Na nas kot politični sredini je, da skupaj povežemo vse politične sile, ki hočejo Slovenijo spremeniti na bolje z reformami.

Kaj voliti, če hočete sebi dobro

Na nas kot politični sredini je, da skupaj povežemo vse politične sile, ki hočejo Slovenijo spremeniti na bolje z reformami.

Vsakomur je celo v Sloveniji takoj jasno, da levica obstaja le, če obstaja desnica – kjer ni desnice, ni levice, pa tudi sredine ne. Tudi če za trenutek ne razmišljamo o možnosti večinskega volilnega sistema, ki bi v hipu izničil omenjeno anomalijo, slovenski volivci nimajo na izbiro niti sredinske liberalne stranke niti moderne konservativne desne stranke. Zakaj je temu tako, nam pomaga razumeti Dahlov diagram liberalizacije in participacije: Slovenija je za svoje izhodišče še koncem osemdesetih let imela model zaprte hegemonije, torej partijske diktature in avtoritarnega političnega sistema socialističnega samoupravljanja. Le tri leta po prvih demokratičnih volitvah 8. aprila 1990 je cvetela poliarhija v smislu visoke stopnje demokratizacije in liberalizacije. Od tod so se nekatere bivše komunistične države razvile v smeri vključujoče hegemonije (Hrvaška, Rusija), Slovenija pa je z vladavino LDS dobila model oligarhije s politično konkurenco. To pomeni, da sicer imamo opozicijo (ki je le za kratek čas trikrat prekinila hegemonijo politično-tajkunske oligarhije), vendar sta stopnji liberalizacije v ekonomiji in demokratizacije v politiki na izjemno nizki ravni: vlada nam tovarišijski tajkunski kapitalizem in vsemogočna država. To nas mora navesti k sklepu, da imamo v Sloveniji nepopolno uresničeno demokracijo, ki je omejena, nestabilna in z nizko stopnjo participacije. Tu vprašanje večinskega volilnega sistema in števila strank postane odločilno: znameniti ameriški politični teoretik Robert Dahl vztraja, da mora racionalna strategija razvoja liberalne demokracije omejiti število strank. Če obstajata vsaj dve stranki, ta omejitev ni v ničemer povezana z omejevanjem svobode, mišljenja, kritike in opozicije. Slovenska reciklaža množice levih strank je v nasprotju z demokratičnimi načeli in služi zgolj enemu cilju: skoz podtaknjeni kulturni boj do te mere kompromitirati opozicijske desno-sredinske stranke in njihove vodilne osebnosti, da te ne morejo več resno tekmovati na političnem trgu. Janez Janša je v tem smislu – deloma nameščeno in deloma upravičeno – s pomočjo režimskih trobil v javnosti tako razsuta politična znamka, da njegova stranka nikoli več ne bo mogla čez dobrih 20%. Prav tako je NSi tako marginalizirana na obrobje, da ji je brez resnih posegov in okrepitev povsem nemogoče zlesti čez 10%. Zdaj pa računajte: 20% + 10% = 30%. Kak odstotek več ne spremeni dejstva: bogati nabor različnih levičarskih političnih identitet od skrajnih levičarjev do socialnih liberalcev bo v prihodnje vedno potolkel uborno desno sredino. Zato se lahko Kučan tako privoščljivo posmehuje Janši: you are dead meat! Na nas kot politični sredini je, da skupaj povežemo vse politične sile, ki hočejo Slovenijo spremeniti na bolje s temeljitimi strukturnimi reformami. Kdor je za reforme, ni proti nam, pa naj bo lev ali desen. Volite novo slovensko sredino!


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.

0 0
Feed