Slovenija se lahko obriše pod nosom za svoj delež 9 milijard $ deviznih rezerv, možno je pomanjkanje nafte in bencina, iz mednarodnih financ bi bila izključena.

Jugoslovanska konfederacija ali slovenska odcepitev?

Slovenija se lahko obriše pod nosom za svoj delež 9 milijard $ deviznih rezerv, možno je pomanjkanje nafte in bencina, iz mednarodnih financ bi bila izključena.

Vzporedno s slovenskimi vojaškimi pripravami so potekala še zadnja politična prizadevanja, da bi na podlagi dogovora republiških predsedstev Slovenije in Hrvaške julija 1990 v Jugoslaviji sprejeli slovensko-hrvaški predlog za konfederacijo. Izhodiščno je slovensko predsedstvo s tem predlogom želelo ublažiti ostre politične odzive, na katere je naletela Deklaracija o suverenosti. Predlog naj bi dokazoval, da Slovenija dejansko noče enostranske odcepitve, marveč išče izhod, ki bi zadovoljil nacionalne in demokratične interese vseh jugoslovanskih narodov. Ob zaostritvi zaradi razorožitve slovenske Teritorialne obrambe je izdelavo predloga konfederalne pogodbe predlagal član slovenskega predsedstva Matjaž Kmecl (ZKS-SDP) s taktično razlago, da bi zgolj priprava nove samostojne slovenske ustave ostali Jugoslaviji sporočala, da se je Slovenija namenila oditi. S predlogom predsedstva se je strinjal tudi predsednik vlade Lojze Peterle, ki je celo obljubil, da bo preučil konfederalni predlog zadnje komunistične Šinigojeve vlade. Zvezno predsedstvo nato sklene, naj Slovenija in Hrvaška pripravita konkreten predlog za konfederacijo, medtem ko sta srbsko vodstvo in zvezna vlada izdelovali koncept »sodobne federacije«.


Skupina ekspertov iz Slovenije in Hrvaške se je kmalu lotila pisanja predloga konfederalne pogodbe, ki je izhajal iz svežega primera formiranja Evropske skupnosti in teoretičnih modelih zgodovinskih primerov konfederacij. Predpostavko predloga predstavlja stališče, da konfederalno pogodbo kot akt mednarodnega prava lahko sklenejo le suverene države - tiste jugoslovanske republike, ki se samostojno konstituirajo na temelju pravice naroda do samoodločbe. Predlog, ki bo na koncu dobil ime Model konfederacije v Jugoslaviji, kot dispozitiv navaja naslednje elemente: prvič, konfederacijo sestavlja zveza suverenih držav zaradi uveljavljanja skupnih ciljev; drugič, za konfederacijo je najosnovnejši ekonomski interes v skupnem trgu in vključitvi tega v evropske integracijske procese; tretjič, konfederacija mora poskrbeti za udejanjanje obrambno-varnostnih interesov; in četrtič, konfederacija mora zagotoviti uresničevanje enakih standardov pri varstvu pravic človeka, državljana in vseh etničnih skupnosti. Jugoslovanska konfederacija bi bila mednarodna organizacija po vzoru na Evropsko skupnost in bi temeljila na vrednotah evropske civilizacije po zgledu statuta Sveta Evrope. Posebej bi bila izpostavljena združitev na podlagi neodtujljive in trajne pravice vsakega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi in državami. Države-članice bi si vzajemno priznavale pravico do obstoja, neodvisnosti, enakosti, mednarodnega komuniciranja in nevmešavanja v notranje zadeve, navzven pa bi se konfederacija - nasprotujoč hegemoniji nad narodi - branila s sistemom kolektivne varnosti. Konfederacija bi priznavala načela vseh oblik lastnine, svobode podjetništva, skupnega gospodarsko-socialnega napredka in solidarnosti.

