V akciji je bil tudi KOS, ki je objavljal podatke o kolonah tovornjakov z orožjem, ki so se iz reškega pristanišča valile na zaprto območje Kočevske Reke.

KOS sponzorira Deklaracijo za mir

V akciji je bil tudi KOS, ki je objavljal podatke o kolonah tovornjakov z orožjem, ki so se iz reškega pristanišča valile na zaprto območje Kočevske Reke.

Ekscesnost političnih razmer v Sloveniji je dodatno povečevala objavljena raziskava obramboslovnega centra FSPN, v kateri se je sicer 53,5 % anketiranih opredelilo za razpustitev JLA, a je ustanovitev slovenske vojske podpiralo le 39 % vprašanih, 36 % pa jo je zavračalo. Vse skupaj je bivšega »mirovnika« in zdaj obrambnega ministra Janeza Janšo, ki je dnevno dobival na svojo mizo poročila o povečani aktivnosti enot JLA v Sloveniji in intenzivnem angažiranju vojaške tajne službe KOS, močno skrbelo. Porazne številke je najprej pripisoval dejavnosti levo-liberalne opozicije, nekoliko pa je spregledal, da je šlo prej za dediščino močnega mirovniškega novega družbenega gibanja iz osemdesetih let. Civilno-družbene mirovniške pobude so se v času oblikovanja slovenskih političnih strank naselile predvsem v dve od njih, od katerih je LDS spadala v opozicijo, Zeleni pa v vladajočo koalicijo. Tik pred prvimi demokratičnimi volitvami je 22. marca 1990 nastala nadstrankarska iniciativa za demilitarizirano Slovenijo, katere pobudniki so bili Marko Hren, Tomaž Mastnak, Vlasta Jalušič, Jožef Školč, Jaša Zlobec, Peter Jamnikar, Janez Sodržnik in - Janez Janša. Bistvo njihovega predloga je bilo strnjeno v zahtevi, da slovenska skupščina sprejme sklep o umiku JLA iz Slovenije, ta pa bi se v nadaljevanju z Jugoslavijo pogajala o demilitarizirani coni, ki bi jo varovale mirovne enote OZN, o novem statusu pa bi obvestili vse sosednje države. 


Od LDS je nato pobudo prevzela stranka Zelenih in skupaj z mirovniki pripravila pobudo za demilitarizacijo Slovenije, ki jo je na svoji seji 24. oktobra 1990 podprla skupščinska komisija za mirovno politiko, načelno pa tudi republiško predsedstvo. Tokratna pobuda je vsebovala idejo, naj slovensko politično vodstvo opredeli mirovno opcijo, jo ponudi drugim jugoslovanskim republikam in s tem prepreči militarizacijo države in balkansko vojno. O tej so po svetu že krožili črni scenariji, medtem ko so jugoslovanski politiki vse bolj uporabljali jezik spodbujanja spopada. Zapisali so še, da razpada Jugoslavije na več držav, kjer bi vsaka imela svojo vojsko, ne podpira nihče, »pa naj dva-milijonski narod še tako maha z zastavo pravice do samoodločbe«. Nekateri politiki so torej ostali zvesti svoji mirovniški opciji, Janša pa je v novi vlogi slovenskega obrambnega ministra radikalno spremenil svoja stališča - skladno z novimi okoliščinami naraščanja politične napetosti in armadnega rožljanja z orožjem, ob katerem sta se mirovništvo in demilitarizacija zdela vse manj verjetna in vse bolj nepremišljena.

Prve dni februarja 1991 je - podobno kot pred slabim letom dni - deloma ista skupina predstavnikov mirovnega gibanja in opozicijskih strank LDS ter SDP pisala Deklaracijo za mir. V njej bi se spet zavzeli za demilitarizacijo Slovenije, ki ji zadostujejo enote policije in civilne zaščite, za zamrznitev napotitve nabornikov v JLA, za zaustavitev oboroževanja Slovenije in Jugoslavije, za pogajanja o umiku armade iz Slovenije in mirovni rešitvi jugoslovanske krize. Končni tekst Deklaracije za mir so 7. februarja 1991 javno predstavili Vika Potočnik (LDS), Dušan Plut (Zeleni), Jožef Školč (LDS) in Marko Hren (nova družbena gibanja). Dokument je izhajal iz spoznanja, da oboroževanje ne prinaša varnosti, kar potrjujejo najnovejši primeri v svetu in v Jugoslaviji. Vlaganje v vojaški kompleks predstavlja slepo ulico, saj zmanjšuje možnosti za politiko nenasilnega reševanja političnih sporov in stalno grožnjo demokratični ureditvi.

