo vladal kot tovariš Lenin: spoditi tuje kapitaliste, uničiti male blagovne proizvajalce, kar pa ni mogoče pregnati ali zatreti, je treba z državno birokracijo prevzgojiti. Se pravi, prepovedati, kar je temeljna oblika birokratskega boja proti nenehnemu obnavljanju liberalnega kapitalizma. Temu pa lahko služi zgolj avtoritarna stranka, ki v imenu tajkunskih stremuhov, pustolovcev, prirepnikov in špekulantov zaseda politično levo sredino, vse kar je razumnega na levici – tudi to obstaja – pa potiska v globoko ilegalo. Cerarizem je najvišji stadij socializma: gre za parazitsko gnitje socializma, ki ropa slovenske državljane z visokimi davki, državnimi monopoli in finančnimi mahinacijami.

Pod SMC Slovenija živi pod navidezno stabilizirano oblastjo stranke vrhov državne birokracije, socialističnih tajkunov in finančne oligarhije. Nove stare politične zveze so okrepljene in tovarišijski kapitalizem živi dalje. Slovenski državljani so formalno politično svobodni, dejansko pa so s svojo večinsko politično izbiro in krediti globoko zapleteni v mreže finančne odvisnosti od stebrov tovarišijskega kapitalizma. Da bi bila ta odvisnost nekoliko lažja, vlada izvaja podkupovanje nižjih slojev (upokojenci, mladi, nezaposleni itd.), da bi ostali mirni in še naprej s hvaležnostjo v srcu volili levico. Na vrhu te za Slovenijo usodne piramide pa kraljuje čudežni deček socializma – veliki politični telovadec stopicanja na mestu, Miro Cerar mlajši. Nič se ne da, nobena dejanska sprememba ni mogoča, vse ostaja v okvirih danega. Stranka Mira Cerarja je potlačila njegovo ime, da bi Cerar še bolj deloval kot označevalec kulta osebnosti.

Slovenska nacija se je znašla na robu moralnega, političnega in materialnega propada. Korupcija obvladuje vse družbene podsisteme, ljudje so demoralizirani, mediji podkupljeni ali zatrti, javno mnenje utišano, posli se komajda pobirajo s tal, domovi delovnih družin so pod hipotekami, delavstvo osiromašeno. Srednji sloj je potisnjen nazaj v proletarske življenjske okoliščine, nezaposlenost je razširjena po vseh slojih – od mladih iskalcev prve zaposlitve do doktorjev znanosti, najboljši pa odhajajo v tujino. Vladajoči socialisti so v Sloveniji s svojo križarsko vojno proti liberalizmu, programu blaginje in napredne družbe dejansko ustvarili dva antagonistična tabora: politično-tajkunsko elito in vse ostale. Vladavina SMC je še ena oblika gospodarsko zatiralskega režima in prej bodo Marsovci pristali sredi Ljubljane, kot pa se bo spremenila narava te oblasti. Le-ta ni sposobna nobene resne strukturne reforme; če kaj, potem demonstrira mrk politike – nobene spremembe in nobenega dejanja, ki bi ogrozilo parazitsko manjšino.

Pred četrt stoletja smo osamosvojitelji s sanjami o še eni Švici razglasili samostojno Slovenijo, danes pa je samozavest Slovencev povsem na tleh. Svoje so opravili zunanje-politična nepomembnost, v katero je državo zapeljal zunanji minister Erjavec, gospodarska kriza, še posebej tista domača, proizvedena po tovarišijskem (Pahor, Bratušek, Cerar) in domačijskem (Janša) kapitalizmu, in politična brezperspektivnost, katere simbol je Cerar. Ob navideznem izčrpanju vseh zalog novih konstruktivnih političnih idej, ljudstvo pesimistično razpoloženje, nezaupanje v prihodnost in demoralizacijo preganja tako, da si svoje frustracije in ponižanje nacionalnega ponosa zdravi z uspehi športnikov, ki jih sili, da na svoja ramena in smučke prevzamejo slo po nacionalnem vzponu. Vladajoči politiki se le še pretvarjajo, da vedo kaj in kam, turobnost časa pa tvori spoznanje, da je po družbenem zlomu slovenska prihodnost videti težka in negotova. Prihodnost pričakujemo brez upanja in celo vladajoča elita ima hinavski obraz, da se pritožuje, da bi prikrila, koliko je sama odločilno prispevala k obstoječemu stanju. Gre za kolektivno stanje psihoze, ki se kaže v obupanosti družbe, ki se ni sposobna soočiti s prihodnostjo in globalno tekmovalnostjo ter sodelovanjem.

Toda ljudje v svoji apatiji nočejo več sodelovati kot potrošniki vnaprej pripravljenih političnih spektaklov. Prav ta apatičnost lahko v trenutku odpre možnosti političnega upora proti Cerarju in ne pomeni enoznačnega umika iz politike. Ljudje imajo namreč dovolj neučinkovite paternalistične države, ki iz vseh običajnih državljanov dela odvisnike: državni vrtci, državne šole, državne univerze, državno zdravstvo, državne socialne podpore, državne pokojnine, državna smrt. Toda kot posamezniki ne pripadamo državi – država pripada nam in preoblikujemo jo lahko po lastnih interesih. Kako? – tako, da na vsakem koraku izbojujemo kulturni spopad med svobodnim individualizmom na eni in državnim kolektivizmom na drugi strani. (se nadaljuje)

0 0
Feed