Poleg ustanovnih članic bi se lahko kot pogodbene stranke konfederaciji pridružile tudi druge države. Za sprejem v članstvo bi morala država-kandidatka za članstvo izpolnjevati tele pogoje: demokratični parlamentarni sistem, vzpostavljen na podlagi svobodnih in tajnih volitev, zagotovljena pravica do zasebne lastnine, svoboda podjetništva in sindikalnega združevanja. Med pristojnostmi konfederacije bi bile ključne ekonomske funkcije - carinska unija in skupni trg, na katerem bi veljal prost pretok blaga, kapitala, storitev in delovne sile. Monetarna unija ne bi preprečevala, da bi članice imele svoje valute - pomembno je, da bodo usklajevale tečajno politiko. Pri obrambi in varnosti bi vsaka članica imela svoje oborožene sile, ob morebitni agresiji pa bi predsedniki držav-članic sestavljali enotno poveljstvo konfederalnih oboroženih sil. V mednarodnih odnosih bi bila vsaka država-članica konfederacije samostojen subjekt mednarodnega prava, ki lahko po svoji volji sklepa mednarodne pogodbe. Prav tako bi vsaka članica razvila svoj lasten sistem diplomatsko-konzularnih, gospodarskih, kulturnih itd. predstavništev v tujini. Organe konfederacije bi sestavljali svetovalni parlament, izvršna komisija, ministrski svet in konfederalno sodišče. Odločitve svetovalnega parlamenta bi bile podvržene ratifikaciji držav-članic, medtem ko bi izvršna komisija odločala z večino glasov. Ministrski svet bi sestavljali po en predstavnik vsake članice, mandat predsednika pa bi trajal pol leta in sicer po abecednem redu držav-članic. V tem organu ni preglasovanja, kajti vse odločitve - razen proceduralnih - bi se sprejemale s soglasjem. Konfederalno sodišče bi varovalo spoštovanje pravic in razlagalo konfederalno pogodbo: če bi katera od članic bila mnenja, da druga članica ni izpolnila obveznosti iz konfederalne pogodbe, bi pri konfederalnem sodišču vložila tožbo. Sedeži konfederalnih institucij bi bili v različnih mestih po vseh državah-članicah in bi imeli eksteritorialni značaj, pri svojem delovanju pa bi uporabljale jezike vseh članic. Konfederalna pogodba bi začela veljati z dnem izročitve ratifikacijskih dokumentov. Po preteku določene dobe - v eni različici desetih, v drugi petih let - bi se lahko države-članice na zahtevo katerekoli izmed njih posvetovale o reviziji pogodbe ali razpustitvi konfederalne zveze. V skladu s širjenjem evropskih integracij pa bi članice lahko še pred omenjenim rokom - posamično ali skupno, po lastni odločitvi ali odločitvi ministrskega sveta - konfederacijo zapustile in zaprosile za sprejem v Evropsko skupnost.

Slovensko predsedstvo je v razširjeni sestavi 29. avgusta 1990 razpravljalo o konfederalni pogodbi in podčrtalo, da bi se o tej morali slovenski državljani opredeliti na referendumu. Ali je konfederacija uresničljiva opcija, se bo pokazalo po demokratičnih volitvah v preostalih republikah, ki so nosilke takšne pogodbe. Iz priprave pogodbe mora biti zvezna oblast izključena, zato so člani predsedstva kot posebej nevarno ocenili ustanovitev Markovićeve vsejugoslovanske stranke, saj gre po predsedniku predsedstva Milanu Kučanu tu »za ohranitev tiste jugoslovanske ideje, jaz bi rekel srbske, ki gradi na prepričanju, da ima večinski narod neki poseben položaj, da je mogoča identifikacija tega naroda z obče-jugoslovanskim, da je to centralistični koncept v imenu večinskega naroda«. Predsedstvo je bilo mnenja, da bi se veljalo o konfederalnem predlogu s Hrvaško odkrito pogovoriti, saj je ta koncept Sloveniji nastopal kot minimum - pač glede na trenutne neugodne mednarodne razmere, ki bi morda v nadaljevanju omogočale doseči tudi neodvisno slovensko državo - Hrvaški pa maksimum. Cokla Kninske krajine jo je vlekla nazaj v Jugoslavijo, glede katere je Tuđman povsem nerealno pričakoval, da bodo v konfederacijo vstopile vse jugoslovanske republike. Za Kučana je bila temeljna dilema ali konfederacija ali samostojna država odvisna tudi od odgovora na vprašanje, ali bo v Evropsko skupnost laže prišel vsak zase ali skupaj. Dušanu Plutu (ZS) se je zdela konfederacija samo s Hrvaško ne preveč posrečena zaradi mednacionalnega razmerja, zato je optiral vsaj še za konfederalno povezavo z Bosno in Hercegovino. Neodvisno od različnih pogledov članov slovenskega predsedstva pa so se vsi strinjali, da mora Slovenija najprej doseči status suverene države, in šele zatem oceniti, katera varianta je zanjo boljša.

