Cerarjeva vlada predstavlja kombinacijo Pahorjevega nastopaškega klovnostva in Bratuškine vulgarne praznosti.

Izgubljena leta Cerarjeve vlade

Cerarjeva vlada predstavlja kombinacijo Pahorjevega nastopaškega klovnostva in Bratuškine vulgarne praznosti.

Ali veste, da je Slovenija zadnja leta imela Cerarjevo vlado? Trdim, da to ne morete vedeti, ker Cerar in njegovi tajkunski prijatelji niso počeli nič takega, da bi jih opisali z besedo vlada. Razen seveda, če menite, da so naloge vlade mesece in mesece iskati kadrovske rešitve, občasni sestanki, odrivanje obljubljenih reform v pozabo, ignoriranje nujnih reform ter vsakič znova postavljati trditve, da so »zadeve kompleksne in je potrebno nekaj več časa za preučevanje«. Spomnimo se malce koalicijske pogodbe in se vprašajmo, katerega od projektov je Cerarjeva vlada sploh zastavila. Je to epohalno napovedana in v predvolilni kampaniji stalno omenjana reforma zdravstvenega sistema? Do kod je prišla zgodba o ukinitvi Vzajemne? Veste kaj so pripravili doslej? Nič. In kaj počnejo? Premišljajo in študirajo, ker je zadeva, kdo bi si mislil, kompleksna. Kako daleč je njihova zelena davčna reforma? Res želite vedeti? Jaz tudi, pa ne zato, ker bi verjel v fantazme o zelenih davčnih reformah, ampak zato, ker me zanima, kaj ta vlada sloh počne. Ampak, nihče nič ne ve o zeleni davčni reformi, ne zato, ker gre za kak superkonsirativen postopek nastajanja reforme, temveč zato, ker se v resnici na temu ne dela prav nič. Se spomnite bizarno smešnih idej o projektni pisarni in inkubatorju za brezposelne? Kaj menite, v kateri izvedbeni fazi so te ideje? Očitno je, da sta se ljudstvo in Cerar narobe razumela. Ljudstvo je Cerarja izvolilo, da bi imeli operativno vlado, Cerar pa je očitno menil, da je dobil mandat, da s svojo ekipo opravi raziskovalno nalogo o kompleksnih in strukturiranih problemih Slovenije. In cela država naj jih zdaj čaka, kot da so oni prvi, ki se pogajajo s sindikati in kot da je pogajanje s sindikati stvar čudeža, na katerega naj se potrpežljivo čaka do primernega solsticija, ne pa ena navadna obrt, ki jo je zmogel celo tak klovn kot je Pahor. Še več, očitno zbirki profesorjev in fantastov na Gregorčičevi ni jasno, da vodenje vlade ni enako poučevanju na fakulteti. Seje vlade niso govorilne ure, ki jih profesorji skličejo enkrat na dva tedna za eno uro in si potem vzamejo še mesec dni za sedemnajst premislekov in tristo različic; vodenje vlade ni enako izdelovanju seminarskih nalog. Toliko o kompetentnosti Cerarja in njegovih premišljevalcev. 




Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.

0 0
Feed