Temeljni argumenti za to, da naj bodo v Sloveniji osamosvajanje, demilitarizacija in mirovna varnostna politika trije vzporedni procesi, so: prvič, če Slovenija ustanovi še tako močno vojsko, se v tem ne more meriti s sosednjimi državami, poleg tega pa bi vojaški spopad na slovenskem ozemlju za Slovenijo pomenil katastrofo; drugič, ustanovitev lastne vojske bi dramatično ogrozila skromno akumulacijo slovenskega gospodarstva, medtem ko bi sprostitev sredstev, ki so bila namenjena za vojaški aparat, pomenila izjemno razvojno vzpodbudo; tretjič, Slovenija se nahaja na relativno konfliktnem področju, zato lahko z odpravo vojske, razvojem institucij za nenasilno reševanje sporov in mirovno politiko pomembno prispeva k miroljubnemu razpletu odnosov v Jugoslaviji; in četrtič, Slovenija ima pozitivno zgodovinsko izkušnjo iz nenasilnih prizadevanj za politično demokratizacijo in državno osamosvojitev. Mirovni člen v novi slovenski ustavi bi se moral glasiti: »Republika Slovenija je demilitarizirana država. Prehodno obdobje, ki je potrebno za demilitarizacijo, se uredi z ustavnim zakonom«. Podpisniki Deklaracije za mir naj svoje podpise dostavijo Centru za kulturo miru in nenasilja, z njimi pa se bodo zavzeli za Slovenijo kot suvereno, miroljubno državo, ki aktivno prispeva k svetovnemu miru, za Slovenijo brez vojske in vojaške industrije, ki bi se s federacijo začela pogajati o odhodu enot in ustanov JLA iz Slovenije.

Obrambni minister Janez Janša se je skupaj s svojim namestnikom Jelkom Kacinom na Deklaracijo odzval negativno: dokument sicer vsebuje mnogo splošno sprejemljivih civilizacijskih pridobitev, vendar te v ozadje postavljajo »grobe poenostavitve« in »zahteva po hitri enostranski razorožitvi«. Janša je bil mnenja, da je Deklaracija za mir tempirana na čas vročih razprav o dveh obrambnih zakonih in proračunu v skupščini, najbolj pa ga je skrbelo to, da so peticijo podpisali mnogi ključni funkcionarji in strankarski prvaki - med drugimi kar štirje od petih članov slovenskega predsedstva kot vrhovnega poveljstva (Milan Kučan, Dušan Plut, Ciril Zlobec in Matjaž Kmecl), pa tudi član zveznega predsedstva Janez Drnovšek, podpredsednik vlade Jože Mencinger in seveda oba predsednika opozicijskih strank, ki sta Deklaracijo sponzorirali, Jožef Školč (LDS) in Ciril Ribičič (SDP). Prenovitelji so bili pri podpisovanju tega dokumenta spet razcepljeni, saj je akcijo proti podpisovanju Deklaracije v stranki vodil Milan Balažic. Janša je ocenil, da je s tem dokumentom in njegovimi podpisniki »dejanska sposobnost osamosvojitve zelo negotova«, zato je v nadaljevanju stavil na tretjo opozicijsko stranko, Žakljeve socialiste, ki se »niso odločili za oviranje praktičnih priprav na osamosvojitev« in so v parlamentu zagotavljali rahlo večino. V akciji je bil tudi KOS, ki je prek svoje novinarke Plavevske v beograjski »Politiki« objavljal podatke o kolonah tovornjakov z orožjem, ki so se iz reškega pristanišča valile na zaprto območje Kočevske Reke. V njem naj bi že operirali nemški strokovnjaki za vojaška vprašanja, slovenski odposlanci pa naj bi se v Izraelu pogajali še o nakupu avtomatskih pušk, protitankovskih raket in infrardečih naprav za nočno opazovanje. (se nadaljuje)

0 0
Feed