Slovenska vlada je predsedstvu zatrjevala, da natančno analizira različice odklapljanja od Jugoslavije, tudi možni »izgon« Slovenije. V evropskem prostoru so je vse bolj porajalo prepričanje, da lahko na ozemlju Jugoslavije nastane nekaj novih držav, toda sama odcepitev je bila v hudi nemilosti. Vlada je v svojih preigravanjih zagovarjala možnost, da bo navkljub osamosvojitvi mogoče ohraniti jugoslovanski trg, a Kučan je bil do teh stališč skeptičen. Isto občutje ga je prevevalo ob Jovićevem predlogu zakona o odcepitvi, a predsednik zveznega predsedstva je - da bi zabil klin med severozahodni zaveznici - predlog napisal na kožo Sloveniji, medtem ko se Hrvaška ne bi mogla odcepiti, razen za ceno izgube tretjine ozemlja, na katerem je živelo uporno srbsko prebivalstvo. Podpredsednik zvezne vlade Živko Pregl je Kučana obvestil, da premier Marković sestavlja material, ki bo dokazal, da se odcepitev ne splača. Nekatere številke so bile zaskrbljujoče: Slovenija se lahko obriše pod nosom za svoj delež 9 milijard $ deviznih rezerv, možno je pomanjkanje nafte in bencina, tu so mednarodne finance, iz katerih bi bila izključena itn. Ker bi bila ob teh dejstvih samostojnost več kot vprašljiva, je predsedstvo vladi sporočalo, da je potrebno poskrbeti za blagovne, finančne in druge rezerve, pri tem pa kar se da točno izračunati, koliko časa lahko Slovenija zdrži. Skepsi glede odcepitve je v tem času odgovarjala skepsa okrog možnosti za sklenitev konfederalne pogodbe. Toda Peterletova vlada je še naprej pripravljala dokumente o možnih elementih jugoslovanske konfederacije, gradivo potrdila na svoji seji 13. septembra 1990 in ga poslala v skupščinsko obravnavo. 4. oktobra bo objavljen slovensko-hrvaški predlog za konfederacijo, vendar so ga druge jugoslovanske republike po vrsti zavrnile.

Propad predloga za konfederacijo je seveda orkestrirala srbsko-armadna naveza, ki se ni bala le vsake ohlapnejše rekonstrukcije zvezne države, temveč tudi dokončnega uničenja jugoslovanskega socializma, ki je še vedno kruljavo legaliziral oblastne pozicije političnih struktur, na čelu katerih so stali Milošević, Jović in general Kadijević. Zvezni obrambni minister v začetku septembra 1990 predsedniku zveznega predsedstva in s tem srbskemu vodstvu znova posreduje analizo vojaško-političnih razmer v državi. Kamuflaža ideološkega spopada s komunizmom naj bi padla in izza kulis se razkriva goli materialni interes kapitalistične hegemonije. V tem okviru ostaja trdna opredelitev ZDA o zrušitvi komunizma v Jugoslaviji, kolikor ga je še ostalo. Nemško-avstrijski dejavnik ni popolnoma identičen ameriškemu, kajti Bonn in Dunaj skrivata dodaten interes - razpad Jugoslavije. Skupaj pa se najdejo na točki, ko eni in drugi sprejemajo Kučana in Tuđmana v funkciji krepitve fronte spopada proti socializmu, posredno pa - ker je Srbija socialistična - tudi proti Srbiji. Po Kadijeviću informativna spoznanja KOS-a predvidevajo dolgoročno možnost vojaškega posega zahodnih sil v Jugoslaviji z namenom rušenja socializma. ZDA in Evropa delujeta v treh smereh: prva, podpora prokapitalističnim in proti-socialističnim silam, da zmagajo na volitvah; druga, uničenje armade; in tretja, podpora reformam Markovićeve zvezne vlade. Za vse te tri smeri delovanja Zahoda v Jugoslaviji je značilen jasen proti-komunistični in proti-socialistični naboj, ta pa je povezan predvsem v proti-srbski fronti, ki jo tvorijo Slovenija, Hrvaška, Kosovo, močne proti-srbske sile v Bosni in Hercegovini, koordinacija HDZ in fundamentalistov, proti-srbstvo v Makedoniji in Črni Gori. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed