Avgusta 2015 sem javnosti pokazal, da je slovenska diplomacija postala žrtev ne-državniške notranje politike, korupcije in klientelizma.

KPK dela v korist vladajoče politike

Avgusta 2015 sem javnosti pokazal, da je slovenska diplomacija postala žrtev ne-državniške notranje politike, korupcije in klientelizma.

Ker se v zadnjih dneh v povezavi z nepravilnostmi v delovanju slovenske diplomacije znova pogosto omenja moje ime, sem dolžan izjaviti naslednje. Julija lani sem z dokumenti razkril ozadje mojega odpoklica z mesta veleposlanika Slovenije v Avstraliji. Ti dokumenti so nedvoumno dokazovali, da so zunanji minister Karl Erjavec, takratna predsednica vlade Alenka Bratušek in predsednik republike Borut Pahor prikrivali prave razloge odpoklica, govorili neresnice in zavajali javnost. Dokumenti namreč dokazujejo, da je predsednica vlade Alenka Bratušek odredila zaupno diplomatsko dejavnost glede pridobitve zemljišč v lasti Nicholasa Omana, bila o njej vseskozi obveščena in jo usmerjala.


Vse dokumente sem v času proti-pravne odpovedi pogodbenega delovnega razmerja na MZZ predal Komisiji za boj proti korupciji (KPK). Od tega je minilo že leto dni, KPK pa doslej še ni podala svojih ugotovitev. Glede na dostopno dokumentacijo ter navedbe prič, ki so potrjevale moje navedbe in jih dopolnjevale, je to vsekakor nenavadno. KPK bi morala, denimo, pridobiti zgolj navodilo Bratuškove SOVI za delovanje v Bosni in Hercegovini in zbrati dokaze o napotitvi njenega posebnega odposlanca Petra Toša v Banja Luko. Že to bi bilo dovolj, da se dokaže, kako je predsednica vlade z navodili usmerjala delovanje zakonsko podrejenih služb, med drugim tudi moje v Canberri. Veleposlanik ne more biti odpoklican, ker je ravnal po navodilih predsednika vlade in po službeni dolžnosti stopil v stik z določenimi osebami.

Hkrati želim spoštovane novinarke in novinarje prositi, da ustrezno ločujejo med tistimi diplomati, ki so kršili določbe kazenske zakonodaje in s svojimi dejanji oškodovali državni proračun, ter mojim primerom, ki je politične narave in se za resnico o njem borim s pravnimi sredstvi. Poleg tega prehitre in vnaprejšnje medijske obtožbe pomagajo obstoječemu vodstvu Ministrstva za zunanje zadeve, da prikriva svoje zakonske nepravilnosti in nadaljuje s politizacijo diplomacije. Razmere v slovenski diplomaciji še nikoli od osamosvojitve niso bile tako kritične, kot so pod ministrom Karlom Erjavcem. Slovenska diplomacija je v času zahtevnih zunanje-političnih preizkušenj postala žrtev ne-državniške notranje politike, korupcije in klientelizma, ki se prenaša v zunanjo politiko. Slovenski diplomati so žrtve političnih intrig z namenom pridobivanja političnih točk, kadrovska politika je brez meril privatizirana s strani ministra Erjavca, predsednik vlade Miro Cerar pa glede njegove subjektivne in objektivne odgovornosti ni izvedel nobenih ukrepov.

Ko se v teh dneh odstira različne primere nezakonitega in nepoštenega delovanja nekaterih slovenskih diplomatov, naj spomnim da sem večino njih javnosti predstavil že lani na novinarski konferenci v začetku septembra. Naštel sem le nekaj primerov, ki zdaj predstavljajo razvpiti vrh ledene gore. Takrat se na moje navedbe ni odzvala nobena državna institucija. Tega nisem storil, da bi dal povod za medijski linč, temveč zato, da zaščitim veliko večino poštenih in delavnih diplomatov in veleposlanikov.

Novembra 2015 sem k temu dodal novo izjavo za javnost:
Glede na zadnje dogodke, povezane z nedelovanjem Komisije za boj proti korupciji (KPK), podajam naslednjo izjavo:
Dan po tem, ko sem 8. julija 2014 slovenski javnosti predstavil dokaze o sodelovanju slovenskega političnega vrha z g. Omanom v naftnih poslih, sta me obiskala inšpektorja KPK g. Dare Stare in ga. Romana Berčič. Predlagala sta mi, naj v primeru mojega odpoklica z mesta veleposlanika postanem prijavitelj. Nekateri so tedaj pomotoma navajali, da v postopku zasedam mesto preiskovanca. Ministra za zunanje zadeve Karla Erjavca, takratno predsednico vlade Alenko Bratušek in predsednika republike Boruta Pahorja sem prijavil, da so za svojo neposredno korist protipravno izvedli moj odpoklic. Ta je bil v nasprotju z zakonom o zunanjih zadevah in ugotovitvami glavnega diplomatskega nadzornika g. Vrhunca, ki je v "Poročilu o nadzoru", predstavljenem na Odboru za zunanjo politiko Državnega zbora, ugotovil, da "ni najti elementov odgovornosti veleposlanika dr. Milana Balažica". Oba inšpektorja KPK sta mi takrat zatrdila, da bom lahko v postopku dokazal svoje navedbe, zato sem jima predal obsežno dokumentacijo. Ta je podrobno dokazovala, kako je predsednica vlade Bratuškova s sodelavci vodila tajno diplomatsko akcijo. V njej so po navodilu predsednice vlade sodelovali SOVA, njen posebni diplomatski odposlanec v Bosni in Hercegovini in veleposlaništvo v Canberri. Ko je bila ta akcija prekinjena, je bilo potrebno pred javnostjo najti "odgovornega" in s prikrivanjem dokazov ter zavajanjem javnosti je bil v času tik pred zadnjimi volitvami izpeljan moj odpoklic.

KPK je v okviru svojih pooblastil od pristojnih državnih organov pridobila dodatne dokaze za moje navedbe. Inšpektor Dare Stare me je že po dveh mesecih vodenja postopka obvestil, da so povabljene priče pred KPK potrdile moje navedbe in dodatno obremenile Erjavca, Bratuškovo in Pahorja. Zato naj bi bil postopek pri koncu, KPK pa bo javnosti predstavile te ugotovitve. Toda ko je g. Stare s KPK odšel na novo funkcijo državnega sekretarja na Ministrstvo za pravosodje, je postopek zastal, nato pa je bil po odločitvi predsednika KPK Štefaneca postavljen na stranski tir. Vsak mesec sem skušal od predstavnikov KPK pridobiti informacijo o poteku postopka in vselej mi je bilo s strani ga. Berčičeve zagotovljeno, da bo KPK o primeru sklepal v naslednjih 30 dneh. KPK me je pred nekaj dnevi obvestila, da je postopek ustavila, ker naj ne bi bila pristojna za obravnavo. Za to ugotovitev je KPK po tem, ko me je sama povabila k prijavi, potrebovala 16 mesecev. Tako še naprej ostajam brez sodbe, ki bi slovenski javnosti omogočila vpogled v resnico dogodkov izpred enega leta in pokazala na dejansko odgovornost omenjenih nosilcev političnih funkcij. Skupaj z javnostjo delim nelagodni občutek o nesposobnosti KPK ali - še huje - o ščitenju določenih politikov. Ob šepavem delovanju pravne države in razpadanju KPK to pomeni, da smo državljani še vedno bolj ali manj prepuščeni kaprici ljudi s politično močjo. (se nadaljuje)

0 0
Feed